Hvala za besedo predsedujoči.

Za gospoda Pikala imam nekaj vprašanj, preden se pa premaknem na ta vprašanja naj izpostavim osnovne parametre v katerih v Levici razumemo izobraževanje, želimo si, da ima naša država kakovosten, vsem dostopen javni izobraževalni sistem, ki ni plačljiv na nobeni točki in, ki servisira družbene potrebe, torej, ki se ne podreja željam, ambicijam kapitala po akumulaciji, ampak razvija in stimulira vse potenciale posameznika, ki jih ima zato, da se ta lahko polno vzpostavi kot oseba, zato, da lahko idealistično rečeno zasleduje srečo v svojem življenju, to je neka naša idejna pozicija iz katere izhajamo, predvsem vidimo izobraževanje, po pomenu nekje tam kot zdravstvo, to sta temeljna družbena podsistema, garanta javnega dobrega in kot javno dobro jih moramo tudi obdržati in nikakor jih ne smemo predati trgu in seveda tudi država mora nameniti tema dvema segmentoma javnega dobra veliko več pozornosti kot smo bili temu priča do sedaj. Čisto operativno, mislim, da vas, gospod kandidat za ministra, prvo kislo jabolko čaka v stavkovnih zahtevah iz vzgoje in izobraževanja. Nadaljevanje stavkovnih aktivnosti je bilo že napovedano in tu me zanima, kako nameravate nadaljevati s pogajanji. V Levici vsekakor podpiramo vse upravičene zahteve javnih uslužbencev po dvigu plač, da se plačna lestvica enega segmenta znotraj javnega sektorja izenači z drugim segmentom. Zlasti podpiramo to, da se dvignejo plače tistih najslabše plačanih. Tu je neka odskočnica to, da so predhodna pogajanja, torej preden je pokleknila prejšnja Vlada, že pripeljala do nekih rezultatov. In tu me zanima, prvič, ali se načelno postavljate na stališče, da je treba zaostajanje plač na delovnih mestih v segmentu vzgoje in izobraževanja za primerljiva delovna mesta drugod po javnem sektorju odpraviti in pač te plače seveda dvigniti. In od kod nameravate nadaljevati pogajanja. Ali mislite, da jih je treba začeti znova, mislite, da je treba začeti pogajanja od točke, do katere so že prišla v preteklih mesecih, kako boste v to kislo jabolko ugriznili.

Naprej. Konceptualno je nekoliko bolj pereče, pa ni najbolj nemudno vprašanje, vprašanje javnega in zasebnega. Določen delež javnih sredstev pri nas, ki bi lahko končal za krepitev javnega šolstva, konča kot subvencija zasebnemu izobraževanju, ki ga dejansko javna sredstva držijo pokonci. Kako bi vi želeli zaustaviti financiranje zasebnega iz javne malhe in ta sredstva seveda prenesti v javne šole. Ker vemo, samo javni sistem, samo javno šolstvo je tisto, ki lahko polno deluje v funkciji odpravljanja družbenih razlik, družbene mobilnosti in zasleduje neke obče družbene cilje, ne pa partikularnih, ideoloških, profitnih in tako naprej.

