Lep pozdrav vsem skupaj! Hvala za besedo, gospa predsednica. Hvala tudi za možnost, da se predstavim v bolj formalni obliki.

Moj življenjepis ste verjetno že vsi videli, bilo ga je veliko v medijih. Rojen v Ljubljani 1945, maturiral na gimnaziji danes Jožeta Plečnika na Šubičevi, študiral ekonomijo, ne končal, in se izselil v Avstralijo, kjer sem se zelo dobro aklimatiziral po prvih nekaj letih osame v morju anglosaksonskih navad. Leta 1967 je Avstralija sprejemala veliko permanentnih rezidentnih ljudi iz celega sveta. Moj oče je zaradi različnih političnih stvari pobegnil januarja 1949 v Avstralijo. Tako je bilo do neke mere to družinsko druženje, po tolikih letih sem prvič videl očeta. Vendar, tako kot je, odločil sem se, da grem svojo pot. Delal sem v zavarovalnici eno leto, potem sem dvignil roko in bi rad postal kontrolor letov. To je bila težka pot, zaradi tega, ker sem bil »nov Avstralec«, pod narekovaji, in do neke mere neizkušen. No, končno sem le uspel, prišel in se po dveh letih tega zaposlil v avstralski državni letalski družbi kot pomočnik, administrativni pomočnik direktorja letalskih operacij, delno pa tudi kot kontrolor letov. Zaradi določenega znanja ekonomskih ved, statistike predvsem, me je moj šef angažiral, da sem mu dnevno pripravljal statistike operacij prejšnjega dneva, izključno zato, da je lahko to potem dajal naprej. Po 32 letih dela v tej družbi in 36 letih življenja v Avstraliji sem se pri 58. letih odločil, da grem v pokoj. Dovolj sem imel še energije, da naredim ta korak. Ogromno slovenskih izseljencev širom sveta nimajo več te energije. Tudi nekateri nimajo sredstev, da bi se vrnili. In tako so pač ostali na peti celini, ali v Ameriki ali v Kanadi ali Argentini, Braziliji in drugod. Ko sem začel svoje dejstvovanje v Avstraliji - moj oče je bil eden izmed ustanovnih članov slovenskega društva v Melbournu in dolgoletni član do smrti -, sem potem po selitvi v Sydney se pridružil slovenskemu društvu v Sydneyju, postal član upravnega odbora, tudi eno leto predsednik.

Tako da ta tematika izseljenstva, prekooceanskega, dejansko, mi smo bili za morjem, lahko rečem, da so jemali tudi zamorci, ker smo bili za morjem, mi je čustveno izredno blizu. Vem, kakšne so tegobe in težave. Vem, da se populacija, torej izseljenska masa, ki je emigrirala iz Primorske v času fašizma, skorajda že izumrla, otroci so še vedno, vnuki in pravnuki. Podobno je generacija mojega očeta, letnik 1921. Ti, ki so imeli po letu 1945 pa tja do leta 1970 kot politični izseljenci - in tu je družina Lajovic, družina Breznik in še drugi pomembni Slovenci v Avstraliji -, ti so zdaj že skoraj zapustili delovanje v slovenskih društvih. Največji problem, ki ga jaz vidim s slovenskimi društvi tam kot član upravnega odbora in predsednik, je bilo pritegniti mladino v delovanje društva. Imeli smo posamezne ljudi, ki so aktivno sodelovali, večina pa ne. In to je mene spodbudilo, da tudi kandidiram za to pozicijo ministra brez listnice, da mogoče obrnem ta trend nazaj na osnovi lastnih izkušenj.

Tu bi jaz na hitro zaključil. Bil sem poročen, hčerka živi v Avstraliji, imam vnuka in vnukinjo, ki, na žalost, ne govorita slovensko. To je pa problem diaspore, kjer je mešan zakon, eden je iz ene nacije, eden iz druge. Vrtcev slovenskih ni bilo in tako otroci in vnuki govorijo samo angleško. To bi bilo na kratko na hitro.

Kakšna vprašanja? Prosim.