Govor

Samo Fakin

Nekaterih stvari, ki bi jih radi slišali v uvodih, nisem omenil zaradi tega, ker je koalicijska pogodba in sem rekel, da se bom držal koalicijske pogodbe in tam notri napisano. Jasno da bomo govorili o dolgotrajni oskrbi.

Kar se korupcije tiče imam nulto toleranco do korupcije. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje smo že dolgo nazaj sprejemali ustrezne akte, ki so to preprečevali. Samo korupcije brez akti, ki so to preprečevali. Samo korupcije brez permanentnega nadzora direktorja in odgovornosti direktorja, da kupi po najnižji možni ceni in kompetentnega Sveta zavoda, ki to kontrolira ali je to res kupljeno po najnižji ceni oziroma primerjav na ravni Slovenije in mednarodnih primerjav, gre za te številke, ki vse ostajajo v bolnici, da zložijo v eno exselovo tabelo in to postane avtomatizem, ne bo šlo. Ampak številka ena zakaj sem govoril o učinkovitem upravljanju? Bil sem predsednik uprave gospodarske družbe in sem bil odgovoren za poslovanje gospodarske družbe Ebida?. Tam se moraš pogajati za najnižjo možno ceno, ker če ne te to doleti na koncu. Obstaja pa možnost, da naredimo izgubo v neki instituciji tudi zaradi negospodarnega načina vedenja in potem sprejmemo zakon o pokrivanju te izgube, ne da bi šli preveriti ali je nastala iz objektivnih ali subjektivnih razlogov.

Dostopnost zdravstva in s tem povezane čakalne dobe. Nič čakalnih dob. Mislim, da smo sposobni v roku enega leta čakalne dobe na ambulantno specialistiko spraviti na nič oziroma znotraj štirinajst dni ali enega meseca. To smo dokazali že na številnih področjih: katarkta, magnet v Sloveniji dobite že v štirinajstih dneh skoraj praktično kjerkoli. So pa še kraji, kjer tega ni.

Gospa Dimičeva je omenila dializo. Imam kar nekaj sivih lis z pomanjkanjem dostopnosti do ljudi. Tu se je treba dve stvari vedno vprašati. Ali je to strokovno varno in ali je kritična masa pacientov dovolj velika, da nas to ne bo preveč stalo in pod kakšnimi pogoji smo pripravljeni to višjo kvaliteto zagotoviti? Dializni center ima neko svojo zakonitost. Najbližji tem, če tako na pamet rečem, mislim, da je v Vrhniki oziroma malo pred Vrhniko eden.

Za korupcijo so izključno odgovorni direktorji. In to bi moralo biti del njihove individualne pogodbe.

Še ena zadeva pri korupciji bi bila zelo koristna. Če bi podprli razširitev Računskega sodišča in pogostejše revizije Računskega sodišča tudi v subjektih javnih zdravstvenih zavodov. Zavod za zdravstveno zavarovanje je redni revidiranec Računskega sodišča in v 25 letih samostojne Slovenije je bilo napravljeno vsaj preko 35 revizij. In če ti revizorji po šest mesecev sedijo v hiši, verjemite, da v nekaj letih popraviš vse anomalije, ki se sedaj dogajajo. To je hitra rešitev. Ena druga rešitev pa je pri korupciji tudi interna revizija Ministrstva za zdravje. Neka revizijska skupina, ki bi nenapovedano prišla v hišo in preverila določene stvari, ne da potem žilne opornice tako rekoč kupujete v parlamentu.

