Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci, člani Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, drugi gostje, lepo pozdravljeni!

Hvala za priložnost, da se vam predstavim in pojasnim svoje videnje resorja za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zavedam se, da je pred menoj, če mi boste izkazali zaupanje, izjemno zahteven izziv. Resor, ki ga nameravam voditi, je v vseh pogledih kardinalnega pomena za razvoj Slovenije kot socialne države. Razumljivo je, da so vaša pričakovanja na tem zaslišanju visoka, in da od mene ne želite slišati pavšalnih navedb. Priprav na zaslišanje sem se zato lotila z vso odgovornostjo in skrbnostjo, zavedajoč se, da se v delu javnosti in verjetno tudi med vami gotovo pojavljajo pomisleki, češ kako bom lahko uspešno vodila ta resor, ki je tako specifičen in zahteven, če na njem doslej nisem delala. Zato mi najprej dovolite, da pojasnim razloge zakaj sem sprejela povabilo, da kandidiram za ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Prihajam iz delovne družine, delim usodo številnih otrok v Sloveniji, ki niso bili rojeni z zlato žličko v ustih. Enim so take razmere odvzeme zalet za življenjske podvige, drugim so dale navdih za to, da so bili pri sprejemanju z življenjem odločnejši in močnejši. Pri tem, komu je, kot radi rečemo, v življenju uspelo, imela mnogokrat veliko tudi država, vsem njenim sklopom storitev pomoči, podpor. Velik del takih otrok sem bila tudi sama, ki jih je sistem zajel in njim bil kot varna okna, vseh žal ne. za vsakega nam je lahko in nam mora biti žal. Za vsakogar, ki ga breme socialnih okoliščin v katerih je rojen, vleče k tlom. Bogatejša za to izkušnjo in pogled v socialni portret naše države vidim ta resor, ki ga bom vodila, če mi boste to zaupali, drugače kot ga vidijo uradniki, drugače kot ga vidijo teoretiki in drugače kot nanj gledate politiki. Nanj gledam kot človek, državljanka države, ki je po svoji ustavi socialna in v kateri naj bi imel zaradi socialnih okoliščin niti en sam otrok ne bi smel ostati na dnu stopnic vzpona skozi življenje. Sem dobra poznavalka sistema javne uprave, izkušena v vodenju občutljivih procesov, ni me strah izzivov in težavam znam pogledati v oči. Zato sem sprejela to povabilo, da kandidiram za ministrico in zato sem danes tukaj. V nadaljevanju želim pojasniti svoj pogled na nekatera temeljna področja delovanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Ministrstvo pokriva zelo široko področje, in sicer področje dela, zaposlovanja, socialne politike in enakih možnosti. Ko govorimo o ministrstvu, govorimo o resorju, ki je izjemno pomembno za vsakodnevno življenje državljank in državljanov, naših otrok, upokojencev in ranljivih skupin. Navedeno pomeni in to bi želela poudariti takoj na začetku, da morajo biti vsi ukrepi učinkoviti, da morajo zagotavljati socialno varnost, pravičnost, da morajo voditi k sooblikovanju solidarnosti vsakega izmed nas in družbe kot celote. V nadaljevanju bi želela izpostaviti ključne prioritete dela ministrstva v naslednjem mandatu. V tem trenutku ne morem omeniti vseh področij, kar pa ne pomeni, da niso enako pomembna, bom pa vsem poskušala posvetiti v odgovorih na vprašanja skozi razpravo.

