Začnimo.

Torej, glejte, neko prvo vprašanje bom povedal, dve realni anekdoti, ki jih moram. Zdaj, midva sva se prvič srečala v kleti štajerske gospodarske zbornice. Na tisto srečanje, verjetno imate v spominu, ste prišli tisti dan, ko ste bili prvič na DUTB, ste, tu sva si podobna, tako ste bili razjezeni, da ste komaj živeli. Tam vam je mobitel nekaj, ves čas ropotal, potem ste ga v enem trenutku vrgel po mizi, celo malo zakleli in rekli, to bo vaš citat, moram to povedati, ne me sedaj tako grdo gledati, ste rekli nekako tako: »Pa oni tam, to, oni financ ne obvladajo, to jih še Slovaki ne bi vzeli, o prestrukturiranju pa pojma nimajo«, konec citata. Potem je uletel še naš župan, ne vem v katerem agregatnem stanju, pa je rekel, saj mi od te države ne bomo nič zahtevali, ker je še v večji buli, kot Maribor. Vsi novinarji so bili tam, noben ni to ven potegnil, a veste, štiri leta pozneje, DUTB se ne ukvarja z u-jem, oziroma se dosti premalo ukvarja z upravljanjem. Diskuntirano, še enkrat diskuntirano. Sedaj se to prodaja, potem pa se hvalimo, »u jebenti« kako smo dobri trgovci. Veste, prodajati krompir v Mariboru na tržnici je težje, kaj šele nekaj se iti, kar ste se vi šli v vaši pretekli karieri in se mi zdi, da je tu potrebno nekako te uzde nastaviti in kaj bomo naredili. Glejte, vam bom razložil na primeru, to delam točno zaradi tega, veste, da se malo sliši, »klinac« zdaj se levica resno ukvarja z gospodarstvom. Sedim pod šotorom, že dvajset let berem hrvaško more, ki je zelo dober časopis. Bavaria, eden največjih proizvajalcev integriranih horizontalno vertikalno na področju navtike je bankrotiral. Seveda, ker je to pomembna dejavnost, mora tu država pomagati. V drugem kvartalu letos, čeprav so v insolventnem postopku, so prodali 170 plovil in iz teh 170 plovil so že plačali plače delavcev. Midva sva se ropotala v tem mandatu dosti na dveh zadevah. Ena je bila strategija pametne specializacije v preteklem mandatu, ena pa je bila to moje nesrečno Pohorje. Ker je meni dobesedno počil film, ko sem jaz enkrat vladi postavljal vprašanja, kaj bomo s tem Pohorjem naredili, pa sem od vlade dobil excel tabelo, kjer mi je vlada trdila, da v bistvu večina lastnikov na Pohorju itak je privatnih. Veste, to, delat se budalo iz Franca Trčka, jaz, sem pamtilo, nisem zelo pamtilo, ampak to je, delate se, to je moral Milan Brglez znoreti že prej, ki je rad Pohorc. Skratka neko moje vprašanje je tudi znotraj tega, kar ste govorili, kaj bomo naredili s Pohorjem. Če se dotaknem neke dejavnosti, kjer sem tudi jaz deloval v gospodarstvu pri zagonu neke družinske firme turizma, zdi se mi, da malo preveč jahamo na številu postelj, da preveč jahamo, veste, na nekih statistikah količini. Vsi, ki smo kadarkoli se ukvarjali s turizmom, seveda vemo, da je zelo pomembno. koliko kdo troši. Zdaj je bilo v Večeru, v sobotnem, je bil zelo lep prispevek. Jaušovec je šel na Zell am See, čeprav je Avstrija sprejela nek zakon, tam nimajo nekih težav z ljudmi v burkah ali v burkiniju ali v čem, ker seveda so Avstrijci toliko pragmatični in so zelo lepo naredili analizo. Pridejo bogati ljudje iz Savdske Arabije, ker jim je doma vroče, tam so pa lepo v alpskem svetu, in so najboljši »kešatorji«, po domače povedano. Skratka, kako se bomo vedli do tega.

Ena zgodba je tudi seveda, ko mi obljubljamo te postelje, kaj bomo obnavljali in kaj bomo na novo gradili. Zelo pomembno je, da je manj lahko tudi več. Evo, pa da ne bo kdo govoril, da samo nabijam. Mene veseli, kar dela gospod Batagelj na Jezerskem. In bom šel tisti hotel pogledat.

Lahko povem še eno resnično anekdoto. Gospod postane minister in je mogoče kak teden minister in se gre v soboto ostriči, ker je bil prej direktor, jaz grem pa po svojo najmlajšo hčerko, ki je bila v igralnici, pa pravi: »Ja, gospod Trček, kaj pa vi tu delate?« Sem rekel: »Jaz sem prišel malo pogledat, se poinformirat, kako je tu bilo, kako ste delali. Pa ste me malo začudeno gledali, ste mislili, da se zafrkavam – ne, nisem se zafrkaval. Jaz sem večino vaših delavcev izprašal, kakšni ste bili, a veste. Jaz sem broj jedan,« zapomnite si to.