Kakovost bolnišnic je potrebno meriti. Govoril sem o Agenciji za kakovost. Mi smo že imeli oddelke oziroma plačanega človeka za kakovost v bolnišnici, ki pa se nekako ni vklopil v managersko ekipo. Mislim, da mora tak človek sedeti ob generalnem direktorju bolnišnice in biti osebno odgovoren, da se res procedure v bolnici delajo v skladu z doktrino. To smo poskušali 2006 uvesti in sicer s kar precejšnjim naporom. Potem je prišlo do akreditacije bolnišnic. Razmišljalo se je o slovenski akreditacijski agenciji v okviru SIKU znaka in izostandardov in podobne stvari in ne vem kaj je preprečevalo, da bi se te agencije ustanovile. Malo tudi kader. morate vedeti, da teh presajevalcev / nerazumljivo/… ni prav zelo veliko v Sloveniji, da bi bili pa usposobljeni za bolnišnice pa ne, to je treba posebej jih izobraziti, da vedo kaj je potrebno in kako je potrebno kontrolirati, jaz sem bil šest let razsodnik za poslovno odličnost Republike Slovenije, ki je uzakonjena in Vlada dodeli vsako leto nekomu priznanje za dosežene točke in dele teh smo že imeli v bolnišnicah, zadovoljstvo bolnikov in zadovoljstvo pacientov. Tako, da neke instrumente za zagotavljanje kakovosti imamo, niso pa vodeni, to je pa res. Vlaganje v opremo, isto, to spada pod vprašanje mreža opreme, to je morda veste v tej atmosferi zadnjih dveh let, ko manjka 200, 300, pojavljajo se številke 500 milijonov, kar pozabljamo, da nimamo zelo natančnih številk, koliko pa je treba vložiti v opremo? Klinični center je star 40 let, 50. Klime ne delajo, če greva pogledati klime v Klinični center boste ugotovili, da so kompresorji spodaj stari 30 let, en pa »košta« milijon, milijon pa pol za klimate. Bog ne daj, da pogledamo kaj je vse v teh ceveh, to je največji problem, Klinični center nas še čaka odgovor na to. Amortizacija v zvezi s tem je vlaganje v opremo v strukturi cene zdravstvenih storitev, samo večje si privoščiti nismo mogli, ker so bile prioritetne storitve in prioritetne so bile plače v zdravstvu in je to šlo v to smer, ni pa ostal dovolj denarja za vlaganje v opremo, potem denarja v državnem proračunu ni bilo, zdravstvo pa zahteva nek svoj ritem vlaganja v opremo, ocena strokovnjakov je 10 % od cene zdravstvene storitve bi morali vložiti v opremo, tisti, ki ste se ukvarjali z informacijsko tehnologijo, 2 do 3 % da slediš, samo na informatiki. Kadri, številke, številke, številke, res je, da imam veliko številk v glavi, kljub vsemu pa je dve leti minilo, in sem se malo pozanimal danes zjutraj. V primerjavi z 31. decembrom 2011 je v bolnicah in v zdravstvenih domovih 11 % več zaposlenih, to je dodatnih 3 tisoč 736 ljudi. Število obiskov na osebnega zdravnika je približno enako že več kot 10 let, rahla nihanja, je pa nekoliko več obiskov specialistov, 6,8 obiska na zdravnika. Obstaja publikacija OECD, »Glanced Health«, kjer so vse te mednarodne primerjave notri navedene, žal jih v vsakodnevnih pogovorih zelo velikokrat opuščamo in uporabljamo namesto tega malo, veliko in kar je še teh opisnih besed v zvezi s številkami, ne, da bi povedali normo. Seveda bomo ob tem trčili vedno na potrebna dodatna sredstva, ki jih bodo eni zagovarjali, potem bomo pa trčili od te vire dobiti, pa bomo proti povišanju prispevne stopnje, pa proti povišanju davkov ali pa proti povišanju trošarin, ki niso davki, ali pa tudi v enem merilu. Tu gre skupaj, ampak jaz sem že večkrat doživel, da smo na naslednji seji bili proti dodatnemu denarju, na prejšnji seji smo pa zahtevali, smo prišli do tega. In to bo potrebno tu vse razčistiti, zakaj to govorim? Groba ocena, če ukinemo prostovoljno zdravstveno zavarovanje, 400 milijonov, to je 15 % javnega denarja, blagajna ima mimogrede, zdravstvena blagajna ima 3 milijarde 880 milijonov, letos v finančnem načrtu, ki ga bo sprejela 17. Ko sem odhajal iz zavoda, to je dve leti nazaj je imela 3 milijarde 480, 400 milijonov v sistemu več denarja, imamo daljše čakalne dobe, imamo izgube v bolnišnicah, se pravi, ko sem govoril o regulaciji sistema, nisem govoril na pamet, da je treba