Če pričnem najprej s trgom dela. Kot vemo, Zakon o minimalni plači določa, da je delavec upravičen do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, če je pri delodajalcu zaposlen za polni delovni čas. Trenutno znaša minimalna plača 638 evrov oziroma 842 evrov bruto. Pri tem se bom zavzemala o preučitvi možnosti preoblikovanja minimalne plače v skladu z načelom »minimal wage«, ki pomeni oblikovanje minimalne plače, ki omogoča osnovno, vendar dostojno življenjsko raven. Prizadevala si bom, da se bo v naslednjih dveh letih dvig minimalne plače gibal v dinamiki 4,5 % vsako leto, potrebna pa bo tudi nova formula za izračun minimalne plače, katere uporaba pa seveda mora biti pogojena z določenimi razmerami v gospodarstvu in na trgu dela. Iz definicije minimalne plače bo potrebno tudi izločiti preostale dodatke kot so dodatki za delovno uspešnost, posebne pogoje dela in podobno. Poudarjam seveda, da bo uspeh takšnih sprememb predvsem odvisen od konstruktivnega socialnega dialoga, ki ga nikakor ne velja zanemarjati ali podcenjevati in v to bo potrebno vlagati maksimalne napore. Takoj se moramo lotiti odprave prekarnosti. Namreč prekarnost je postala velik družbeni problem. V Sloveniji je tako velik, da enostavno nimamo niti enotne definicije prekarnosti, zato je tudi statistika precej negotova. Zakaj pravzaprav je prekarnost tako zelo nevarna? Pomeni namreč veliko socialno negotovost, prekarni delavci imajo bistveno manj pravne, socialne in ekonomske varnosti od delavcev znotraj standardnih oblik zaposlitev. Prekarni delavec je pravzaprav nekdo, ki se je znašal med brezposelnostjo in pogodbo za nedoločen čas, zato bomo takoj začeli s pripravo strategije boja proti prekarnosti in ustanovili medresorsko delovno skupino za načrtovanje in izvedbo ukrepov proti prekarnosti. Ob tem je potrebno opolnomočiti tudi Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Urediti moramo položaj agencijskih delavcev. Zagotovo to gre eno izmed prekarnih oblik dela. V Sloveniji je zelo velik problem nadzor nad temi agencijami, imamo jih preko 100, mogoče za lažjo predstavo povem v Italiji jih imajo samo 13, zato bomo za njih uvedli institut minimalne plače za čas, ko so na čakanju. Prav tako je na tem področju treba intenzivneje aktivirati delo Inšpektorata Republike Slovenije za delo. Potrebno je urediti zagotavljanje zdravstvene in socialne varnosti samozaposlenih oseb, tukaj mislim eno osebne espeje, kjer je nujno potrebno najti rešitev za prvih trideset dni seveda na način, da ne bo prihajalo do zlorab, ker je še posebej pereče pri mladih samozaposlenih mamicah. Tukaj moramo sodelovati z Ministrstvom za zdravje, kjer na ta ukrep - po mojem mnenju - ne smemo gledati kot strošek, ampak kot na investicijo v ljudi, kajti ti ljudje, če ne bodo šli k zdravniku lahko državo čez čas stanejo bistveno več. Delo Inšpektorata za delo. Trenutno je v Sloveniji nekaj več kot 210 tisoč poslovnih subjektov. Inšpektorat za delo pa v letu 2017 je opravil 14 tisoč 500 inšpekcijskih pregledov, kar je absolutno premalo upoštevajoč dejstvo, da pokriva tri pomembna področja poleg delovnih razmerij še varstvo pri delu in socialno varnost. Inšpektorat mora postati učinkovitejši tudi s povečanjem števila inšpektorjev. Trenutno jih je 80, kar je bistveno premalo, zato je potrebno pogledati tudi kadrovske rezerve po ministrstvu, govorim o rešitvi na kratek rok in uslužbence poslati na opravljanje izpita za inšpektorja in s tem opolnomočiti inšpektorat kasneje pa tudi seveda spremembo skupnega kadrovskega načrta ob sprejemanju proračuna. Pristopiti moramo k oblikovanju nacionalne sheme pripravništva, nujno. Vanjo moramo vključiti obvezno vsa pripravništva. Del sredstev za plačilo pripravnikov bi se tako lahko zagotovilo sredstev iz evropskih strukturnih skladov in del iz proračuna. Plačilo pripravnika ne sme biti nižje od minimalne plače, o tem pa bi moralo pri pripravniku biti zagotovljeno tudi socialno zavarovanje, povračilo stroškov v zvezi z delom ter plačilo nadur. Prav tako je potrebno urediti študentsko delo. Študentje moramo dobiti povrnjene stroške za malico in stroške prevoza za delo. Vpeljati je potrebno tudi pisni dogovor o delu med delodajalcem in študenti z namenom preprečevanja zlorab.

