Hvala za besedo gospa predsednica.

Če začnem, sredstva za kulturo, mislim, da je to eden najbolj perečih vprašanj, ki so jih imeli. Se pravi sredstva so se od leta 2009 zmanjševala, mislim, da smo trenutno v situaciji, ko bo težko kakršnokoli odprto vprašanje rešiti brez tega. Se pravi kot minister se bom vsekakor zavzemal, da bomo čim prej dvignili proračun v proračunu, sredstva, ki so namenjena kulturi, kot pravim želja bi bila, da vsaj do leta 2020 pridemo na 0,5 % bruto nacionalnega produkta, kar bi pomenilo, da bi prišli približno na situacijo leta 2009. Zelo pomembno vsekakor je kulturni evro, mislim, da je zakon pripravljen in bi se zavzemal, da se ga bi čim prej dalo v proceduro, ker ta kulturni evro in ta sredstva, ki bi prišla, bi lahko rešile veliko vprašanj o katerih se danes pogovarjamo, od kulturne dediščine, od infrastrukture, ki je v kulturi, ki je tudi že v zelo slabem stanju. Tako ne govorimo samo zdaj o knjižnicah recimo kjer imamo težave, govorimo o gledališčih kjer imamo težave, ki jih bi bilo treba obnoviti, kulturnih domovih na čisto občinskih ravneh, ki recimo tudi nimajo več prave strukture. Potem se je tehnologija v teh časih zdaj tako razvila, da seveda za neko sodobno kulturno produkcijo bi bilo tudi tukaj potrebno veliko narediti in zdaj, z sredstvi, ki so bila do sedaj namenjena Ministrstvu za kulturo je seveda to težko karkoli narediti, strateško, razvojno kaj narediti. Sredstva, ki so trenutno na razpolago lahko pač trenutno ohranimo ta nek status quo, da kultura ne umre, živeti pa tudi lih trenutno ne more. Tako, da vsekakor je moja zaveza, da bi se v Vladi zavzemal za povečanje sredstev, da bi sprejeli kulturni evro in s tem potem izboljšali različna področja, sanirali programsko ogrožene ter ključne kulturne enote, kulturne dediščine, izboljšali infrastrukturo javnih zavodov s področja kulture, se lotili digitalizacije, uredili status nevladnih organizacij in samozaposlenih, prekarnega dela itd. Seveda je to vse odvisno od finančnih sredstev. Tukaj upam, če bom seveda potrjen, na plodno sodelovanje z odborom in z vsemi dejavniki na kulturi, da bi lahko s skupnimi močmi končno prišli do tega, da bi se ta trend obrnil in da bi kultura dobila večji pomen v kulturi in s tem tudi več denar za samo izvajanje teh kulturnih vsebin.

Potem je bilo vprašanje glede Narodnega muzeja v Braziliji, ki je zgorel in kulturne dediščine. Mislim, da je kulturna dediščina zelo pomembna za narod, za zgodovino, za ohranjanje neke narodne zavesti. Pri kulturni dediščini je samo to, da bi se zavzemal, da bi s kulturno dediščino zagotovili zadostno sredstev, da bi naredili neko prioritetno listo kaj je potrebno storiti in neki akcijski plan kaj je takoj potrebno storiti. Imamo knjižnico v Mariboru, ki verjetno takoj potrebuje neko finančno pomoč, da se to uredi. Predvsem bi se zavzemal za to, da v to kulturno dediščino neko vsebino. Samo sama prenova nekih objektov, ki potem stojijo, imam zelo pozitiven primer, ker moji starši izhajajo iz Kozjanskega in sem 15 let organiziral glasbene tečaje na gradu Podsreda. To se mi zdi en tak zelo lep primer, ko se je grad obnovil in je bil v zelo slabem stanju, ampak se je vzporedno tudi razmišljalo o vsebini in mu neko vsebino dano. Grad danes živi, da je obiskovan. To je za mene zelo pomembno. Tukaj se mi zdi, da s povezavami na kulturnem področju, z povezavo z Ministrstvom za izobraževanje, z umetniškimi akademijami tako likovnim, glasbenim, gledališkim, ki bi lahko od tega programa recimo izvajale potem v teh stavbah, ki so primerne.

Ko se že pogovarjamo o obnovi kulturne dediščine bi lahko rešili nekatera pereča vprašanja, če že obnavljamo kot recimo, če bi resnično razmislili kaj bomo obnovili in zakaj bomo obnovili. Da so potem notri knjižnice, DEPO-ji, razstavni prostori itd. Ta vsebina, ki mi je zelo pomembna.

Glede, to kar je gospa Novakova vprašala, odnosa za rokodelce?. Tu se absolutno strinjam. To je zame kot kulturna dediščina. Tudi to je kulturna dediščina slovenskega naroda, ki je zelo pomembna predvsem v današnjem času digitalizacije, ko mladina mogoče več tega ne pozna in je nujen suport države, da to ohrani. Suport tako na moralni, na infrastrukturni in na koncu tudi na finančnem področju, da se to obdrži. Se mi zdi, da je ključnega pomena za narod, da ne pozabi s kje izhaja. To je en del, ki je zelo pomemben. Vprašali ste me, če bi dal zavezo? Absolutno dajem svojo zavezo, da bi se potrudil na tem področju, da bi se to uresničilo.