regulirati sistem, treba je pogledati kaj se ti v sistemu poruši, če tole sprejmeš. Zato sem rekel, kaj je dobro za pacienta, kaj je dobro za sistem, šele potem kaj je dobro za mene? Na te tri odgovore in šest najinih najljubših vprašanj je treba odgovoriti, ne pa uporabljati tone in tone in argumentov in potem se odločiti narobe in vidiš, da ti je nekaj šlo narobe. Kar se normativov in standardov tiče, jaz sem tukaj vedno znova malo zmeden, ker teh normativov in standardov je v zdravstvu veliko, in se je treba zelo natančno pogovoriti kaj kdo misli, standard je kategorija kako se kaj izvede, da je pravilno oziroma pričakovano. Normativ se pa nanaša na uro. In standard je doktrina, medicinska doktrina, ki je bolj ali manj kontrolirana preko klinik, inštitutov in tega, normativ je pa vsakoletna pogodba Zavoda za zdravstveno zavarovanje z izvajalci, kjer se opredeli koliko storitev bo posameznega bolnica naredila, koliko bo ta storitev stala in s kakšno dinamiko bodo šla plačila, tam se zelo natančno dogovori, da bo ta in ta zdravnik na leto pregledal 8 tisoč bolnikov in zato bo dobil toliko in toliko denarja. Kako jih bo pogledal pa nadzira ta hip zdravniška zbornica. In to se spreminja, teh normativov časovnih je kakih 85 vrst, zaradi različnih oblik programov, ne moremo magneta enačiti z pregledom v splošni ambulanti, pa že magnet ima 80 podstoritev, od kolena do glave, s kontrastom, brez kontrasta in podobne stvari, to je en obračunski model, ki smo ga delali enih 6 mesecev, da smo dobili ceno zdravstvenih storitev s katero smo bili vsi zadovoljni. Nekje nekdo govori o pravični ceni ali pa stroškovni ceni, ne obstajajo te kategorije ekonomsko, cena je dogovorna, izpogajana in pa tržno dosežena. Mi se običajno pogajamo za to ceno in, ko govorimo, da so cene prenizke, ponekod je treba prej pregledati, kaj pa, če so stroški previsoki? Je treba vedno to reči tudi zasledim v papirjih, da je treba povišati cene, ker so prenizke, ker imajo bolnice izgubo, to lahko seveda naredimo in je prav, če je učinkovito vodena. To gre skupaj, ne moremo tega ločeno voditi. Intenziva, intenziva, jaz mislim, da je tukaj bolj problem plačila, to delajo težko, najtežje delo v bolnišnicah in že na začetku sem rekel, tukaj je treba zelo previden pri odnosih, naj bi bili kazali Poslovnik Državnega zbora prenesti kam. To delo je stresno samo po sebi in, če ni pozitivnih odnosov je stresno še bolj. Me pa skrbi nekaj drugega, ne vem, če je še, ampak obremenitev znotraj posameznih bolnišnic je zelo različna in intenziva je en tak oddelek, ki se ga vsi izogibajo, ne pogledamo pa na drugo stran, koliko pa je na razpolago kadra v dotični bolnišnici. Spomnim se ene tarče skupaj, ko je leta 2015, mislim, da je izbruhnila, je bil »štrajk«, gripa je bila in je bilo tudi v intenzivah »štrajk« ljubljanskega Kliničnega centra. In tam mi je ostala številka, da ima klinični center, takrat je imel okrog 3 tisoč 800 sester, nekaj takega in, ko sem to primerjal z mariborsko bolnico, jih je imela mariborska bolnica za isti obseg dela, na skupni imenovalec imam tisoč manj, in je bilo moje logično vprašane, ja saj imate kader, kaj pa je problem ne? In dokler si ne odgovorimo, kako to od znotraj »pomenedžerirat«, zato sem rekel »menedžerirat« in to je zahteven posel, poiskati notranje rezerve, če so. Na isto vprašanje pred leti – čakalnih dob na magnet za otroke, nujno rabimo nov magnet za otroke, ker ne pridejo na vrsto, če se spomnite tisti, ki ste bile še takrat tu. Poklical sem v eno slovensko bolnišnico, kjer je eden moj prijatelj direktor oddelka za rentgenologijo in vprašam: »kako pa pri vas delate z otroci, imate tudi čakalno dobo?« In je bilo ene 30 sekund mučne tišine, sem rekel: »kaj je pa narobe, da si tiho?« in je rekel: »ti meni postavljaš strašno nepoučeno vprašanje« in ga vprašam: »zakaj pa?«, je rekel: »Fakin, to so ja otroci, to pridejo takoj na vrsto« in zdaj bi bilo zanimivo pogledati koliko preiskav se na magnetu naredi, zakaj je bil kupljen? Je bil, s političnim pritiskom.

