Hvala lepa.

Jaz moram reči, da glede idejne pozicije smo si zelo podobni, tako, da kar se tiče tega, da je izobraževanje javno dobro in garant javnega dobra, o tem ni nobenih dvomov in mislim, da sem tudi v svoji predstavitvi to izpostavil. Kar se tiče stahovnih zahtev, jaz mislim, da sem svoje na nek način že povedal tudi z mojo izjavo za tisti shod, ki se je zgodil, torej v tem smislu nisem prav v ničemer spremenil svoje pozicije. Kako bo pa Vlada krovno pristopila k temu, zdaj od kod bo startala, to vam pa v tem trenutku ne morem povedati. Kar pa vam želim povedati, je pa to, da seveda imajo delavci v vzgoji in izobraževanju zaradi sistema napredovanja, ki je lasten vzgoji in izobraževanju, seveda nekoliko otežene načine napredovanja oziroma njihovo napredovanja so počasnejša in zaradi tega v primerjavi z tistimi v javni upravi, v drugih delih javne uprave seveda napredujejo počasneje in, ker napredujejo počasneje seveda to tudi pomeni manko pri njihovih plačah. In ravno v tem smislu sem jaz razumel te strokovne zahteve in ta pogajanja, poleg seveda tistega reševanja skupine J, torej vseh tistih, ki so pod minimalno plačo, kar je nekaj že bilo narejeno, ampak mislim, da je tam treba še narediti naprej. Torej primerljiva delovna mesta v vzgoji in izobraževanju z nekimi drugimi primerljivimi mesti v javnem sektorju pač zaostajajo z plačami, to pa zaradi tega kot rečeno za to, ker je napredovanje v drugi delih javnega sektorja lažje ali pa, če hočete hitrejše, kot je v vzgoji in izobraževanju zato, ker vzgoja in izobraževanje imajo relativno zahteven sistem v visokem šolstvu, če hočete habilitacij, enako velja za znanstveni del, za seveda osnovnošolski, srednješolski in pa seveda vrtčevski oziroma predšolski del gre pa zelo preprosto za to, da so tudi tam napredovanja in nobeno od teh seveda ni avtomatično. Kar se tiče javno zasebnega in tistega kar vi imenujete subvencije zasebnim, bi jaz vendarle rekel takole, so zasebne šole, ki so šole, programi, kakorkoli, ki so lahko tudi v javnem interesu. In tu je treba biti zelo natančen, zakaj gre? Gre za to, da bi seveda, da so seveda tudi drugačni pedagoški pristopi, da je možno, da z neko drugačno filozofijo pristopamo do vzgoje in izobraževanja in taki, če dobijo koncesijo, lahko seveda na nek način bogatijo ta šolski prostor. Upravičenec od te koncesije samo kadar zares bogatijo, ali z vsebinskega vidika ali sicer ta šolski prostor. Podvajanje je pa ta zadnje kar se z koncesijami mora zgoditi in tisto kar se nam je dogajalo, in kar se nam še dogaja, je v tem, da so bile podeljene koncesije na podobnih, če ne istih programih. Pa je kjerkoli v vertikali to lahko se zgodilo, to je tisto kar ni. Kadar pa gre za bogatenje šolskega prostora, kadar gre za bogatenje vsega skupaj, tam pa jaz dopuščam, da se seveda to zgodi, ampak v omenjeni obliki, v zelo, zelo omejeni obliki, kajti nazadnje, ključ je v mreži šol, torej v mreži, ki je gosta, v mreži, ki je za vsakogar, za vsakoga in za vsako in je v tem smislu tudi zelo, zelo pomembna. Kar se tiče športa za vse, imate prave, tule imamo veliko vprašanje seveda občin, ki imajo različno investicijsko sposobnost. Kot veste so pravzaprav občine poleg staršev glavni financerji tega športa, starši, vsi mi, ki plačujemo in dejansko to kar pravite, imate prav, odvisno je od našega siceršnjega materialnega statusa in tako naprej, ali bodo seveda naši otroci lahko pristopali k določenim dejavnostim, ampak starši so glavni financerji, pa si to priznamo ali pa ne, in v tem smislu jim je seveda, in v tem smislu jim je treba pomagati točno za javno infrastrukturo. Mi imamo v koalicijski pogodbi neko zavezo glede javne infrastrukture, jaz vam lahko povem, da sem se v prejšnjem