Spoštovani predsednik, spoštovani člani odbora!

Prav lep pozdrav z moje strani in dovolitve, da pred predstavitvijo svojih predlogov za vodenje izjemno pomembnega resorja opravim kratko osebno predstavitev glede na to, da sem precej novo ime, mogoče malo neznano, bi vseeno želela, da glede na to, da bomo v prihodnosti, če se vse izteče kot pričakujem, sodelovali, da je prav, da veste tudi nekaj osebnih stvari o meni in o mojem preteklem delu.

Torej, prihajam iz štajerskega konca, sicer iz velike vinarske in vinogradniške družine. Enega prvih, če ne celo prvega slovenskega vinogradnika, tako da to vinogradniška preteklost tudi na nek način narekuje mojo nadaljnjo življenjsko pot. Torej po osnovno šoli in po srednji šoli na Ptuju, sem študirala kemijsko inženirstvo v Ljubljani na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo in diplomirala iz področja teme agroživilstva, to je razgradnji prašičje gnojevke in uporabi beljakovinskega koncentrata v nadaljnje prehranske namene. Nadalje sem zaključila doktorski študij iz področja vinarstva, sicer tema iz področja vinarstva, študij kemijskega inženirstva in sicer iz optimizacije procesov vinskih fermentacij in svoje praktično delo opravljala v večjih in manjših vinskih kleteh širom po Sloveniji, kar tudi potrjuje na nek način moje praktično opravljano delo, ki se je na koncu zaključilo tudi s patentnim postopkom s katerim smo patentirali postopek za zvišanje produkcije glicerola v vinskih fermentacijah. Nadalje sem bila zaposlena v Znanstveno-raziskovalnem središču Bistra Ptuj, ki deluje kot razvojna agencija za območje šestnajstih občin Spodnjega Podravja in iz tega obdobja - predvsem navajam svoje izkušnje - strateškega načrtovanja razvoja za celotno območje spodnjega Podravja, seveda tudi za posamezne občine ter tudi aktivno sodelovanje pri načrtovanju strateških razvojnih politik na nacionalnem nivoju, kakor tudi na evropskem. V tem obdobju sem s svojo ekipo 25 zaposlenih delala na pridobivanju evropskih sredstev, tako mi je izjemno dobro poznano tudi področje priprave na črpanje evropskih sredstev, kakor tudi samo operativno delo pri izvajanju teh politik. In moram reči, da v tem obdobju smo dosegali tudi zelo dobre rezultate pri izvajanju črpanja in izvedbi projektov. Zadnjih šest let sem tej instituciji tudi direktorovala, kar pomeni, da sem v tem obdobju tudi intenzivno sodelovala z različnimi ministrstvi pri različnem postavljanju strategij za nadaljnji razvoj, kakor tudi kasneje v izvedbenem delu.

Te svoje izkušnje tako s področja kmetijstva kot s področja črpanja evropskih sredstev ocenjujem kot izjemno pomembne za svoje nadaljnje delo, saj, kot vsi veste, se nahajamo v izjemno pomembnem obdobju priprav na črpanje v novi finančni perspektivi 2021-2027 in glede na to, da bo tu Slovenija ravnokar pristopila k strateškemu načrtovanju in pogajanju z Evropsko unijo, smatram, da te izkušnje pridejo izjemno prav in da jih bom po svojih maksimalnih močeh tudi unovčila, da Slovenija dobi najbolj najboljši možni izplen, tako pri zagotavljanju sredstev za skupno kmetijsko politiko kot tudi pri določanju vsebin, ki bodo potrebne, da bomo ta denar čim bolj učinkovito počrpali.

Toliko o meni osebno. Če bo kakšno vprašanje, bom mogoče kasneje podrobneje. Zdaj pa dovolite, da povem svojo kratko vizijo in pomembnejše točke, za katere mislim, da bodo v prihodnjem obdobju, ko bom prevzela vodenje resorja, zavzemale najpomembnejše prioritete mojega in našega skupnega dela.