Trošarina, trošarina je dodatni vir, veste, ko se nam bo zataknilo, če se nam bo pri povišani prispevni stopnji zaradi ukinitve dopolnilnega zdravstvena zavarovanja in zaradi dolgotrajne oskrbe, bomo na prispevno stopnjo prišli na 16, 5, 17 na hitro. 500 milijonov je 15 %, če iz sedanjih 13, 45, teh 15 % vzdignemo gor, bomo v trenutku na 15, 5 in potem bomo rabili približno še enkrat toliko denarja, ko ga danes namenimo za domove upokojencev, če bo obveljala tista verzija Zakona o dolgotrajni oskrbi, kakšne bodo storitve, pa še nihče ne zna natančno izračunati, če se bomo te storitve šli na domu ali bo to dražje ali bo ceneje in se bomo pogovarjali 16 +, 17 % prispevne stopnje. In verjetno bomo takrat ugotovili, da je treba vire razpršit in kakor sem poučen, je nekaj takega že narejeno v predlogu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Pred dnevi mi je bilo očitano, da v svoji karieri nisem predlagal dodatnega denarja za zdravstvo. Leta 2009, ko je bila prva kriza, smo pri takratnem ministru Šuštaršiču predlagali ukrepe za poboljšanje finančnega stanja za okrog 600 milijonov, sam paše seveda tudi obrutenje pokojnin, kar takoj pomeni, da mora iz državnega proračuna iti dodatna sredstva v pokojninsko blagajno in zadeva se ni izšla. Dve leti kasneje, ko je bil minister Gantar, smo predlagali za 130 milijonov dodatnih virov, ampak takrat je nekdo izjavil, da se za 400 milijonov korupcijskega denarja zgubi v zdravstvu in je bilo rečeno: »kar tistega najdite« in seveda tega nismo našli nikoli, zato sem rekel, da je 400 milijonov več, pa je vprašanje učinkovitosti še bolj na udaru kot ne. Tako da ja, pri trošarini se bomo morali pogovarjati tudi zaradi tega, ker so nekatere države, mislim, da Avstralija računa, da do leta 2020 ali 2022, da bo škatlica cigaret čez 10 evrov in tukaj niso imeli nobene dileme. To je škodljivo vedenje in tukaj en bomo popuščali, enako velja za alkohol, enako velja za sladke pijače. En liter sladke pijače, če jo greste zdaj kupiti je en evro in 20 % trošarina na to, je zame nič posebnega. Istočasno, seveda ob dodatnem denarju, da ne bo kdo rekel, je treba peljati učinkovito upravljanje zdravstva, če ne je seveda, če se malo zdravniško izrazim, je škoda natakati nov svež denar v nekaj kar ima luknje, je treba najprej luknje zašiti, običajno v medicini se dela to istočasno, ker moraš delati istočasno, ne gre drugače.