Turizem – resno se moramo dotakniti teh turističnih taks.

Jaz sem Zoranu Jankoviću v zadnjih štirih letih od državljank in državljanov Slovenije največ turističnih taks plačal. Tu za vogalom, v glavnem, po nekih hostlih spim. Veste, s tem sistemom, kot je šlo zdaj in koliko je Janković nastavil turistične takse, bo v 6-, 8-posteljni, 4-posteljni sobi v ceni celote turistična takse 17, 18 %. Pa lahko nekdo pride kot študent v Ljubljano, v Slovenijo, in jaz tam svetujem - ne vem, če bom v bodoče toliko svetoval, naj grejo v Postojnsko jamo, odkrito povedano, ker malo zamerljiv pa moram postati – ampak veste, ta človek bo bolj uspešen kot vsi ti naši skupaj – od Pečečnika do nekoga – pa mu bo žena, ali bo obratno, ali bodo hetero-, homoseksualci čez 15 let rekel/rekla: »Glej, tu, ocene so dobre, ta Slovenija je lepa, Bohinj je fin, lahko bi šli še v Maribor.« On bo imel pa črv v glavi: »Čakaj, ne, tu pa ne bomo šli, »jebemti«, jaz sem takrat 20 % skoraj dal za turistično takso.« Dobro jutro. Dajmo tu malo razmisliti in moje vprašanje je, kaj v bistvu bomo s tem naredili. Rekli ste, seveda, enakomerno. Hitro vam bo en novinar rekel: »Tam / nerazumljivo/ ste uredili, gre dobro investicija noter, je državna last, super, me veseli, da gre tja investicija, kje drugje pa ne. Tu imam zapisane tvite. Z Janijem sva delala tisto preiskovalko. »Ali se kot minister zavedate pomena Sove?« In, »ali pri svojem delu uporabljate,« če se tako izrazim, »servis slovenske obveščevalno-varnostne agencije?« Mi, ki smo v preteklem mandatu sedeli dol, smo dobili, to lahko povem tako javno, povzetek, kaj je Sova pisala o Mercatorju, ki ste ga omenili. Mislim, ameba, enocelično bitje ne bi to prodalo, komur je prodalo. In to da so tisti ljudje, ki so sedeli in to brali – ali pa niso brali, saj imamo predsednika države, ki je rekel, da tega ni bral in da »mu dol visi« v ljudskem jeziku. Ti ljudje bi morali biti na smetišču politične zgodovine slovenske.

Na primeru Bavarie sem vam razložil insolventnost. Kako se bomo z insolventnostjo pri nas ukvarjali. Na primeru sosednje Hrvaške bi vam rad razložil privatizacijo-neprivatizacijo. Prihajate iz turizma, dobro veste, da imajo Hrvati ACI Marine, zdi se mi, da jih je 22, trenutno se zaključuje investicija v Rovinju, težka 21, 22 milijonov. Karkoli si mislim o HDZ-ju, karkoli si mislim o Plenkoviću, sicer ga interno notranje režejo, so se pod Plenkovićevo vlado odločili, da je to pomembna infrastruktura za Hrvaško. Kaj je to seveda pomembna infrastruktura za Hrvaško? Kako se bomo šli to privatizacijo, ne privatizacijo v turizmu? Sam osebno mislim, da bo SDH postal državo v državi, ki se je pod Cerarjevo vlado vedla podobno, kot se je vedla Banka Slovenije pod Jazbecom in potem bomo imeli izgovor korporativno upravljanje, korporativna avtonomija, čeprav se zelo dobro ve, kdo je skupščina. Ali ima skupščina dovolj strokovnih znanj? Ali SDH potrebuje »board of directors«, kot se to tam na Norveškem imenuje nekih resnih nadzornikov in usmerjevalcev te ogromne, vsaj knjigovodske malhe / nerazumljivo/, ki je višja kot je letni proračun Republike Slovenije. Kako se boste s tem ukvarjali?

Veste, če mene vprašate, kot opozicijskega poslanca po čem sem si zapomnil vaš prvi mandat, bi rekel deregulacija. Deregulacija cen, deregulacija storitev, deregulacija profesij. Cene pri bencinu, kjer bodo »ludeki« iz moje Bele krajne in vašega konca, ko bo pa tisti rekel: »ja, jaz ti pa moram bencin tam pripeljati«, še bolj kratko potegnili, tukaj mora biti tudi nek solidarnostni mehanizem. Deregulacija storitev pogrebne dejavnosti, ko te tam sosed gleda, saj, ko umre, sosedje bodo gledali, to je kot poroka, včasih bi vaše telice šle, ko ste se vi ženili, tako je žal bilo. In deregulacija profesij – trgovinska dejavnost, delno tudi / nerazumljivo/, veste, deregulacija ima neko zgodovino, oziroma, če hočete regulacija, cehi so nekoč obstajali.