mandatu tudi na evropski ravni zelo boril za to, da bi tudi iz evropskih sredstev še naprej smeli financirati športno infrastrukturo, torej ne vrhunsko športno infrastrukturo, ampak infrastrukturo športa za vse, pa je na žalost kasneje bila evropska komisija proti temu predlogu, kar me je zelo razžalostilo. V Sloveniji pač ni, ali jih je pa zelo malo teh velikih športnih korporacij, pravzaprav so vsi športni objekti namenjeni ob enem, razen zelo redkih, namenjeni tudi rekreaciji, torej športu za vse. In za to jih je vredno razvijati in zato je vredno v sodelovanju z občinami te razpise še naprej peljati, recimo eden od takšnih razpisov oziroma ena od takšnih stvari je sedaj recimo tisti stari velodrom v Novem Mestu, ki se pravkar prenavlja in je ena od takih športnih infrastruktur, ki je namenjena, ki je seveda namenjena športu za vse in pa predvsem mladim. Zdaj glede Zakona o visokem šolstvu imate prav, to je pravzaprav eden od pomembnejših, en od pomembnejših stvari, ki jih je treba v tem mandatu, ki jih je treba v tem mandatu rešiti. Zdaj, jaz vem, da je bilo ogromno pregovarjanj, pogovarjanj na take ali drugačne načine, včasih tudi malo glasnejših glede šolnin. Kar se tega tiče ste pri meni, ali pa kar se men tiče v tem smislu bom ta zadnji, ki bom podpiral šolnine. Je pa res, da pa vsem tistim, ki so pa že izkoristili dvakratno pravico ali pa še več, je pa vendarle v kasnejših letih, kadarkoli pa, če bi želeli še treba dati to priložnost, da to vendarle lahko izkoristijo, zdaj tule se pa lahko razlikujemo, ali je to ta tretjič treba plačati ali pa ne. Tu se lahko razlikujemo, medtem, ko glede osnovne pravice do izobrazbe pa jaz ne bom nikoli podprl in ne bom podprl šolnin, ker pač vem kaj to pomeni, jaz sem tudi iz družine, ker, če bi bile šolnine, ne bi nikoli doštudiral. In je to vsaj kar se mene tiče pa ne samo glede moje izkušnje, ampak izkušnje pravzaprav po mojem vseh v tej sobi na nek način bi zelo težko ali pa bi celo štartali v to življenje z enim ogromnim dolgom, kajti če hočeš imeti šolnine, potem verjetno pomeni, da moraš nekje vzeti kredit zato, da tiste šolnine odplačaš in potem vemo kako štartaš kot mlad v to življenje s takšnim bremenom. Kar se tiče "spin off-ov", jaz se z vami strinjam to nikakor ne more biti osnovna dejavnost univerze, je pa pomembno univerzi vsaj v tistem delu dati to priložnost, če jo želi. Pri tem je pa pomembno zasledovati par načel, eno ste vi izpostavili in to je, da to nikakor ne more biti tista ključna dejavnost in drugo kar je je vprašanje javnih sredstev. Torej, če ste vi nek produkt, pol produkt, patent kakorkoli razvili z javnimi sredstvi, ga kasneje kapitalsko oplemenitili, potem je treba ta denar vrniti v univerzo, potem je ta denar treba nazaj pripeljati, ko se to proda začetni start up podjetje kakorkoli je treba ta denar vrniti. Drugi, ki so za nek odtenek pametnejši od nas nimajo to narejenega v univerzi zato, ker se zavedajo tako kot vi, da je vprašanje tega, da se univerza s tem ne ukvarja, ampak imajo to ob univerzi, ne v univerzi ampak ob univerzi, po navadi je to tudi organizirano, zdaj ali je to v obliki d.o.o. ali v kakšni taki obliki vsekakor pa pod nadzorom in lastništvom, ideja kot rečeno je v svobodnem raziskovanju, v avtonomnem raziskovanju brez kakršnegakoli pritiska prisile, pa je to kapitalski ali kakorkoli, skratka ta sfera mora biti avtonomna, če pa ima priložnost, da iz tega kaj naredi uporabnega, ki je kasneje tudi prodajljivo ali kakorkoli od tega, potem pa naj to naredi, ampak ves denar, ki je bil porabljen za to je treba vrniti nazaj na univerzo, to je poanta vsega skupaj. Lahko debatiramo o tem ali je tako prav ali ne, ampak vsaj jaz vidim z vsemi omejitvami, ki temu sledijo.

