Hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem prisotnim!

Zadnje leto je bilo bistveno zaznamovano z epidemijo Covid-19. Številni vladni ukrepi, odloki in zakoni, ki so bili sprejeti v tem času, so znatno vplivali na naša življenja, družbene dogodke in gospodarsko aktivnost. Novela Zakona o nalezljivih boleznih, o kateri danes ponovno odločamo, je nastala kot odgovor na odločitev Ustavnega sodišča, ki je v začetku junija ugotovilo neskladnost z Ustavo nekaterih vladnih odlokov za zajezitev epidemije Covid-19. Ustavno sodišče je namreč razveljavilo vladne odloke, ki so omejevali gibanje. Tako niso bili v skladu z Ustavo policijska ura, prepoved združevanja in prepoved prehajanja med občinami.

Veljavni Zakon o nalezljivih boleznih v izpodbijanih določbah namreč pravi, da kadar z ukrepi ni mogoče preprečiti, da se v Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada prepove oziroma omeji gibanje prebivalcev na okuženih ali neposredno ogroženih območjih, ter prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost. Ne pozabimo, pravica do zdravstvenega varstva je tista, s katero moramo doseči vse prebivalce Republike Slovenije, država pa mora sprejeti takšne ukrepe, katerih cilj je preprečevanje in zdravljenje epidemičnih bolezni, ter nadzor nad njimi. Država mora tudi zagotoviti tudi dostopen in zmogljiv zdravstveni sistem. Zdravstvena služba mora biti vzdržna in državljanom sposobna nuditi zdravstvene storitve. Vse to nam mora biti zagotovljeno tudi v času, ko se soočamo z epidemijo Covid-19.

Skozi prizmo gledamo tudi spremembe 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, o katerih danes ponovno odločamo. S predlagano novelo Zakona o nalezljivih boleznih, se državi omogoči izpolnjevanje pozitivnih obveznosti, kot jih določa 51. člen Ustave, na način, da zakon določi ukrepe za varovanje zdravja in življenja ljudi. Na novo se določa pogoj, da mora Vlada pred uveljavitvijo nekaterih ukrepov, pridobiti strokovno oceno, ta pa mora vsebovati epidemiološke, medicinske, ter družbene vidike predlaganih ukrepov. Določena je tudi obvezna vsebina strokovne ocene, pri čemer je posebna pozornost namenjena poročilu o koristih priporočenega ukrepa, ter stopnji omejevanja gibanja in zbiranja, ter drugih človekovih pravic, v katere se s posameznimi ukrepi posega.

Z obravnavano novelo se uvaja tudi obveznih 15 meril in kriterijev, ki se upoštevajo pri pripravi strokovne ocene in v fazi odločanja Vlade, o sprejemu posameznih ukrepov. Prav tako se določa časovne in prostorske omejitve posameznih ukrepov, slednji se lahko odredijo za najkrajši čas, ki je potreben za zagotavljanje zadostnega varstva pred širjenjem oziroma nalezljive bolezni ter varovanjem zdravja in življenja ljudi, vendar vsakokrat za 15 dni. Kljub vsemu povedanemu in po ponovni poučitvi zakonskega materije menim, da zakon o predvideni ukrepi dopuščajo široko polje presoje o tem kaj je primeren ukrep in koliko časa naj bi trajal. Prav tako se pojavljajo dvomi o tem kdo je pristojen za sprejemanje odločitev in posledično odrejanje ukrepov, s katerimi se tako poseže v naše ustavne pravice. Na nekatere nevarnosti nas je opozoril tudi varuh človekovih pravic. Med izpostavljene pomanjkljivosti navaja tudi načelo sorazmernosti, v skladu s katerim bi moral novi 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih jasno razvrstiti in opredeliti ukrepe ter njihov način izvrševanja glede na intenziteto pa tudi pogoje za njihovo uporabo.

Na podlagi navedenega v Poslanski skupini Stranke modernega centra predloga spremenjenega Zakona o nalezljivih boleznih ne bomo podprli.

Hvala.