Na začetku nekaj dejstev, ki narekujejo tudi tiste politike, ki sem jih pripravila, in pomembno zaznamujejo slovensko kmetijstvo. Torej, znano je, da so slovenske kmetije precej majhne, razdrobljene, povprečna velikost slovenskega kmetijskega gospodarstva znaša malo manj kot 7 hektarjev. Imamo približno 70 tisoč kmetijskih gospodarstev in površino kmetijskih zemljišč v uporabi 480 tisoč hektarjev. Mogoče še dejstvo, da se velik delež teh kmetijskih zemljišč nahaja na območjih z omejenimi kmetijskimi dejavniki za kmetijstvo, kar narekuje še prav posebno obravnavo in posebno strategijo, da se ta območja čim bolje izkoriščajo v kmetijske namene. Vodilna panoga slovenskega kmetijstva je še vedno živinoreja, in sicer v 80 %. In še ena zaskrbljujoče dejstvo, ki mu nameravam v prihodnosti nameniti prav velik poudarek, je povprečna starost na slovenskih kmetijah, se pravi, izjemno neugodna demografska struktura, ki jo narekujejo trendi izseljevanja mlajše populacije s podeželja, zato tudi povečanje povprečne starosti, ki trenutno znaša 57 let.

Pomembno področje je tudi formalna in neformalna izobraženost naših ljudi, ki delajo na kmetijah. Tu nas tudi v prihodnjem obdobju, glede na trende, ki jih trenutno zaznavamo pri skupni kmetijski politiki Evropske unije, čaka veliko več dela, saj se pričakuje vnos inovativnosti, kreativnih idej, uvajanje novih tehnologij, tako tudi na področju izobraževanja in boljšanja strokovnih znanj, kar je eno pomembnih področij.

Dodana vrednost kmetijske dejavnosti je 775 milijonov evrov, kmetijstvo zagotavlja 74 tisoč 700 delovnih mest in skupaj z delovnimi mesti v verigi preskrbe s hrano to znaša 90 tisoč, sem prištevam še kmetijstvo, živilstvo in trgovino.

Imamo 87 registriranih kmetijskih zadrug, od tega jih je v Zadružno zvezo vključenih 64 in 719 podjetij v področju kmetijstva. Mogoče še zanimiv podatek v ekološkem kmetijstvu, ki ga bom kasneje tudi večkrat omenjala v svojih prioritetah. Trenutno 43.600 hektarjev kmetijskih zemljišč. Seveda tukaj pričakujemo tudi, da se bi to povečalo, to tudi narekujejo prihodnji evropski trendi, od tega 20.000 ekoloških kmetij in tukaj prevladuje seveda travinje.

Na kakšen način vidim prihodnost slovenskega kmetijstva pa v nekaj prihodnjih točkah, ki jih poudarjam tudi kot svoje prioritete. Torej prav gotovo so prednosti slovenskega kmetijstva in v Sloveniji pridelane hrane dobro ohranjeno naravno okolje in pa pestra biotska raznovrstnost. Še vedno prevladuje model družinskega neintenzivnega trajnega trajnostno-naravnanega kmetijstva, ki ga je v prihodnje potrebno ne samo ohranjati, ampak ga je treba okrepiti, s tem da spodbujamo delež mladih, ki bodo na kmetijah ostajali in na ta način krepili ta družinski model. Osnova mora prav gotovo biti, ostati in se nadgraditi gradnja kakovosti in višje dodane vrednosti slovenske hrane, ki jo tudi vedno bolj iščejo osveščeni potrošniki, ki morajo za to dobiti tudi seveda primerne informacije in pa sledljivost v celotni prehranski verigi.

Pomembno dejstvo je, da mora razvoj kmetijstva potekati ob upoštevanju javnega interesa varovanja okolja, narave in nikakor ne smemo tudi pozabiti tudi na dobrobit živali.

Cilj mora biti seveda tudi povečanje samooskrbnosti in to samooskrbnost s kakovostno čim bolj certificirano hrano znanega porekla. Kmetijska politika naj torej v prihodnosti postane vedno bolj politika prehranska politika po meri potrošnika.