Kar se tiče področja družinske politike. Družinska politika v Sloveniji temelji na celostnem in vključujočem pristopu, kar pomeni, da vključuje vse vrste družin, upošteva pluralnost družinski oblik in različnih potreb, ki iz njih izhajajo. Spoštuje avtonomnost in individualnost njenih posameznih članov, ščiti otrokove pravice, družin in širše ter postavlja v ospredje varstvo in kakovost življenja družin in otrok. Upam si na tem mestu trditi, da v naši državi zagotavljamo visoko stopnjo varovanja pravica otrok na področju družinske politike. Je tako Republika Slovenija dosegla dobre rezultate? Novi Družinski zakonik prehaja v fazo implementacije. Sprejeti moramo še strateški dokument resolucija o družinski politiki za leto 2018 do leta 2028 z naslovom »Vsem družinam prijazna družba«, ki določa meri razvoja posameznih delov družinske politike, ki so v pristojnosti različnih ministrstev. Družinska politika je sicer samostojna, vendar je neločljivo povezana tudi z ostalimi politikami, socialno, zdravstveno, stanovanjsko, izobraževalno. Pomemben del tega področja v mandatu bo prav gotovo spremljanje izvajanje že sprejetih zakonodajnih rešitev z namenom preverjanja ali cilji, ki smo si jim zadali v normativnem delu se tudi uresničujejo v praksi. na področju družinske politike je v prvi vrsti potrebno ustvarjati pogoje, da se bodo mladi lažje odločali za otroke. Predvsem bo potrebno urediti porodniško nadomestilo. Vsem porodnicam, državljankam Republike Slovenije ne glede na njihov status. Potrebno je ustanovitev tudi enotne informacijske in svetovalne točke za pomoč pri posvojitvah otrok, tako iz Slovenije kot iz tujine. Primerjalno, od leta 2005, ko imamo matični register in do leta 2017 imamo v Sloveniji izjemno malo posvojitev, cca. 50 na leto. Tudi mednarodnih posvojitev imamo zelo malo. Trend od leta 2012 do 2017 tudi zelo pada. Zato je nujno potrebno skrajšati in poenostaviti postopke posvajanja, urediti sporazume za posvojitve otrok iz tujine, seveda ob visoki stopnji upoštevanja pravic in koristi otrok. Trenutno na posvojitev v Sloveniji čaka 560 parov. Prav tako je tukaj potrebna sprememba kazenske zakonodaje, odpustitev noseče delavke mora biti hud prekršek sankcioniran z visokimi sankcijami za delodajalca. Tukaj bo potrebno sodelovanje z Ministrstvom za pravosodje.

Področje socialne politike. Znižanje splošne revščine mora biti prioriteta vsake razvite družbe in dostojno življenje je treba zagotoviti vsem. Od leta 2014 dalje se stanje po krizi sicer postopno izboljšuje, stopnja tveganja revščine se je znižala na 13,3 % v letu 2017, povprečje Evropske unije je 17,35. Sistem socialnih transferjev v primerjavi z EU je relativno učinkovit glede zmanjšanja revščine, hkrati pa moramo tudi tukaj paziti, da imamo pravo ravnovesje med prejemniki socialnih transferjev in prejemniki plač z namenom spodbujanja za delo sposobnih državljanov. Ne glede na splošno dobro relativno sliko glede evropskega povprečja pa je stopnja tveganja revščine problematična predvsem med starejšimi. Imamo nekaj čez 600 tisoč upokojencev in kar petina jih živi pod pragom revščine, najbolj na udaru so starejše ženske. Tako bo potrebno v naslednjem mandatu širiti krog upravičencev do varstva, do varstvenega dodatka, izpeljavo večje diskrecijske pravice uslužbencev na centrih za socialno delo. Veljava državnih štipendij kot individualnih pravic ter več spodbud za kadrovske štipendije. Okrepiti bo potrebno programe socialne aktivacije. Prejemnikom socialne pomoči tudi na način z javnimi deli, da se čim prej vključijo na trg dela. Problem so predvsem težje zaposljive kategorije, nezaposleni kot na primer starejši nezaposleni nad 55 let in dolgotrajno brezposelni. Potrebno bo dokončati začrtano reorganizacijo centrov za socialno delo, normativni del že velja, operativni se prične s 1. oktobrom 2018 in predvideva drugačno organizacijo CSD, vpeljavo informativnih izračunov in programov na področju socialne aktivacije. Učinke reorganizacije bomo postopno merili in po potrebi anomalij korigirali z namenom doseganja kakovostnejših upravnih storitev. Potrebno je seveda nadaljnje urejanje statusa invalidov, implementacija zakona o osebni asistenci, dosledno uresničevanje Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, dostopnosti ter spodbujanje zaposlovanja invalidov.