Mene je najbolj užalilo, da jaz sem politik, tisti gospod, ki dela vrhunske čevlje pri Mariboru, ki je rekel, da on to slovenskim politikom ne razlaga, ker to ne bi razumeli. On pa tista gospa redovnica, ki je vrhunska strokovnjakinja za Biblijo, ki me sredi noči v Parlamentu gledala kot da sem zlodej. To sta dve največji žalitvi, odkar sem dejansko v politiki.

Vaš odnos do te deregulacije, ali smo s tem nehali ali ne? Veste, ker tisto, kar ste na koncu rekli, pa ste rekli, da ste se uskladili z gospodarsko zbornico Slovenije. Skozi politiko, skozi razvojni model deregulacije, mi ne bomo prišli do 50 milijard. Mi moramo to na glavo obrniti, mi moramo »bildati« naše profesije. Da vam razložim na primeru še malo, potem se bom malo ustavil, da tudi drugi pridete do besede.

Jaz prihajam iz Maribora, oziroma živim zadnja leta v Mariboru. Zdaj, generacija moje najstarejše hčerke bi rekla, se opravičujem, da imamo »top shit« strokovnjake za premostitve v Sloveniji, dejansko jih imamo, za graditi mostove, ampak mi bi morali znati te projekte pakirati, pa me žalosti, da ni zdaj tukaj kolega Bane Rajič, ki v tisti stari jugi kot diplomant beograjske arhitekture kariero začel v Afriki. Veste, kako prodaš svoje znanje, ne tiste »ludeke«, mislim saj, a veste, predrago je kos »benefit«, »šalal« bodo tam lokalci po domače povedano. Na takšen način moramo mi na glavo obrniti in zdaj kaj jaz pogrešam in v tej vaši predstavitvi, ki so vam jo pomagali vaši strokovci tukaj pripraviti. Mladega kolega ste videli, kako se je veselo muzal, pa to mislim dobro namerno, veste, v to ministrstvo, če mislite to, kar bi morali še sindikate vključiti, bi verjetno rabili »stuff-a« še dvakrat toliko, če se hočemo resno pogovarjati. Mi moramo tudi odpirati ta ZUIF, ki nas tepe po glavi, ampak jaz tukaj pogrešam kot minister Levice v senci GR+T, veste, to je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ni Ministrstvo za gospodarstvo. Kot mi nimamo odbor za zdravstvo, imamo pa Ministrstvo za zdravje. Niso ta poimenovanja kar tako. Seveda, imaš po domače povedano neko s…, s katerimi se moraš ukvarjati, imaš toliko EU birokracije, ki jo ta država po 14-ih letih resno ne dela in potem pozabiš, kaj je neka tvoja bistvena, kaj je tvoje neko bistveno početje. O neki tehnologiji nič kaj dosti nismo slišali. Jaz sedaj upam, ne vem, »sripov« se nismo nič dotaknili. Veste, neke resne države, pa sem že govoril o Avstriji, ti moraš za četrt stoletja nastavit, kako boš premikal kvaliteto gospodarstva. Ne glede na to, kdo bo na tem resorju. Ne pa da si bo vsaka ministrska ekipa, vsaka nova vlada, ki pride, nekaj spomnila. Veste, tovrstnega, pa bom kar rekel, ker imam na koncu jezika, »sranja«, nam že Bruselj preveč naredi. Sem delal en veliki projekt, ko ti tako, na pol leta birokrati nimajo kaj delati, pa ti »template« na glavo obrnejo, pa ti gre teden. Počasi končujem ta prvi del. Skratka, ta tehnološka komponenta in to je bilo tisto, ko sem vam jaz jahal po glavi, gospod Počivalšek, strategija pametne specializacije. Nihče se namesto nas ne bo vprašal, počakajte Slovenci, državljanke in državljani, tudi Italijani, Madžari, tudi eni smo mešanih družinskih provinenc in tako naprej. Kaj boste pa vi delali, da boste bolje živeli. To se moramo nekako dejansko sami vprašati. Zdaj še ena zadeva, za ta prvi del. Nekaj teh podjetnikov se je sedaj iztulilo. Upam, da se je, ker verjetno imamo kaj bolj pametnega za početi, tu se strinjava. In sedaj potem neka zadnja zadeva, ki jo oni pravijo je, ja mi bi pa imeli socialni dialog z Vlado. Kakšno je vaše stališče do tega, pa vam bom pomagal. Veste, mi imamo neko tripartitnost. Vlada je v bistvu, če hočete, in tudi mi neki intermediator med delom in kapitalom. In ti naši podjetniki, ja, jaz ne vem, mogoče bi jim pa morali, dajte vzeti tam na ministrstvu, dajmo nekaj najti, en milijonček, dva, pa da bi vsak od njih tudi kot poslanec dobil ustavo Republike Slovenije. Mi imamo zelo krasno ustavo, super ustavo, ekosocialistična ustava. Malo vas jezim. To nam priznavajo tudi resni, tuji, ustavni strokovnjaki, ustavni pravniki. Čeprav jaz zelo dosti lahko povem proti Miru Cerarju. On je takrat kot pubec sedel, ko se je to pisalo, pa je tudi kakšne pametne zadeve predlagal in so noter. To mu moram dati. Čakajte, verjetno bi vi kot minister, čeprav niste na tem resorju, morali dejansko reči, čakajte, socialni dialog se pelje drugače. Za socialni dialog imamo ESS, pa še kaj drugega. Tudi zaradi tega sem vam dobronamerno nekako svetoval, da začnete besedo sindikat uporabljati na prvem mestu. Veste, ker v tistem členu države, kjer mi govorimo o »biznisu«, imamo v bistvu tri dimenzije. S tem bom končal prvi del. Prva je to, dajmo reči, gospodarjenje v ožjem smislu, druga je sociala, skratka pravice iz dela, tretja je ekologija, nek odnos do okolja in prostora, kar midva, kot »pubeca« s podeželja zelo dobro veva. Saj navsezadnje se nisi mogel vesti do okolja in prostora tako, kot se danes pogosto vedemo. Veseli me, s tem končujem ta nastavek, da se je končno nekako preštelo, koliko imamo mi teh degradiranih območjih, ampak tu je seveda vprašanje tisto, koliko bo Muhamed stopil gori in koliko bo gora stopila k Muhamedu. Koliko bomo mi te zadeve pripravili, pred pripravili za greenfield investicije. Ampak ne spet na način, da bo iz pravilnih političnih kvot na sto in enem koncu, vsak župan hotel nekaj narediti, potem pa bomo tam zmetali denar v infrastrukturno pred pripravo, pa bo to na pol prazno. Veste, meni del družine živi na hrvaški strani, to je primer recimo predvidene, pa na dobri lokaciji, tam bi tudi lahko Magma bila, Bosiljevo. Kako bomo sedaj nekako to zagotovili, na nek tak, ustrezen način in nekako končujem prvi del s tem, če bi se moralo kaj iz zgodbe Magma naučiti, se bi morali naučiti, da se mi moramo zelo izdatno naučiti, kako se bomo pogajali s takšnimi akterji. Pa ne bom sedaj omenjal, kaj mi je gospod sekretar, ki bo verjetno še sekretar, takrat povedal. Veste, Magna ima po letnem »cash flowu« približno toliko, da je penezov v dolarjih, kot imamo mi proračuna v našem proračunu v evrih. Dober dan. Jaz marsikaj lahko rečem tudi proti gospodu Fakinu, ampak gospod Fakin se je v devetih letih moral naučiti razumeti, kaj so milijarde.