Prav tako naštevam nekaj dejstev, ki zaznamujejo mogoče malo maj ugodne pogoje v kmetijstvu. Že na začetku sem povedala, da je majhna povprečna velikost kmetij, da so kmetije precej razdrobljene in da je velik delež kmetijskih površin na območju z omejenimi dejavniki za kmetijstvo ter na zavarovanih področjih v katera spadajo območja nature in različni parki, skladno z Zakonom o naravi. Torej 85 % takšnih površin, od tega jih 37 % spada v območje zaščiteno z naturo, 2 tisoč 17 % Slovenije pokrivajo vodovarstvena območja in 10 % le - teh zavzemajo njive. Tukaj zagotovo lahko odgovor na te izzive v prihodnosti pomeni pospeševanje oziroma vlaganje v ekološko kmetijstvo in zagotavljanje spodbud za ta prehod na ekološko kmetovanje. Potem je še ena pomembna zadeva, ki zaznamuje tudi trenutno stanje v kmetijstvu - klimatsko pestra in pa reliefno razgibana struktura našega ozemlja, ki prav tako v kombinaciji z ohranjanjem narave in podeželja narekuje prav posebne priložnosti za razvoj drugačnih vrst, se pravi kmetijstva in v kombinaciji z turizmom, tudi priložnosti za razvoj gastronomskega in vinarskega turizma.

Pomembno bo večanje dodane vrednosti lokalno pridelani hrani in pozornost na nevarnost, ki je zelo prisotna v sedanjem času in to so posledice podnebnih sprememb in pa ujm, ki jih bo tudi v prihodnji kmetijski politiki potrebno nameniti prav posebno pozornost, kar narekuje tudi prihodnja skupna kmetijska politika Evropske Unije.

Visoka stopnja gozdnatosti in dolga gozdna tradicija opravljanja z gozdovi prav gotovo predstavlja pomemben potencial za razvoj podeželja in predvsem za razmah in krepitev lesno-gozdnih verig, torej nadaljnje predelave lesa pri kateri v Sloveniji beležimo še relativno nizko stopnjo.

Torej, kot prvi poglavitni cilj navajam pravico potrošnika do varne in kakovostne hrane ter ustreznih informacij o njej, kar bi lahko poimenovali skrb za čim boljšo prehransko varnost. To seveda narekuje povečanje domače pridelave in izkoriščanje domačih proizvodnih virov. Tudi glede na to, da sem precej dobro naštudirala tiste prve smernice, ki jih narekuje skupna kmetijska politika Evropske unije in jih priporoča za prihodnje obdobje, tu kot eno pomembno nalogo vidim krepitev partnerskega sodelovanja med akterji v verigah vrednosti s hrano in krepitev njihove konkurenčnosti, tako v horizontalni kot vertikalni smeri. V prihodnjem strateškem obdobju bomo morali zelo ciljno usmeriti podpore kolektivnim pobudam v smeri horizontalnega in vertikalnega povezovanja ter na ta način tudi okrepiti domače proizvajalce in predelovalce v celotni verigi.

Drugi poglavitni cilj je višanje dodane vrednosti kmetijskim proizvodom, kjer bo treba osredotočiti se na razvoj modela kmetijstva, ki bo zagotavljal kmetijskim proizvodom čim višjo dodano vrednost. Tu prav gotovo velja podpora raznim shemam kakovosti in promociji lokalne hrane ter seveda višanje deleža živil, ki se bodo v te različne sheme tudi vključevala.

Na področju živinoreje prav posebno skrb velja nameniti spodbujanju proizvodnih tokov in reji brez krmil z gensko spremenjenimi organizmi.

Povečanje deleža samooskrbe je prav pomembna naloga, ki tudi po številkah zelo niha, odvisno od leta in vremenskih razmer, in tudi to bo treba prav pozorno poskušati vplivati na vse dejavnike, ki so lahko pomembni, da se ta odstotek zviša.

Povečati želim tudi odstotek slovenske hrane v javnih zavodih. Trenutno zakonodaja narekuje 20 % oziroma 80 tisoč evrov za posamezne sklope. Po mojih podatkih je sicer trenutno v slovenskih javnih zavodih v povprečju že 40 % lokalne pridelane hrane, posebno zavzemanje oziroma napori pa tečejo tudi v smeri, da bi se hrano izvzelo iz sistema javnega naročanja, tako na evropskem nivoju, kar bi kasneje seveda tudi Slovenija potem aplicirala v svoja pravila. Zvišati je treba tudi delež živil s shemo višje kakovosti in pa ekološko pridelanih živil, kar sem že prej omenila, tudi na področju teh omejenih dejavnikov, območij z omejenimi dejavniki za kmetijstvo, kjer pa ekološko kmetijstvo predstavlja prav gotovo eno pomembnih priložnosti.

