Predsedujoči, hvala za besedo.

Zadnji dve leti lahko v tej državi spremljamo popolno lomastenje in demontažo institucij. Seveda so v prvem planu mediji pa tudi represivni aparati kot je policija a niti sistem socialnega varstva in zaščite revežev pred nihanji na trgu dela je ni odnesel brez posledic. Tako smo enkrat že obravnavali vladno protisocialno reformo sedaj pred zaključkom aktualnega mandata pa naj bi nadaljevali z njenim podaljškom. A pozor! Vladna protisocialna reforma številka dve, ki je bila pripravljena na Ministrstvu za delo pod taktirko stranke Nova Slovenije v Državni zbor ni našla svoje poti kot dejanska vladna reforma, ampak po skrajšanem postopku vložena preko ene koalicijske stranke to je Stranke Nove Slovenije. Že samo ob teh postopkovnih malverzacijah bi nam morali zazvoniti vsi alarmni zvonci. Državni zbor bi moral takim spremembam in posegom v zakonodajo odločno reči ne, že na postopkovnem področju. Poseg v več zakonov zelo jasno priča kako ne gre za neke manjše spremembe, ki bi bile upravičene do skrajšanega postopka, ampak za precej velik poseg v korpus delavske in socialne zakonodaje, ki terja za seboj napor na vladni strani, da se usede dol z vsemi deležniki, na prvem mestu z organiziranimi delavci kot so to sindikati. Da z njimi vrši socialni dialog, da se dogovori o rešitvah, ki naj jih skupaj kot Državni zbor sprejmemo. Nič od tega se ni zgodilo, namesto protokolov in pogovorov, ki bi jih Vlada in Ministrstvo za delo morali vršit, je vse te korake demokracije stranka Nova Slovenija preskočila in neposredno v poslanske klopi prinesla svojo protisocialno reformo po skrajšanem postopku. Takoj, ko pogledamo na vsebino lahko vidimo zakaj je temu tako. V tej protisocialni reformi Vlada obračunava z določenimi skupinami, ki prejemajo denarno socialno pomoč in jim jo odreka. Socialnim delavcem, ki morajo delovati v konkretnih okoliščinah s konkretnimi primeri odreka avtonomijo, da to počno. Obračunava z brezposelnimi in zateguje prisilo, da sprejmejo katerokoli delo ne glede na to kako slabo je plačano, ne glede na to kako zakonito je zgolj iz naslova, da lahko preživijo. Druga stran istega kovanca je podeljevanje socialnih državnih štipendij gospodinjstvom, ki prihajajo iz premožnih okolij. Po temu kar Vlada predlaga bi denimo otroci iz velike družine ministra Cigler Kralja bili upravičeni do državnih socialnih štipendij, pa glede na to, da njihov oče sedi na ministrski plači si lahko predstavljamo, da ne živijo v revščini. Po drugi strani pa imamo cel kup študentov izhajajočih iz revnih družin, delavskih družin, ki prejemajo zelo nizke štipendije s katerimi ne povežejo začetka in konca meseca. Namesto, da bi študirali, so prisiljeni v razno razne oblike študentskega dela, običajno se preživljajo z več kot zgolj eno prekarno študentsko zaposlitvijo. Nabor problematičnih protisocialnih ukrepov zaokrožujejo protiromski ukrepi z žongliranjem v socialni zakonodaji. Mislim, da so tako postopkovni kot vse razlogi dovolj močni, da nam sporočijo kako ne moremo s skrajšanim postopkom v obravnavi protisocialne reforme nadaljevati, najmanj kar je minimum minimuma higiene je, da Državni zbor skrajšani postopek zavrne, sklop zakonodaje, ki v to protisocialno reformo sodi, pa se obravnava po rednem postopku. V istem postopku dobimo tudi nekaj časa, da predlagatelji, pa če takoj iz ministrstva, ki ga vodijo, izpeljejo svoje pogovore in socialni dialog s predstavniki sindikaliziranih delavcev, s katerimi bi se že tako ali tako morali pogovarjati navsezadnje natančno zato socialni dialog in Ministrstvo za delo tudi imamo. Hvala.