Spoštovane kolegice, kolegi, spoštovani minister! Vlada Janeza Janše je v slabem letu in pol od kar je na oblasti neštetokrat prekoračila meje dobrega okusa in zdravega razuma, zelo rada se je igrala in poigravala z zdravjem in življenji ljudi, z davkoplačevalskim denarjem, z državnim ugledom, z ustavnimi in temeljnimi pravicami ljudmi in še bi lahko naštevala. Na svoj seznam pa je dodala tudi najpomembnejšo dobrino, to je pitno vodo. Z načinom sprejemanja Zakona o vodah je pokazala, da se na pravico državljanov do pitne vode požvižga, požvižga se na slovensko Ustavo in požvižga na evropske direktive, tista o pitni vodi je bila sprejeta konec leta 2020 in članicam EU nalaga, da ukrepi sprejeti za njeno izvajanje temeljijo na previdnostnem načelu in v nobenem primeru nimajo za posledico neposredno in posredno poslabšanje trenutne kakovosti vode, požvižga se celo na lastno koalicijsko pogodbo, v kateri se je zavezala k doslednem varovanju pitnih virov. Velja prepričanje, da je Slovenija tako bogata z vodo, da dolgoročno oskrbovanje prebivalstva z njo ne bi smelo biti težavno, tod znano je tudi kako zanimiva je voda z vidika tržnega izkoriščanja in kakšni pritiski se v tem imenu vršijo. Zato bi morala imeti voda svojega varuha. In najbolj učinkovit varuh bi morala biti oblast. Naloga in dolžnost vsakršne oblasti bi morala biti, da temeljno pravico, ki je ob enem tudi državna konkurenčna prednost, ščiti na vse razpoložljive načine. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da bi morala biti pri spremembah področne zakonodaje pravica do pitne vode in njenega ohranjanja nadrejena vsem drugim. Toda tako, kot državljane, je tudi vodo ta oblast pustila na celinu. Z rastjo svetovne populacije in posledično, rastjo potreb po osnovnih dobrinah, se krepi zavedanje o tem, kako dragocena je voda. Poleg naraščajoče porabe, veliko težavo predstavlja tudi povečano onesnaževanje in bolj, ko je voda dragocena, bolj je tudi dobičkonosna. Čedalje večji lobistični pritiski korporacij, ki jih vodi zgolj in samo želja po zaslužku, so tudi pri nas že pred leti nakazovali, da bi lahko oskrba s pitno vodo, ki nam je vsem tako samoumevna, postala ogrožena.

Zato je bila leta 2016 pripravljena pobuda za spremembo Ustave, kjer smo bili ravno v SAB tisti, ki smo to spremembo predlagali, prvopodpisana pod predlog pa sem bila sama in pobuda je na koncu tudi uspela in Ustava je bil spremenjena. Odveč je seveda ponavljanje, da to ni bilo dovolj. Zapisu v Ustavo bi morala slediti sprejetje vseh potrebnih predpisov, ki bi pravico tudi dejansko zaščitili. Tudi aktualna Vlada bi morala stremeti k temu, da se ustrezno dopolnijo zakoni in podzakonski akti. Z vpisom ustavne pravice do pitne vode, smo lahko Evropi in svetu služili kot zgled, kako ravnati na tem področju in kako pitno vodo ustrezno zaščititi.

Zakon, zaradi katerega bomo danes razpisali referendum, je spremljajo veliko ogorčenje javnosti. Začelo se je z javno razpravo, ki se je zaključila po pičlih dveh tednih oziroma, če sem bolj natančna, 12 delovnih dneh. Kako naj bi se v tako kratkem času odvila kvalitetna razprava in čemu tako malo časa, ko pa ima zakon izključno plemenite in dobre namene, tako vsaj ves čas poudarja minister. Pa pojdimo naprej, zakon se je sprejemal po skrajšanem postopku, ki je za zakonsko materijo, s potencialno tako obsežnim in dolgoročnim vplivom na vodo, seveda popolnoma neustrezen.

