Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj.

V preteklih dneh smo opravili že kar obsežno razpravo o problematiki Nove Ljubljanske banke in upravljanju s to državno naložbo, zaradi tega mi dovolite, da se v tem uvodu osredotočim predvsem na temeljna pojasnila v zvezi z vsebino zakona, seveda pa smo skupaj s sodelavci v nadaljevanju pripravljeni odgovoriti tudi na morebitna podrobnejša vprašanja.

Temeljni cilj, ki ga zasledujemo s predlogom zakona, ki smo ga posredovali, ki ga je Vlada posredovala v Državni zbor je, da zagotovimo, da lahko banka posluje čim bolj neomejeno oziroma neomejeno po tržnih pogojih in da lahko država kot lastnik delnic uživa vsa svoja lastninska oziroma korporativna upravičenja v zvezi s to kapitalsko naložbo. Danes v povezavi s tem zakonom ni vprašanje ali se pretežni del banke privatizira ali se ne. Ta odločitev je bila v tem državnem zboru že parkrat obravnavana in tudi potrjena. Prvič junija 2012 s sprejemom posebnega odloka o upravljanju s kapitalsko naložbo NLB. Drugič v letu 2015, ko je Državni zbor potrdil splošno strategijo upravljanja s kapitalskimi naložbami države. S tem povezana je seveda tudi tako imenovana prodajna zaveza v povezavi z državno pomočjo, ki je bila banki dodeljena v letu 2013, konec leta 2013. In moja ocena je, da danes ni več čas, da se pogovarjamo ali banko moramo privatizirati ali je ne moremo, nam je ni treba privatizirati. Mislim, da je privatizacija neizogibna. Naša odgovornost pa je ali bomo mi tisti, ki bomo vodili postopek privatizacije in ga izpeljali v največje dobro slovenskih davkoplačevalcev ali bomo dovolili z različnimi postopki in neutemeljenim ravnanjem, da se bo cena še naprej zniževala in da bo privatizacijski postopek potekal z močnim vplivom na nižanje cene, bodisi z našimi razpravami bodisi s tem, da ne bomo sposobni sprejeti odločitev, ki nam lahko omogočijo maksimalen izplen v privatizacijskem postopku.

Ne bom ponavljala zgodovine področja prenesenih deviznih vlog. Rada bi opozorila samo na to, da Hrvaška v nasprotju s slovenskim pravnim redom in mednarodnimi pogodbami, ki smo jih sklenili med seboj, mislim tukaj predvsem na sporazum o nasledstvu in memorandum o soglasju, obravnava Novo Ljubljansko banko kot univerzalnega pravnega naslednika stare Ljubljanske banke. In zaradi tega na Hrvaškem tečejo proti Novi Ljubljanski banki in stari Ljubljanski banki številni sodni postopki. Slovenija teh sodnih postopkov ne priznava in je že večkrat jasno izrazila svoje mnenje, da se ne Slovenija, ne Ljubljanska banka, ne Nova Ljubljanska banka ne čutimo dolžen poravnavati kakršnekoli zneske v zvezi s temi primeru. Žal urejanje tega vprašanja na bilateralni ravni onemogoča oziroma otežuje dejstvo, da se ena pogodbena stran ni pripravljena pogovarjati o teh vprašanjih. Zaradi tega ne misliti, da je ta predlog zakona edini ukrep, ki ga predlagamo v zvezi z zaščito kapitalske naložbe države v NLB. Ni edini. Tečejo tudi drugi postopki, tudi pravni. Vendar zaradi varovanja interesov Slovenije o teh ne morem govoriti na današnji seji.

Torej, kot rečeno, predlog zakona je zgolj en del ukrepov, ki jih izvajamo zato, da bi lahko banka nemoteno poslovala na celotnem svojem področju delovanja. Vemo, da je to banka, ki je mednarodna regionalna finančna inštitucija, pomembna za delovanje slovenskih podjetij na območju celotnega zahodnega Balkana, ne samo v Sloveniji. In ta status želimo v banki ohraniti.

Nadalje je zadeva pomembna tudi, kot rečeno že v povezavi z nemotenim uživanjem upravičenj, ki jih ima država kot lastnica oziroma kot imetnica delnic v Novi Ljubljanski banki. In posledično v bistvu tudi vodi to k temu, da se lahko privatizacijski postopek izpelje po tržnih načelih in ne z zbijanjem cene zaradi različnih zgodovinskih dogajanj, ki nas žal še vedno pestijo.