Dražje oblike zdravljenja, ja, 20-30 milijonov je izračun, zaradi staranja prebivalstva in dražjih oblik zdravljenja na leto in ta izračun je bil narejen že leta 2013, opozorjeni vsi akterji in takrat se je izrazila potreba po posebnem skladu za to. Ko sem jaz prihajal na Zavod za zdravstveno zavarovanje so za draga zdravila dali 20 milijonov evrov, danes dajo čez 100, tudi za te imunomodulatorje. Danes stanejo določena zdravljenja pol milijona evrov za enega pacienta in to se postavi pred mene velika etična dilema – koliko za posameznika, koliko za vse in kje je zdaj tista meja. Če pa pogledamo iz sociološkega in individualnega stališča pa debata o nekem dodatnem denarju in učinkovitem vodenju sistema in ustanov, ne bi smela biti nikoli sporna, če gre za paciente.

Referenčna ambulanta v zdravstvu mi je nova ideja, o tem še nisem slišal, vendar pa, takole kot ste povedali, je vabljivo, da bi se seveda lahko zobozdravniki posvetovali, je pa to zopet stvar vsakoletnega dogovora in kako se reče – prioritet v zdravstvu, ki jih določa zdravstveni svet na koncu. Mi imamo zdaj odprtih prioritet za 200-300 milijonov, brez protonskega obsevalnika, ki bo stal 100 milijonov evrov, ena nova oblika obsevanja, ki je deloma plod slovenskega znanja, govorim o enem podjetju Kozilab, ki dela »softer« za cel svet, se pravi, da smo lahko vrhunski.

Obvladovanje raka, program obvladovanja raka, imamo tako štiri glavne »screening« teste, ki so kar uspešni, nam kar precej določene strukture tudi v Evropi zavidajo. Register raka, ki je kar velik, drugje po Evropi ne boste dobili državnih registrov, dobite regijske, državne pa ne. Ja, če grem – rak materničnega ustja je skoraj obvladan, teče že dolga desetletja. Obvladan je tudi rak dojke, tudi to že teče dolga desetletja, pa vendar lepo zastavljen program ni zaživel v določenih regijah. Zopet smo nazaj pri organizaciji in zopet smo nazaj pri sistemskem nadzoru. Mora biti vzpostavljen sistemski nadzor, da se vidi ali to živi po vseh regijah ali gre zadeva po planu, kaj, kdo, kje, zakaj in s čim, pa denar je bil zagotovljen. SVIT tudi v redu teče in se že poznajo prvi rezultati, ni več toliko invazivnih pozno odkritih rakov debelega črevesja, je pa to še vedno slovenski problem, poleg staranja številka ena v Sloveniji. Tu nismo dobri, če smo dobri pri srčnih boleznih, pa manj pri možganskih kapeh, tudi pri določenih vrstah raka nismo dobri. Imamo tudi raka prostate kar lepo pokritega, ni pa to, da bi bil nek sistematičen pregled. Mleže dializ sem že odgovoril.