S spornimi določbami, ki so tudi razlog za referendum, je Vlada dopolnila 37. člen, ob tem pa dodala še spremembo 69. člena, ki ga je pozneje pod pritiski javnosti umaknila. Toda s tem je bila odstranjena le največja nevarnost za slovenske vode. Ministrov komentar na vse našteto že poznamo. Ničkolikokrat je ponovil, kaj vse pozitivnega zakon prinaša, kako se mu po krivici očita ogrožanje pitne vode in kako v resnici ščiti priobalni pas. Da, na eni strani se res umika dosedanje možnost zožitve območja priobalnih zemljišč, toda pomembno je tudi, kaj je na drugi strani. Razširja se nabor objektov, katerih gradnja je dopustna v vodnem in priobalnem območju in kakorkoli minister zadevo obrne, pozidava teh območij žal pomeni ali pa lahko pomeni, tveganje za onesnaževanje površinskih in podzemnih voda. In ja, seveda je povečan obseg sredstev za vzdrževanje in sanacijo problematičnih vodotokov dobrodošlo in prepotrebno, toda žal je rešitev v zakonu zapakirana skupaj s takšnimi, ki so morda celo za ta iste vodotoke lahko zelo škodljivi.

Kot da bi bilo za delovanje vodnega sistema bistveno, ali gre za zasebno ali javno lastnino, je minister večkrat ponovil, da po sprejetju novele ne bo več mogoče zidati zasebnih objektov, temveč zgolj tiste, ki so namenjeni vsem. Pa ga je predstavnica SMC-ja, ki je predstavila stališče, pravzaprav demantirala, ker je povedala, da gradnja zasebnih pomožnih objektov pa bo dovoljena. S pazljivo izbiro besed je tako skušal vplivati na dojemanje ljudi, kar je namenjeno slehernemu izmed nas, je vendar dobro, mar ne? Žal ne. Objekti za javno rabo so daleč od objektov, ki so apriori v javno korist.

Tudi pri naštevanju teh objektov, je minister pazljivo in premišljeno izbiral primere. Izpostavil je na primer rekreativne površine, otroška igrišča in podobno in, le kdo bi lahko oporekal gradnji otroških igrišč in rekreativnih površin. Toda, tu sta še besedi in podobno in vanjo so zapakirani tudi številni objekti, ki imajo manj prijeten prizvok, pa tudi takšni, ki lahko vodne sisteme potencialno hudo ogrozijo. Vlada ob tem miri in zagotavlja, da bo za varnost voda poskrbela varovalka, v skladu s katero bo lahko podjetje pridobilo vodno soglasje oziroma mnenje le, če se s tem ne bo poslabšalo stanje voda. Vse lepo in prav, toda pod pritiski investitorjev in z državo, ki bo tem investitorjem popuščala, bo varovalka le mrtva črka na papirju. In ker je Vlada pri varovanju in ščitenju pravice do pitne vode pogorela na celi črti, je stvari v roke vzelo ljudstvo - tisto ljudstvo, ki mu je ministrstvo odreklo možnost primernega sodelovanja v zakonodajnem postopku. Več kot 50 tisoč posameznikov se ni pustilo prepričati in je z oddajo podpisov izreklo odločen »ne« vsem tveganjem, ki jih zakon prinaša; in tudi moj podpis je med temi 50 tisočimi. Temu »ne« se pridružujemo tudi v stranki SAB, ki podpiramo, da o tako pomembni stvari, kot je voda, ki je naše največje bogastvo in vir življenja, odločamo ljudje, ki smo tudi njeni lastniki. Vsi smo odgovorni za njeno zaščito in vsi imamo pravico do čiste pitne vode. Zato že danes pozivam vse, da se referenduma udeležite in jasno izrazite svoj »proti« uničevanju naših vodnih virov.

Odlok o razpisu referenduma bomo v Poslanski skupini SAB seveda soglasno podprli in soglasno bomo nasprotovali amandmaju, s katerim želite rok izvedbe referenduma prestaviti na 11. julij. Očitno se že danes bojite, da bi 4. julija bilo prisotnih preveč ljudi, svojo napako glede volilnih okrajev pa morate popraviti do 4. junija, da je referendum lahko izveden 4. julija. Še enkrat, v poslanski skupini bomo to soglasno podprli in pozivamo ljudi, da se v čim večjem številu udeležijo referenduma in glasno nasprotujejo predlaganemu oziroma sprejetemu zakonu.