Nadalje je treba dosledno uveljaviti zakonske ureditve in dosledno izvajanje ukrepov za preprečevanje nepoštenih praks v verigi s hrano in tu tudi dosledno izvajati nadzor in sankcije, skladno s spremembami Zakona o kmetijstvu, ki so bile izvedene v letu 2018. In tudi tu bo najbrž potrebna kadrovska krepitev v Agenciji za varstvo konkurence, kar je tudi, po mojih podatkih, že dogovorjeno med Ministrstvom za kmetijstvo in Ministrstvom za gospodarstvo.

Ukrepi za manj zavržkov hrane. Tudi tu že tečejo nekatere aktivnosti, jaz jih želim podpreti in tudi spodbuditi. Trenutno velja oprostitev plačila DDV za donatorje in nekatere subvencije za nakup hladilnih naprav za shranjevanje zavržene hrane, ki se potem razdeli v humanitarne namene.

Bežno sem že omenila in kot tretji cilj zdaj navajam povečanje deleža samooskrbe, predvsem pri zelenjavi in nekaterih vrstah sadja, pšenici, krompirju in svinjskem mesu. Tu velja to spodbuditi z intenzivnim povezovanjem pridelovalcev, usmeritvi v investicijske razpise, ki omogočajo tudi nakup opreme za pridelavo. Predvsem tu velja poseben poudarek tistim obdobjem, ko je ta pridelava glede na vremenske razmere nestabilna, in investirati v nakup rastlinjakov in raznih drugih tehnologij, ki omogočajo čim bolj nemoteno pridelavo tekom celotnega leta. Seveda tudi tu nakup opreme za prilaganje podnebnim spremembam, ki zelo močno vplivajo tudi na deleže v samooskrbi s hrano.

Prilagajanje kmetijstva podnebnim spremembam kot četrti cilj, kjer je treba kmetijske prakse prilagajati čim bolj trenutnemu stanju, ki nam ga narekujejo okolje in vremenske razmere, ter hkrati podpirati pridelovalce pri zaščiti njihovega pridelka, kar pomeni, da je potrebno uvesti izboljšave v politiki opravljanja s tveganji v kmetijstvo, kar prav tako predstavlja pomembno področje pri načrtovanju prihodnje skupne kmetijske politike tako na evropskem kakor tudi na nacionalnem nivoju. Nekaj ukrepov tukaj že teče, to je sofinanciranje naložb, namakanje, sisteme oroševanja proti pozebi, razne protitočne mreže, rastlinjake in spodbujanje tehnologij, ki čim bolj, se pravi, ki omogočajo čim manjši vpliv teh zunanjih naravnih dejavnikov. In pa želja po sofinanciranju zavarovanj, zavarovalnih premij za vse kulture na 50 %. Trenutno je nekaj še, se pravi, zavarovanj pod to stopnjo 50 %

Posebna skrb varovanju naravnih virov. Tukaj prištevam kmetijska zemljišča, pitne vode in pa biotsko raznovrstnost. Pospešiti je potrebno postopke za določitev trajno varovanih kmetijskih zemljišč, ki poteka v okviru lokalnih skupnosti in je trenutno že v pripravi oziroma v izbiri izvajalec za pripravo strokovnih podlag, ki bodo potem lokalnim skupnostim naložile čim prejšnje zavarovanje oziroma določitve teh trajno varovanih območij in tukaj nek cilj, srednjeročni, 350 tisoč hektarov varovanih kmetijskih zemljišč trajno zaščititi. Kmetijsko politiko je tudi treba prilagoditi varovanju pitne vode. Kot sem prej omenila, je velik delež kmetijskih zemljišč na vodovarstvenem območju in tukaj predvsem vidim ukrepe spodbujanja in usmerjanja v ekološko pridelavo na vodovarstvenih območjih in pa usmerjanje investicij izven območij kmetijskih zemljišč, nadgradirana območja in pa opuščena industrijska območja.

Še en cilj, mogoče malo manjši, ampak nič manj pomemben. Zmanjšanje rabe mineralnih gnojil, spodbujanje čim večje uporabe in nadomeščanja z organskimi gnojili.

Velik delež slovenskih kmetijskih zemljišč se nahaja tudi na hribovskih in gorskih območjih. Temu želim nameniti prav posebno skrb. To so območja s težkimi pogoji za pridelavo, ki jih je potrebno podpreti s posebnimi ukrepi, da so lahko tudi konkurenčna s pridelovalci v ugodnejših razmerah in na ta način ohraniti obdelanost, poseljenost in pa biotsko raznovrstnost tudi hribovskega in pa gorskega območja. Tudi v prihodnje skupni kmetijski politiki je tako večja prednost in posebna teža pri plačilih za gorsko-hribovske kmetije in pa prednostna obravnava tudi sofinanciranja investicij za ta območja.