Sveti po bolnišnicah, izobraževanje rabijo pa nabor desetih kazalnikov na EBITDA, veste se gleda EBITDA enega, zato sem rekel EBITDA, nabor desetih kazalnikov, so že vsi prisotni. Vse slovenske bolnice morajo ob letnem poročilu poročati o svojem poslovanju in tam je 12 kazalnikov iz bilance pa nekih 100 kazalnikov iz učinkovitosti poslovanja bolnišnice – produktivnost zdravnikov, medicinskih sester, zasedenost postelj in podobno, obračanje zalog, vlaganje v informacijsko tehnologijo in koliko intenzivnih postelj imamo kje, vse to je, vendar pa zgleda, da v zadnjem času nihče ni zahteval, da ste te stvari preverjajo, določil standard, kaj je pričakovan standard in potem ta standard »čekiral« in rekel: »lahko ste še direktor, ne morete biti več, ker ne izpolnjujete zastavljenih standardov. Zato upravljanje bolnišnic, drugačen status direktorjev, zaostriti njihovo odgovornost in jih tudi seveda ustrezno nagraditi, če to deluje v gospodarskih družbah, bi morali tudi v bolnišnicah brez, da ukinemo javne zavode. Par členov je treba tja prenesti, vendar pa tega nikoli nismo zmogli, ker bi to domnevno potem potegnilo naprej še tudi vse ostale, dvesto ravnateljev osnovnih šol, vrtcev in podobne zadevščine. Vendar pa, če je zato večja učinkovitost, koliko denarja rabimo za skrajševanje čakalnih dob? Kakih 10 milijonov za ambulantno specialistiko, pa mogoče 100 milijonov ali pa še malo manj za hospital, za tiste, ki jih je treba zdraviti in operirati. To so pacienti, ki čakajo in čakanje teh pacientov je treba preprosto plačati, tudi čas, ki je kupljen. Omenil sem že eno rezervo, ki je, to so specializanti, ki so plačani ekstra in pa rezerva je v organizaciji, anekdotično sem šel raziskovati eno izmed specialnosti v Sloveniji in sem ugotovil, da so tri ambulante v Ljubljani, dve v Mariboru, ena v Celju pa po ambulante še v treh drugih krajih. In potem sem preštel paciente, ki čakajo in ugotovil, da moramo kupiti dodatnega programa za dve ambulanti in je zadeva zaprta. Potem sem šel pa v globino raziskovati, v Ljubljani trije kontrolni pregled na enega prvega, v Celju 1 na 1, v Mariboru 8 na 1, potem sem vprašal v Mariboru, zakaj pa imate 8 kontrolnih na prvi pregled? Niso niti vedeli, ker se nobeden s tem ni ukvarjal. Ja, hočem povedati, da je bilo že znotraj sistema, ko greš pogledati, že znotraj sistema je nekaj rezerv, moj kolega Marušič pravi samo 600 prvih pregledov specialističnih mora na leto en tim narediti, pa bomo imeli v roku enega nič čakanja na prve preglede, samo je treba normativ vzpostaviti. Seveda se kar veliko ljudi upira temu, zato je treba opolnomočiti kupca, reči takole bo, nič se ne bomo dogovarjali, ker tam vedno zgubiš na dogovarjanju, potem pa vedno se najde kanal, da se prepriča sprejme bolj ugodno rešitev, v vseh vladah, ki so doslej bile. Mislim, da smo celo eno sejo parlamentarnega odbora, ki ga je kolegica vodila na temo plačevanja eno storitev, pred štirimi leti nazaj. Dodatna sredstva sem odgovoril koliko jih bo potrebnih, 20 do 30 milijonov za nove tehnologije, dodatna sredstva za zdravstveno nego, ta zadnje ocene so bile okrog 150 milijonov dodatnih, dolgotrajno oskrbo, ki je v bistvu socialni program, to moramo vedeti, to ni zdravstveni program. Zakaj se predvideva, da bo to delal Zavod za zdravstveno zavarovanje, ker ima edini tehnologijo sklepanja pogodb, nadziranja izvajalcev pa informacijska tehnologijo, da to v praksi lahko izvede, ta tehnologija ne obstaja nikjer drugje oziroma bi bilo treba na Zavodu za zaposlovanje, na Ministrstvu za delo ali na SPIZU te službe posebej vzpostaviti in se je takrat ocenilo, da je bilo to dražje in, da je boljše, če zavod dela to, potem smo se pa seveda ustavili kje bomo dobili dodaten denar in kako bomo to speljali? Jaz sem takrat kot direktor zagovarjal, če hočete, da zavod dela, naredimo enostavno, dodamo še pravice iz zdravstvene oskrbe, komisije ugotavljajo, službe komu dodati denar oziroma oskrbe, službe pa samo dodatne pogodbe sklenejo z že obstoječimi izvajalci ali pa novimi zato, da ni še enega sveta, pa je bil takrat svet pa še en nov direktor, pa tak nadzorni organ, pa tristopenjsko odločanje in podobne stvari. In smo obtičali zaradi malenkosti in pa seveda zaradi tega, ker ne vemo od kod denar. Koliko je dovolj denarja je nagradno vprašanje za vse, Evropa se giblje od, če Hrvate pogledam so na polovici našega, Črnogorci so na 20, 30 % našega denarja, »budžeta per capita«, Norvežani so pa na 2,5-krat več, pa greš pogledati število obiskov, pa ležalno dobo pa dostopnost do zdravil, pa do magneta pa tega, pa ugotoviš, da smo tam, tam. Ne ni ene primerjave koliko je dovolj denarja, nam primerljive države so Španija, Portugalska in Grčija, Češka morda. Kar je treba pa zopet seveda denar za zdravstvo, je pa treba fiskus gledati, da je v sistemu fiskalnega pravila in sistemu bruto domačega proizvoda, to en tak procent, ki ga zmoremo, to potrebno gledati, zdaj to je zelo pomembno, da je sistemskost pri načrtujemo in gledamo. Otroška kardiokirurgija, tukaj se je zgodilo točno tisto kar se ne bi smelo, načrtovanje na dolgi, to postavljaš 10 let ekipo, in potem so se še skregali med sabo in zdaj se poskuša zadevo reševati, jaz sem kljub temu, da sem še kandidat že intenzivno tri dni v stikih in me informirajo kaj je res in kaj ni res, in kaj bo in kaj ne bo. Vendar pa tako kot sem rekel medijem, mislim, da je stik, da ta inštitut, ki je nastal morda dobra podlaga za prenos znanja iz tujine, srednjeročno rabimo tako ali tako svoje ekipe, rabimo pa en nadzor in primerjavo iz tujine, da se znamo obrniti kje smo v naši kvaliteti. Dolgoročno pa vidim, da bo to zmeraj isti problem, ne samo tu, zato, ker smo premajhni, ker imamo premajhno frekvenco teh bolnikov, pa je nimamo samo tukaj, imamo še kje in bi kazali delati referenčne centre v okviru držav, ki nas obkrožajo. Zelo na pamet bom rekel na primer s Hrvati, Klinični center je svoj čas bil grajen za celo Jugoslavijo in glede na situacijo, ki jo poznamo, oni imajo še manj denarja kot mi, bi lahko naredili en tak center, ki bi bil dostopen tudi otrokom iz bivših jugoslovanskih republik. Ukinitev prostovoljnega zavarovanja je iz strokovnega stališča nesporna, odločiti se bomo pa morali v tem Državnem zboru kako bomo to sfinancirali. Ta odgovor mora biti ta prvo, ker prostovoljno zdravstveno zavarovanje se lahko ugasne zelo preprosto že v tem zakonu, v 23. členu tiste procente financiranja spremenimo in vse naredimo nazaj na nulo, samo moramo denar, moramo imeti 400, 500 milijonov denarja, da bomo to pokrili, pa tudi, ko se bo to zgodilo me ni strah za zaposlene na teh zavarovalnicah, mislim, da jih je kakih 300, 400, ker bo dolgotrajna oskrba zahtevala dodaten kader, nimamo socialnega problema v tem. Dolgotrajno oskrbo sem malo omenil.