Kot tretje me zanima šport v smislu športa za vse. Torej, javna športna infrastruktura, ki je na voljo vsem, od trim stez do športnih igrišč, tudi v organizacijskem smislu, raznorazna društva, manjši klubi in tako naprej. To je micelij, iz katerega lahko zraste potem tudi vrhunski šport, pa je kljub temu bil v preteklih letih, da ne rečem v preteklem desetletju, temeljno zanemarjen. Hkrati tudi to ni neka točka, ki bi kotirala prav visoko v koalicijski pogodbi oziroma šport za vse se sploh ne pojavlja zares. Tako me zanima, kako vi kot minister vidite šport za vse, nameravate v tako obliko športne infrastrukture prinesti več financ, kot je bilo temu do sedaj namenjenih, ali ta sektor podpirate in tako naprej. Sami ste omenili, da imate željo razvijati, motivirati otroke za večjo fizično aktivnost, za večje športno udejstvovanje. Omenili ste tudi, da so jim športniki velik zgled, ki jih tu lahko potegne, ampak vsi ti zgledi se razbijejo pri aktualni realnosti, ki je taka, da je rekreativna, če želite, športna infrastruktura neprimerna ali pa pogosto slabo primerna za to, da bi jo lahko mladi in vsi ostali, delavske množice zares koristile. Pogosto so mladi podvrženi čisto premoženjski selekciji, nekatere lahko starši vozijo na treninge, tisti treningi so dragi, spet drugi jih ne morejo. In je razvijanje športnih kapacitet otrok talec premoženjske neenakosti in požrtvovalnosti posameznih staršev in ne odraža nekih sposobnosti, želja, zmožnosti, s katerimi ljudje pridemo na svet.

Kar me pripelje do drugega velikega kislega jabolka, to je pa Zakon o visokem šolstvu, ki mislim, da je najpomembnejši projekt, ki se ga lahko izpelje resorno na tem področju. Vi ste se v pripravi Zakona o visokem šolstvu že poskusili in tisti zakon je bil problematičen, predvsem zaposleni so na to opozarjali, na to smo opozarjali takrat študenti. Najbolj nas je zmotilo ustanavljanje »spin-off« podjetij, torej univerza kot pogonska komercialna mašina, potem se ti pa akademski kader raje ukvarja s plemenitenjem kapitala in z aplikativnim raziskovanjem, s čimer bi se moral, torej s pedagoško dejavnostjo, temeljnim raziskovanjem in tako naprej.

Zmotila nas je tudi vpeljava posebne kategorije pedagoških strokovnih delavcev, torej da imamo na univerzi posebne zaposlene, ki odnašajo pedagoške obveznosti, ki bi jih sicer morali opraviti redni profesorji oziroma akademske elite, akademski mandarini in tako naprej, kar je pač oblika servisiranja njihovega privilegiranega položaja. In »last but not least«, šolnine. Grožnja šolnin, ki se je skozi tisti zakon odprla, je bila navsezadnje tista, ki je na ulice pognala nekaj tisoč študentov, za katere mislim, da so takrat uspešno ustavili tudi postopek sprejemanja tega zakona. Mislim, da so bili to napačni zastavki v takratnem ZVIS, zato me zanima, ali nameravate pripravo nove visokošolske zakonodaje nadaljevati od te točke, torej boste iz predlaga potegnili svoj nekdanji zakon pa začeli nove kroge usklajevanj, dogovorov, popravkov ali se boste projekta ZVIS lotili na novo. Ker dejstvo pa je, da je po visokem šolstvu in po univerzi treba temeljito pospraviti, od tega, da to postane skupaj z raziskovanjem družbena prioriteta, da prejme več sredstev, do tega, da se notranjo fevdalno strukturo univerze temeljito prevetri, da se odpravi plačljive prakse in tako naprej. Tu verjamem, da se ravno v ZVIS stekajo in stikajo najpomembnejša vprašanja visokega šolstva, začenši s financiranjem. Zdaj imamo neke zaveze v koalicijski pogodbi, tu me bolj konkretno zanima, kakšen dvig lahko za visoko šolstvo pričakujemo v naslednjih letih, v kakšnem tempu. Čez nekaj mesecev se bomo začeli pogovarjati o proračunu, sprejemati proračun, kakšen dvig finančnih sredstev si tu obetate. In naprej, mi se sicer lahko lepo pogovarjamo, se tudi zmenimo, da bomo dali v določen segment javnega dobrega več denarja, treba je pa poskrbeti tudi za vire, ki bodo te izdatke pokrili. In tu me zanima, h kakšnim virom se ozirate, zato da bomo finančno okrepili izobraževalno vertikalo oziroma še posebej visoko šolstvo in raziskovanje, nekje bo ta sredstva treba najti.