Področje pokojnin. Pokojnine morajo zagotavljati dostojno življenje upokojencev in upokojenk. V sedanjem pokojninskem sistemu je nujno izvesti popravke in nadgradnjo seveda ob upoštevanju širšega družbenega konsenza in finančne vzdržnosti. Pri sprejemanju ukrepov ne sme biti naglica, da bi spodbudila strah zaradi katerega bi se nekateri še prej upokojili. V 90. letih prejšnjega stoletja je na enega upokojenca bilo 3,3 delovno aktivnih državljanov, danes je to razmerje precej slabše. In sicer, na enega upokojenca je 1,5 aktivnega državljana, zato se bom zavzemala za takojšnjo realizacijo 79. člena Zakona o Slovenskem državnem holdingu v skladu, s katerim se bo moral KAD preoblikovati v neodvisen in avtonomen demografski rezervni sklad. Nemudoma bomo pristopili k razpravi o zasnovi, vsebino in načinu delovanja in opravljanja demografskega sklada, pri čemer bo Zakona o demografskem skladu zagotavljal neodvisnost ter avtonomnost sklada pri opravljanju njegovih naložb in bistveno povečanje vrednosti premoženja sklada s prenosi premoženja sklada ter z dodatnimi stalnimi viri financiranja kot so deleži odkupnin pri prodaji državnega premoženja in dividend in sicer s ciljem pomembne okrepitve vloge sklada pri zagotavljanju dodatne pokojninske varnosti v prihodnost. Pripraviti moramo tudi strategijo ekonomskih migracij. V primeru primanjkljaja domačega kadra olajšati pridobivanje ustreznega kadra iz tujine in ga učinkovito vključevati v našo družbo ter tako izboljšati razmerje med zavarovanci in upokojenci. Soočamo se s pomanjkanjem domače delovne sile. Država mora, zato nujno postati privlačnejša za tuje ekonomske migrante. Stimulirati moramo podaljševanje delovne aktivnosti in spodbujanje dviga upokojitve starosti. Prav tako bomo spodbujali tudi delo upokojencev. Upokojencev bomo po izpolnitvi pogojev starostne in pokojninske dobe za starostno pokojnino ob upoštevanju seveda ustreznih varovalk o ponovni vključitvi v delovno aktivnost omogočili prejemanje celotne pokojnine ob pogoju vplačevanja vseh prispevkov za socialna zavarovanja. Zavzemala se bom za dodatno izredno usklajevanje pokojnin vezano na neusklajevanje v času gospodarske krize. Ob gospodarski rasti več kot 3 % se bodo pokojnine usklajevale 1 % ob 4 odstotni gospodarski 1,5 % in ob 5 odstotni gospodarski rasti 2 %. Nujno je tudi poenotenje zavarovalnih podlag in zmanjšanja njihovega števila, kar bo pomenilo veliko razbremenitev prav tako tudi poenotenje obdobij zavarovanja in prilagoditev sistema odmere pokojnin. Ukinili bomo sedanje pojme delovne pokojninske in posebne dobe ter uvedli novo univerzalno pokojninsko dobo. Na ta način bo postal pokojninski sistem tudi bolj transparenten. Zavzemala se bom, da se bo minimalna pokojnina ob upoštevanju seveda sorazmernosti vplačanih prispevkov skladno z javnofinančnimi zmožnostmi postopno dvignila za pol pokojninsko dobo čez prag revščine. Prav tako se bom zavzemala, da se odmeri odstotek za 40 let pokojninsko dobo postopno določil v višini najmanj 63 %, ob enem pa se prizna višji odmerni odstotek za skrb za otroke. Invalidske in vdovske pokojnine je treba na novo sistemsko urediti in dvigniti na nivo, da omogoča vsaj minimalne življenjske standarde. Ureditev vdovskih pokojnin s tem mislim predvsem prevetritev sistema vdovskih pokojnin še posebej zavedajoč, da revščina najbolj ogroža starejše ženske, ki živijo same v svojem gospodinjstvu. Najnižja vdovska pokojnina mora biti na ravni minimalne zagotovljene pokojnine. Del vdovskih pokojnin pa se naj zviša s 15 na 25 % po pokojnem partnerju.

Toliko uvodoma z moje strani. Z veseljem vam bom v nadaljnji razpravi odgovorila na vaše vprašanje.