Glede lastnikov, ki obnovijo svoje spomenike. Na srečo je Slovenija država z zelo bogato kulturno dediščino. Razumljivo je, da država vsega ne more obnoviti in financirati sama. Se mi zdi, da smo lahko samo ponosni in veseli, če najdemo posameznike, ki so pripravljeni v to investirati in jih bi bilo absolutno ali skozi davke ali kakršnekoli druge finančne spodbude pomagati, da se za tak korak odločijo. To se mi zdi, da bi bila absolutno potreba narediti.

Sistemsko financiranje muzejev. Muzeji so že trenutno po nekem sistemu financirani. Da bi zaznal velike težave, govorim v samem sistemu, kako je sistem organiziran. Imamo velike težave na področju infrastrukture, ki je pač stara, zastarela. Eno področje kako bi lahko vsaj del teh zadev rešili z neko digitalizacijo tega področja, se pravi knjig, revij. Drug sistem bi bila tudi večja dostopnost do mladine. Tudi tukaj je treba razmisliti kako te muzeje približati današnjim uporabnikom. Sam vidim, ker sem bil generacija na prelomu in sedaj sem se vsa ta leta ukvarjal z mladino med 15 in 20 let. Oni so čisto spremenili način poslušanja. Oni so čisto spremenili način poslušanja. Njim je vse dostopno: vsaka glasba jim je dostopna prek interneta. Njih motivirati, da gredo na koncerte, je zelo težko in to tudi vidimo z upadanjem, recimo abonmajskih poslušalcev koncertov. Njih motivirati, da gredo v muzeje. Se pravi, muzej bi bilo treba približati tej generaciji. Ta razvoj bo še hitrejši in bo še bolj spremenil celo področje. Tukaj je treba finančno muzejem pomagati, da tehnično lahko pridejo. Za uporabnika je ta tehnologija relativno poceni. Vzameš telefon, odpreš, greš v luvre in se sprehajaš in gledaš slike. Ampak da je pa muzej prišel do tehnologije, da je lahko to ponudil uporabnikom je pa bilo za njih zelo drago. Tukaj se mi zdi, da bo potrebna pomoč države, ki se bo lotila tega. To je en espekt.

Drugi espekt je pa, če pogledamo, da so bili depoji, vrnem se vedno na mariborski arhiv, da so bili pač tam depoji taki, da je bila plesen, da ni bilo zdravo niti za zaposlene v depoju, kaj šele za ves ta material, ki je, ko ga enkrat izgubimo, to se sedaj zavedajo v Braziliji, ko ga enkrat ni več ga bomo zelo težko pridobili nazaj. To je treba urediti. Se pravi narediti neko analizo kakšno je stanje, nek akcijski plan, neke prioritete, kateri so tisti, ki so najbolj potrebni in ki jim je treba pomagati in sanirati takoj in tisti, ki jih je v bodoče pač potrebno uvrstiti na to.

Radijske postaje. Mislim, da manjše radijske postaje so pomembne. Obstajajo nekateri, ki so nekega nacionalnega pomena, ki dobijo tistih 3 % naročnine RTV Slovenija, ki sicer je potem defakto 1,5 % teh sredstev. Tukaj se mi zdi, da kar se medijev tiče bi bilo treba previdno in z zelo strokovno razpravo kaj potrebujemo. Potrebujemo definitivno male radijske postaje, potrebujemo lokalne radijske postave, ki pokrivajo neko bolj lokalno okolje, ampak tukaj neki hitri koraki verjetno niso na mestu. Vzpostaviti je treba dialog, ugotoviti kaj potrebujemo z neko strategijo in potem, če so tako kot ste omenili, proste frekvence, če ima radio neko dobro vsebino, seveda tudi tukaj pomagati, da se to realizira. Težava, ki jo mogoče vidim je samo v tem, ker je denarja zelo malo. Govorimo sedaj samo o teh radijskih postajah. Več kot bo lokalnih radijskih in televizijskih postaj, bolj ko bo ta denar razpršen, bolj bo verjetno trpela sama vsebina in samo izvajanje tega programa. Tukaj je treba ugotoviti kaj resnično potrebujemo.

Potem ste omenili medijske pokrajine. Mislim, da če je prevelika koncentracija kar se nam je sedaj zgodilo, za prularnost družbe definitivno ni v redu. Se pravi potrebno bi bilo tukaj, da koncentracija na eni strani ene televizijske hiše ni prevelika, ker s tem ne zajamemo mnenje cele populacije. Mnenja so različna in tudi morajo biti različna in morajo imeti medijsko, s katerega lahko to svoje mnenje artikulirajo. Samo s tem se mi zdi kot družba lahko rastemo se mi pa zdi, da moramo zelo paziti. Na drugi strani pa seveda in tudi medijem pustiti, da delajo po svojih nekih poklicnih standardih, da se politika tukaj čim manj vpliva in se čim manj vmešava v to. Se zavedam sicer, da verjetno to ni čisto realno, ampak želja bi bila ta. Bi pa na koncu vseeno rekel, ker smo prišli, da pa seveda v medijih neki sovražni govor ali pa neke lažne novice seveda nikakor ne bi smeli tolerirati in tudi ne bi smelo biti tiho. Se mi zdi, da tukaj bi vas od nas, ne govorim kot politik, ampak kot državljan Slovenije mogel jasno povedati, da neka lažna novica ali sovražni govor ne bi smela imeti nobene tolerance v naši državi.

Upam, da sem približno.