Dalje, prakse plačljivega študija. Pri nas še zmeraj velja, da je vsaj načelno izobraževanje javno dobro, da je brezplačno in tako naprej, v praksi pa ta idejna pozicija sreča svoje omejitve, ki so visokemu šolstvu skrite bodisi v raznoraznih izrednih študijih in šolninah, ki so tam noter, bodisi v vpisninah in tako naprej. Tu je pa tudi doktorski študij, torej tretja bolonjska stopnja, ki ni vključena v sistem rednega študija. Tu me zanima, kako se boste spoprijeli s praksami plačljivega študija, se nameravate sploh spoprijeti. Podpirate idejo, da se doktorski študij vključi v redni študij in tako naprej. K omejevanju vpisnin, to najdemo zavezo sicer v koalicijski pogodbi, konkretno me zanima, če veste, koliko je tega in kako nameravate za ta problem poprijeti.

Univerza. Že prej sem omenil, da je to neka struktura, ki kar vztraja v svoji fevdalni formi. Na vrhu te hierarhije pa sedi zelo ozka privilegirana akademska elita, ki monopolizira resurse, ki jih ima visokošolski sektor na voljo, in izvaja de facto notranjo privatizacijo, kot so se pred časom o tem izrekli v enem od sindikatov. O tem smo razpravljali na tem odboru v preteklem mandatu večkrat, pretresla nas je afera dodatki, pa odnesla eno ministrico, drugo ministrico, odnesla ponarejena diploma in tako naprej. Zanima me, kako nameravate pristopiti k procesu demokratizacije univerz in fakultet oziroma še pred tem, ali prepoznavate potrebo po tem, da se univerza demokratizira, in kako. In znotraj tega, če vidite kaj smisla v tem, da se pod vprašaj postavi tudi doživljenjska habilitacija. Mlajši akademski kader seveda nima takih možnosti, da pride znotraj univerze do nekih resursov s katerimi si lahko gradi kariero, s katerimi lahko zasleduje svoje raziskovalne strasti, v glavnem so obsojeni na raznorazne prekarne oblike zaposlitve, ostajajo na pozicijah asistentov, raziskovalcev, skratka mladi akademski prekariat in imamo hram duha, zgradbo učenosti v katerem se dogajajo najbolj preklehne oblike izkoriščanja že znotraj samega akademskega procesa, potem so pa tukaj še »outsourcane« podporne dejavnosti kot so to raznorazni čistilni servisi, varnostne službe kjer so ti zaposleni v izjemno slabem položajem, tako gmotno, kot kar se tiče spoštovanje njihovih drugih pravic na delovnemu mestu in tukaj me zanima kako boste z praksami prekarnosti in »outsourcanja« prekinili in presekali? Navsezadnje je pa tu še vedno živa nevarnost »spin-off« podjetij, torej, da se univerze neposredno ukvarjajo z komercializacijo svojega znanja, kar je seveda samo še ena oblika kjer lahko akademska kasta akademskih mandarinov plemeniti svoj monopoliziran položaj, hkrati pa mislim, da je to tudi konceptualno narobe. Mislim, da univerza mora servisirati javno dobro, vse rezultate raziskovanja je potrebno dati na voljo celotni družbi, potem pa naj se seveda zasebni gospodarski sektor in tako naprej ukvarja naprej s temi rezultati, jih pretaplja v neke aplikativne, ne vem aplikativna znanja naprej v produkte komercializira in tako naprej, skratka »spin-offi« niso neka stvar, ki bi sodila na univerzo, žal je nastavek v koalicijski pogodbi drugačen, koalicijska pogodba se spogleduje z »spin-offi« in mislim, da je to neka pot po kateri ne moremo hoditi in ne smemo hoditi. To je moj prvi sklop vprašanj.

Hvala.