Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gostje!

Danes je pred nami še sklepno dejanje povezano z vpisom slovenskega znakovnega jezika v Ustavo. Od prvega srečanja Ustavne komisije na to temo so postopki tekli dve leti. Na določenih točkah se je tudi malce zataknilo, toda pomembno je, da smo zadeve v letošnjem letu pohitrili in jih zdaj v manj kot treh mesecih s ključnimi obravnavami spravili do končne točke.

Marca smo na seji potrdili sklep, na podlagi katerega je bilo omogočeno, da stečejo postopki za vpis v ustavo. Prejšnji teden pa smo potrdili predlog ustavnega zakona, ki ga je treba danes samo še razglasiti. Tako marca, kot maja, smo slišali predstavitve stališč poslanskih skupin in pravzaprav je težko najti ali izpostaviti še kaj, kar ni bilo povedano. Praktično vsi smo se strinjali, da gre za izjemno pomemben mejnik, ki bi moral poskrbeti za to, da se bo gluhim, naglušnim in gluhoslepim v primerjavi s slišečimi oziroma polnočutečimi zagotavljalo vsaj približno enake možnosti in prispevalo k njihovemu lažjemu vključevanju v družbo.

Prav tako smo poslanci delili prepričanje, da se stvari ne smejo ustaviti zgolj na tej simbolni ravni. Današnja razglasitev ustavnega zakona je pravzaprav prvi pogoj, da gluhim in gluhoslepim omogočimo tisto, kar jim pripada. Zadeva se namreč ne bo končala pri današnji razglasitvi, temveč se bo zdaj pravzaprav šele resnično začela. Vlada je tista, ki ima moč, pa tudi dolžnost, da poskrbi, da bo imel vpis v ustavo dejanske učinke in da bo pravica do uporabe znakovnega jezika tudi dejansko udejanjena. Največ učinkov bo seveda prineslo zadostno zagotavljanje sredstev, s pomočjo katerih bo možen kontinuiran razvoj tega jezika, zato pričakujemo, da bo Vlada pri naslednjem proračunu slovenski znakovni jezik ustrezno upoštevala in zagotovila potrebna sredstva.

Resnično si ne želimo, da bi se pri udejanjanju zapisane pravice v praksi zgodilo kaj podobnega kot z vodo. Pravici do pitne vode smo mesto v ustavi na našo pobudo zagotovili že leta 2017, nato pa so stvari precej zastale. Področni zakoni, ki bi se morali spremeniti, se niso oziroma so se v času trenutne Vlade celo na slabše, zaradi česar gremo 11. julija na referendum. V primeru uporabnikov znakovnega jezika, ki so bili že tako ali tako dovolj prikrajšani, se to preprosto ne sme zgoditi. Državnega sekretarja, ki je zagotovil, da stvar ne bo mrtva črka na papirju in da bodo na Ministrstvu za delo bdeli nad potrebno zakonsko prilagoditvijo, bomo zato seveda držali za besedo.

Kot že poudarjeno ob prejšnjih priložnostih, naj znova povem, da se zavedamo, da vpis v ustavo ne bo izbrisal prezrtosti, zapostavljanja in krivic, ki so se desetletja dogajala številnim gluhim, naglušnim in gluhoslepim. Upamo pa, da bo bistveno pripomogel k spremembi položaja, izhodišč in možnosti vseh tistih, za katere še ni prepozno. V stranki SAB smo ponosni, da smo del te pomembne zgodbe in spremembo ustave seveda podpiramo in enako z velikim ponosom podpiramo razglasitev ustavnega zakona.