Že prej sem omenila skrb za dobrobit živali kot pomembno področje pri vseh ciljih, ki sem jih omenila in jih bom nadalje in pomeni prav pomemben predmet intervencijske kmetijske politike tudi v prihodnje, tukaj predvsem z ukrepi podpore nadstandardnih praks reje živali in pa višjim standardom za ravnanje z živalmi ter povečanje kontrole in sankcioniranja izvajanja nepravilnih praks.

Generacijska prenova v kmetijstvo. Povedala sem že, da je demografska struktura na podeželju izjemno neugodna. S tem sem se tudi v preteklosti veliko sama ukvarjala na našem območju in tukaj bo potrebno v prihodnje prav posebno skrb nameniti ustvarjanju pogojev za mlade prevzemnike kmetij, ki bodo v bodoče predstavljali tudi temelj inovativnosti in pa ohranjanja kmetijstva in podeželja v ruralnem območju. Spodbujanje prenosa kmetij na mlade prevzemnike z ustreznimi pogoji za oboje, se pravi, za tiste, ki prevzemajo in za tiste, ki kmetijska zemljišča predajajo. Spodbujanje prevzemanja opuščenih kmetij in pa ponovna vzpostavitev kmetijstva na teh kmetijah. Potem prednostna obravnava mladih prevzemnikov znotraj naslednjih ukrepov skupne kmetijske politike in pa predvsem spodbujanje inovativnega potenciala mladih kmetov, v sodelovanju z izobraževalnimi in strokovnimi institucijami, kar bo tudi predmet posebnih ukrepov v prihodnjem finančnem obdobju. Dvig stopnje izobraženosti in uvajanja inovativnosti in poseben poudarek ohranjanju družinskih kmetij, kar pa bo treba zagotavljati skupaj z razvojem podeželja, ki bo tem mladim družinam omogočal, da bo tudi infrastruktura na podeželju takšna, da bodo s svojimi družinami v teh območjih želeli ostajati.

Nadalje, ustvarjanje in prenos znanja. Najbrž ste zasledili - in tudi sama sem izjemno naklonjena temu -, da bo tudi pri načrtovanju prihodnje kmetijske politike, ki jo bo narekovala skupna kmetijska politika Evropske unije, potrebna velika mera kreativnosti in inovativnosti, se pravi, ne bodo več dovolj zgolj tradicionalni pristopi, ampak bo potrebna zelo velika mera sodelovanja vseh akterjev s področja izobraževanja, stroke, ne nazadnje tudi politike, da bomo sami načrtovali strateške usmeritve za našo prihodnjo politiko, kar nam tokrat narekuje tudi sistem, ki ga predvideva Evropska unija za obdobje 2021-2027.

Aktivno pospeševanje ustanavljanja organizacij pridelovalcev, sadjarstvo in zelenjadarstvo in podpora zadružništvu. Tu velja še nekaj spodbud nameniti, kolikor so že predelovalci mesa, mleka dokaj dobro povezani, je na področju sadjarstva in zelenjadarstva še kar nekaj prostora. S tem seveda želim vplivati na nekonkurenčnost in ranljivost malih proizvajalcev tudi na teh dveh področjih.

In še cilj skrbi za slovenske gozdove. Pri tem navajam kot prvi cilj ohranjanje odprtosti gozdov in priložnosti za razvoj turizma, rekreativnih in drugih dejavnosti, seveda ob hkratnem odgovornem ravnanju do lastnikov gozdov in do ohranjanja narave. Nadalje, program za boljšo in bolj učinkovito izrabo zemljišč v zaraščanju, kjer je treba ta zemljišča usmeriti nazaj v kmetijsko rabo ali pa na njih vzgojiti kakovostne gozdne sestoje. In kot tretje in nič manj pomembno je področje oziroma cilj učinkovitega upravljanja z gozdovi v lasti Republike Slovenije. Tudi tu sem seznanjena z različnimi pogledi na to. Jaz želim zagotoviti čim boljši dostop do opravljanja storitev v državnih gozdovih za vsa področja, s prav posebnim poudarkom tudi na hribovske in gorske kmetije. Velik poudarek nameniti krepitvi gozdno-lesne verige, za doseganje čim večje dodane vrednosti lesa in lesnih proizvodov ter tudi spodbujanje investicij v večji lesno-predelovalni center oziroma več takšnih centrov. Omogočiti možnosti nakupa lesa iz državnih gozdov čim večjemu številu oziroma odstotku predelovalcev lesa. In v sodelovanju z Zavodom za gozdove ter Gozdarskim inštitutom Slovenije pripraviti strategijo trajnostne rabe gozdov in učinkovitih sanacijskih ukrepov po različnih ujmah, kar se zdaj tudi že izvaja.