Glede na to, da Republika Slovenija ni odgovorna za poplačilo enostranskih ravnanj Hrvaške in tudi s tem zakonom te odgovornosti, niti odgovornosti za prevzem jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge na prevzema, je v bistvu ta zakon ključen za ureditev notranje pravnih vprašanj. Če bi NLB ostala v 100 procentni državni lasti še naprej, potem je seveda dokaj nerelevantno vprašanje na katerem elementu slovenskega premoženja bomo to breme nosili. Če pa vemo, da je privatizacija neizogibna, potem je naša odgovornost, da zagotovimo, da bo premoženje, ki bo dano v privatizacijo v bistvu očiščeno teh bremen preteklosti. Zaradi tega predlagamo, da v primeru, če Hrvaška kljub našemu jasnemu sporočilu, da ne priznavamo teh sodb, izvrši prisilno izvršbo, da v bistvu to breme prisilne izvršbe seveda najprej pade na Novo Ljubljansko banko, ki ima edina premoženje na katerega lahko Hrvaška poseže. Da pa potem država odškoduje Novo Ljubljansko banko, torej ji povrne negativne finančne posledice te prisilne izvršitve. Pod pojmom prisilne izvršitve imenujemo zgolj rubež oziroma pobot ali drugi način prisilne izterjave teh zneskov, nikakor ne moremo zaradi našega stališča, da nismo odgovorni za to plačilo, ne moremo nikakor pristati na to, da bi banka prostovoljno poravnavala v izvršilnem postopku te zneske. In ocenjujemo, da je tukaj javni interes tako močan, da prevlada nad načelom iz 74. člena Ustave, na kar je v svojem mnenju opozorila Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora.

Skratka, če pride do prisilne izterjave država finančno škodo banki sicer povrne, ampak banka obdrži aktivno legitimacijo za vodenje vseh postopov v zvezi z morebitnim povračilom tega zneska s strani Hrvaške. To ne odvezuje države, da vodi svoje pravne postopke. In kot sem rekla uvodoma jih tudi pripravljamo oziroma vodimo. Ampak mora banka še naprej v bistvu aktivno vlagati pravna sredstva zoper te konkretne sodbe hrvaških sodišč, nujno pa je, da ta svoja ravnanja usklajuje tudi z državo.

Obliko sodelovanja smo tukaj določili na način, da minimalno posegamo v svobodno voljo banke, z namenom, da ne ogrozimo že vloženih pravnih sredstev, v katerih moramo izkazati, da NLB dejansko deluje kot samostojen subjekt in ne kot del države.

Odškodovanje predlagamo, da teče preko sklada za nasledstvo, gre za poseben sklad, ki je ustanovljen z namenom, da se preko njega financirajo vse obveznosti, ki bi potekale iz naslova reševanja nasledstvenih vprašanj. To vprašanje, o katerem danes govorimo, sicer ni nasledstveno vprašanje, je pa z nasledstvom povezano. Zaradi tega je po naši oceni primerno, da se to odškodovanje izvede preko sklada. V kolikor pa premoženja na skladu ne bi bilo dovolj, moja ocena je, da temu ne bo tako, ampak vendarle treba je predvideti tudi to situacijo, v tem primeru ima država možnost, da namensko premoženje sklada poveča iz B bilance državnega proračuna.

Če bi poskušali to odškodovanje izpeljati na kakršenkoli drug način, bi ga morali peljati preko A bilance državnega proračuna, kar bi pomenilo, da je treba za ta znesek, kolikor bi ocenili možnost izterjav oziroma možnost povračila, da bi morali za to skrčiti drugo javno porabo, kar se mi ne zdi primerno.

Omenila sem že, da lahko do tovrstnih izvršb po našem mnenju pride zgolj na območju oziroma na ozemlju Republike Hrvaške, v tretjih državah po našem mnenju ne, predvsem zaradi tega, ker obstaja že pravna praksa oziroma judikat nemškega okrožnega sodišča iz Münchna, ki je pripoznalo veljavnost slovenskega ustavnega zakona in ocenilo, da NLB ni univerzalni pravni naslednik Ljubljanske banke, prav tako imamo na razpolago pravne poti, da se tako banka kot tudi država upremo morebitnim izvršbam v tretjih državah. Za to dejstvo bo seveda tudi omejilo finančne posledice, celoten znesek odprtih tožb oziroma odprtih zadev pred hrvaškimi sodišči je sicer za približno 172 milijonov glavnice plus pripadajoče obresti.

Predlagamo, da predlog zakona podprete.

O posameznih členih, verjamem, da bo razprava še v nadaljevanju, tudi o mnenju Zakonodajno-pravne službe. Glede na mnenje Zakonodajno-pravne službe smo, kot je omenila uvodoma že predsednik, na ministrstvu pripravili delovno gradivo, ki naj bo v pomoč današnji razpravi. V tem delovnem gradivu je nekaj amandmajev, posamezni amandmaji so medsebojno tudi povezani in so pa vsi amandmaji bolj kot ne pojasnjevalne oziroma bolj določno sledimo mnenju, ki ga je Zakonodajno-pravna služba oblikovala. Mogoče izpostavim samo amandma k 10. členu, kjer imamo v originalnem besedilu predlog, da mora banka pri vodenju postopkov in v zvezi s temi sodbami sodelovati s pooblaščencem Republike Slovenije, ZPS je tukaj korektno opozorila, da zadeve niso dorečene, in da Republika Slovenija ne more imeti niti statusa stranke v teh postopkih, niti stranskega intervenienta, niti to ni v našem interesu, da bi se to zgodilo. Zaradi tega smo to določbo drugega odstavka 10. člena tudi vsebinsko preoblikovali na način, da nimamo več posebnega pooblaščenca, ampak da se mora banka posvetovati v zvezi s temi pravnimi sredstvi z visokim predstavnikom za nasledstvo, kar se mi zdi v bistvu izboljšana rešitev. Kot rečeno za vsa podrobna vprašanja smo skupaj z obema kolegoma na razpolago v razpravi.