Moje vprašanje je bilo tudi resornemu ministru kot vlogi ministra iz sence, kako bomo mi delali ljudi, ki bodo razumeli onkraj kvote 100 milijonov, kaj šele milijarde. Jaz sem po osnovni izobrazbi naravoslovno-matematični tehnik, smer Uporabna matematika, zato številke kar razumem. In mi potrebujemo tudi v nadzornih svetih take ljudi. Tudi potrebujemo take ljudi, ki jih ne bo spravilo na obrate, da se bo kot nek minister, ki ne bo več minister, pa mi je žal, ker je imel potencial za dobrega ministra, gospod Pokrivikar, da se kot nek študent slikaš nekje. Mi ne smemo imeti ljudi v politiki, ki se bodo, če malo grše rečem, prodali za foto termin. Ali se mi tega zavedamo? Tu bi se ustavil. Ta bolj socialni del bodo drugi ministri v senci oddelali. Slovenskim podjetnikom pa sporočam, da je dosti več ljudi dejansko nevarnih v tej družbi in državi. Gospodu Akrapoviču so pa bolj nevarne ploščice pred tušem / oglašanje iz dvorane/ - bom končal – pred tušem v Ivančni Gorici, na katerih sem jaz padel prvi dan tega sklica. Ker tam njegovi ljudje hodijo na malico pa mu bo nekdo padel pa ne bo mogel proizvodnje nadaljevati. Dobronamerno. Hvala.