Mogoče še nekaj dejstev o trenutnem stanju v gozdovih. In sicer, še vedno poteka intenzivna sanacija žleda in podlubnikov, zato tudi nekoliko povečana količina poseka, podatek za leto 2017 je 4 milijone 984 tisoč kubičnih metrov, kar pa še vedno predstavlja 25 % od možnega letnega poseka. Spodbuditi je treba naložbe v gozdarsko tehnologijo in predelavo ter mobilizacijo lesa in tudi naložbe v predindustrijsko predelavo lesa.

Kar se tiče slovenskih državnih gozdov, se je zgodila sistemska sprememba ureditve z gospodarjenjem z državnimi gozdovi z Zakonom o gospodarjenju v gozdovih v lasti Republike Slovenije leta 2016. Ustanovljena je bila družba SIDG, jaz sem pregledala tudi nekaj dejstev o njihovem poslovanju in imam tudi podatke o njihovih javno dostopnih podatkih in tukaj nameravam tudi posebno skrb oziroma pozornost nameniti dejstvom, ki sem jih navedla v začetkih ciljih, torej čim več prodanega lesa domačim pridelovalcem. Po mojih podatkih trenutno že 90 % lesa prodajo domačim pridelovalcem. In pa krepitev gozdno lesne verige in na tem področju tudi tesnejše sodelovanje z Ministrstvom za gospodarstvo, ki ima v svoji strukturi tudi Direktorat za lesarstvo, torej vse nadaljnje stopnje predelave od druge začetne stopnje se je potem treba dogovarjati skupaj z njimi in tudi usmerjati nadaljnje investicije v to področje.

Mogoče želim omeniti še mojo naklonjenost oziroma tudi nadaljnje podpiranje na področju čebelarstva, ki se mi zdi izjemnega pomena in mislim, da so bili v preteklem obdobju tukaj storjeni pomembni koraki. Jaz jih želim ohranjati, nadgrajevati in razvijati tudi nadalje, predvsem se mi pa zdi tukaj pomembno, da je vzpostavljeno tudi financiranje javne svetovalne službe, javna služba zdravstvenega varstva, Svetovni dan čebel kot pomemben tudi za promocijo slovenskega čebelarstva in pa program odličnosti v čebelarstvu ter slovenska čebelarska akademija s katerimi želimo postati vodilni tudi na evropskem nivoju in to znanje iz Slovenije prenašati potem tudi v druge države.

Na področju lovstva in divjadi, predvsem posebna skrb povzročeni škodi na lovskih površinah in pa na nelovnih površinah učinkovito izvajanje načrtov za sanacijo in pa za odškodnine ter seveda še nekaj izzivov na področju ribištva in pa aktivnosti, ki jih narekuje izvajanje arbitražne razsodbe in tukaj predvsem gre za pravno pomoč našim ribičem in pa za odškodnine, ki jih ti prejemajo v skladu z arbitražno odločbo.