Glede starega zakona ali bomo tisto vlekli iz predala ali ne jaz bi raje videl, da so v tem mandatu bili storjeni koraki naprej in bi raje od tam štartal, kajti, če bo vsak štartal vedno od novega potem ne bomo nikamor prišli, meni je zelo žal, ampak v tej državi se o tem ZV-is-u pogovarjamo mislim, da od leta 1996, pa zdaj malo pretiravam, ampak blazno dolgo že. In zaradi tega spet iti nazaj "makes no sense". Torej je treba od tam kjer do tam kjer smo do zdaj prišli, ne vem, je treba točno pogledati kje so pogajanja socialnih partnerjev, delovne skupine in vsega tega do tam od kam je prišla in je treba videti kaj od tega naprej lahko naredimo. Jaz nimam nobenih in to je treba povedati zelo jasno, jaz nimam nobenih niti lastninskih niti lastništvenih niti si ne lastim niti karkoli od tega tistega besedila, ki je takrat nastalo, tudi nimam do njega nek posesivni odnos, tako da tisto lahko gre zaradi mene tudi na smetišče zgodovine. Bi pa rad videl, da naredimo korak od tam naprej.

Kar se tiče dviga tempa financiranja sem vam približno povedal, torej ideja je v tem, da dodajamo in da bi ta tempo dejansko od leta, torej namesto na cilj na leto 2032 nastavili na leto 2025 in na ta način dvigovali tempo v skladu s formulo, ki pa je zapisana v zakonu in je bila sprejeta v Državnem zboru. Ne glede na vse kar si mislimo, ampak ta formula je bila sprejeta v Državnem zboru, vprašanje je samo dejansko tempa.

Kar se tiče plačljivega študija ste sami navedli so še druge oblike torej plačevanje vaj, laboratorijskih vaj, vpisnin in vsega tega, torej, če mene vprašate je to tudi vprašanje stanja financiranja celotnega visokega šolstva. Jaz mislim, da če bi izboljšali stanje financiranja visokega šolstva, potem bi lahko v veliki meri to omejili, da do tega ne bi prihajalo.

Kar se tiče doktorskega študija ste rekli redni je sedaj opredeljen kot izredni študij, torej kot študij, pa ne samo zaradi tega, ampak tudi po obliki in organizaciji, je pač to izredni študij in je zaradi tega plačljiv. Jaz moram reči, da ne glede na to, da to materijo relativno dobro poznam, ampak nimam čisto izdelanega stališča ali bi moral biti v celoti financiran iz javnih sredstev oziroma za katere dele ali za katere posameznike, če bi sploh delali razliko med posamezniki in na kakšen način, ker tudi ni vseeno na kakšen način, kaj od tega, kaj ne od tega in tako naprej. Skratka ni črno belo, ampak je zadeva veliko bolj kompleksna, seveda je privlačna ideja, o tem ni nobenega dvom, ampak je tudi vprašanje kvalitete in je vprašanje doseganja te kvalitete, ki pa je na doktorski ravni ne minljiva, kajti to je zadnja kvaliteta in če tam ne bomo tega vzdrževali potem tega ne bo, ni pa, ne govorim pa o tem, da bi zaradi tega, ker bi davkoplačevalci dali denar, kvaliteta nujno trpela.

Glede doživljenjskih habilitacij je moje stališče tako, da vi imate, zdaj vi to imenujete prekarijat, lahko to imenujemo tudi kako drugače, ampak do takrat, ko dosežete naziv rednega profesorja imate grožnjo vsakih pet let, da ste odpuščeni. In to je zdaj, lahko rečete, da je to stimulans, lahko rečete, da je grožnja, lahko rečete karkoli od tega, ampak do tam je ta zgodba. Od tam naprej bi pa morala biti, če mene vprašate, drugačna stimulacija, kajti isto kot sem prej omenil pri svetnikih, pa višjih svetnikih, da se karierni razvoj ljudi konča prehitro bi morali z nekimi drugimi oblikami stimulacije te ljudi stimulirati vključno z mano zato, da bi bolje, več ali kakorkoli prispevali k tej zgodbi in v to zakladnico znanja. Kar se tiče pa demokratizacije, koraki so bili storjeni, vi veste, da so se spremenili načini imenovanja tako senatov kot rektorja kot vsega tega, verjetno so še načini zato, da demokratiziramo univerzo, ampak oba veva, da univerza je srednjeveška inštitucija po sistemu kot je postavljen, zdaj ali jo bomo popolnoma podrli kot tako je pa, jaz mislim, da več kot za enega ministra, to je pa ključno potem nacionalno vprašanje ali jo bomo kot srednjeveško inštitucijo obrnili. Kar se tiče prekarijata, čistilnih servisov in tako naprej, ja, popolnoma, jaz bom že generalno rekel, že to, da je v javnem sektorju sploh kdo zaposlen pod minimalno plačo oziroma v razredih, ki ne omogočajo niti minimalne plače in se mu potem dodaja do minimalne plače je nespodobno, da uporabim zelo milo besedo, ampak to ni ključ prekarnosti zaposlitve, ključ je povsem drugje, je pa res, da pri tem prekarijatu do določene mere je vedno bil, do določene mere vi ste lahko izredni profesor, ampak še vedno ste na pogodbi za določen čas. Dogajajo se hujše stvari in to, da ste vi na sistemiziranem delovnem mestu asistenta ste pa že v nazivu izrednega profesorja, to je zame dosti hujša zato, ker delovna mesta ne sledijo nujno sistemizaciji oziroma habilitaciji in takih anomalij je še, tako da to je neka dolga zgodba. Hvala.