Če dovolite, zgolj še nekaj odstavkov področju, ki se mi pa zdi najpomembnejše za prihodnje obdobje, to je načrtovanje skupne kmetijske politike tako na evropskem nivoju in seveda potem tudi implementacija na slovenski nivo in to mislim, da bo tudi precej zaznamovalo naš prihodnje mandat, saj so se že v letošnjem letu iztekle priprave na prihodnjo finančno perspektivo in se pravi, nas zelo kmalu, mogoče že v prihodnjem tednu na tem področju čakajo zelo odgovorni in pomembni koraki in jaz temu področju res nameravam nameniti prav posebno in veliko skrb. Torej Evropska komisija predlaga za prihodnje obdobje proračun 365 milijard evrov, kar pomeni znižanje od pretekle finančne perspektive, ko je bilo 403 milijarde na voljo. Za Slovenijo komisija predvideva 1,6 milijarde evrov, od tega 903 milijone za neposredna plačila, 38,5 milijonov za programe čebelarstva in vinogradništva, od tega približno 4,5 milijone za čebelarstvo in 34 za vinogradništvo. Tukaj gre za eno področje kjer gre za zvišanje teh sredstev in pa 716 milijonov za politiko razvoja podeželja, kjer pa za enkrat je predvidevano največje znižanje, 15 % in tukaj predvsem velja vložiti veliko naporov, da se to področje ohrani na vsaj istem nivoju kot je bilo v preteklosti, seveda v prvi fazi z Evropsko komisijo, nadalje pa poskušati zagotavljati te razlike v kolikor bi do njih prišlo na nacionalnem nivoju, saj se mi področje razvoja podeželja zdi izjemno pomembno na vseh področjih nadaljnjega razvoja kmetijstva, gozdarstva in pa podeželja.

Kakšne so spremembe v prihodnji finančni perspektivi? Evropska unija je že objavila nove prioritete skupne kmetijske politike v treh splošnih ciljih: sektorski, okoljski in pa družbeno-gospodarski ter njim podrejenim devetim specifičnim ciljev. Se pravi, to so tisti cilji, ki jih bodo morale vse države pri načrtovanju svojih strateških načrtov upoštevati, predvsem pa bo velik poudarek veljal rasti in novim delovnim mestom na podeželju, prehodu na krožno gospodarstvo, oblikovanju in izboljšanju verig na področju kmetijstva in gozdarstva, spodbujanju digitalizacije in uvajanju inovacij v panogi ter trajnostnemu razvoju podeželskih območij. Kar je pomembno za nov način delovanja, je to, da je ta bistveno poenostavljen in da bo velika odgovornost in možnost kreiranja strateških usmeritev tokrat prepuščena državam članicam. Zato še toliko večja odgovornost, da bomo k temu odgovorno pristopili in namenili posebno pozornost, saj tu več ne bo možno zgolj slediti nekaterim praksam, ki bodo prišle iz Evropske unije, ampak bo Slovenija morala prevzeti odgovornost, da sama načrtuje svoje strateške usmeritve in jih kasneje z ukrepi tudi izvaja. 1.6. je bil tudi podan predlog uredb, tri uredbe s strani Evropske unije, Uredba o pravilih za strateške načrte, ki jih bodo države članice pripravljale same, nova horizontalna uredba, ki zajema predvsem področje financ in različnih poročanj in kontrol, ter spremenjena Uredba o skupni tržni ureditvi. Do spomladi 2019 bo sprejetje Skupnega stališča Sveta Evropske unije za kmetijstvo in če bo ta sprejet do spomladi 2019, potem sledijo pogajanja z Evropsko unijo in leta 2020 dokončno sprejetje programa. Tu je že bilo izvedenih nekaj nadaljnjih korakov, študija, ki je ovrednotila doseganje ciljev zdajšnje kmetijske politike, in tudi predlagan nabor kazalnikov in potrebe širitve za oblikovanje prihodnje kmetijske politike. V prihodnosti želim, da se čim prej pristopi k analizi prednosti, slabosti in nevarnosti, se pravi, da se opravi SWOT analiza vseh obstoječih dejstev, da se utemeljijo potrebe ter se vzpostavi široka javna strokovna in politična razprava o prioritetah prihodnje kmetijske politike za Slovenijo ter da se osnutek strateškega načrta pripravi v obdobju do konca leta 2018 oziroma začetka leta 2019. Največji izziv bodo pri tem predstavljale novo definirane okoljske, podnebne in naravovarstvene politike kmetijstva. Osrednje vprašanje pa je opredeljevanje ekoloških shem, ki so lahko ključna inovacija pri ukrepih, predvsem glede na strukturo naših zemljišč, in pa izziv, kako z novo politiko bolje obvladovati podnebna in dohodkovna nihanja, ki so povezana z nestabilnimi trgi in pogostimi naravnimi ujmami. Predvsem pa bo velik poudarek naravnan na usmeritev razvoja, uvajanja znanja in inovacij, ter najpomembnejše dejstvo, večji ciljni usmerjenosti v izvajanje prihodnjih kmetijskih politik.

Toliko v moji predstavitvi.