Gospod Cigler, ustrezne cene nekaj ste me vprašal… Aja neenake cene po Sloveniji, to bomo razložili, neenake cene po Sloveniji seveda so in to predvsem zaradi vsebinskih razlik. Osnova za izračun cene je enaka, potem pridejo pa razlike, če primerjate zdajle time splošne medicine med sabo, so timi, ki imajo malo glavarine, pa veliko glavarine, pa referenčno ambulantno, pa pol referenčne ambulante, potem pride takoj do diskrepance ne. Pa seveda tam kjer so na ambulante v obeh Kliničnih centrih in kliničnih institucijah so cene višje, ker s tem pokrivamo razvoj. In, ko mešamo ceno poroda v Postojni ali pa v Kliničnem centru Ljubljana, je cena na videz resnična in je treba povedati zakaj resnična. Glede na to koliko pa porabimo na glavo prebivalca in po čem kupujemo zdravstvene storitve pa Avstrijci plačajo vse dvakrat več kot pa mi približno, potem veste kje smo. Če gremo pa v Avstrijo kupovati določene dobrine, jih pa kupimo po čisto slovenskih cenah, mislim trgovsko blago ali pa avtomobile, če gremo pa v Avstrijo kupovati zdravstvene usluge, bodo pa dvakrat dražje kot so pri nas. / oglašanje iz ozadja/ Ne. / oglašanje iz ozadja/ Ja, to je pa naša skupna naloga. Bruto proizvod je treba dvigniti, pa težav ne bo.

Zasedenost postelj se ne meri več, zato sem uporabil ležalno dobo, ležalne dni, 185 hospitaliziranih na tisoč. Je pa to res, da imamo take razlike v zasedenosti postelj. Saj veste, če postelja ne veže kadra, prostor veže, potem taka postelja ni draga. To je tako kot v hotelu, to je izhodiščna cena 20 evrov na dan prazne postelje, da ti zadeva stoji. Če je polna je večji problem, tako na silo polno. To se pravi, še enkrat, merilo je stopnja hospitalizacije in primerjava hospitalizacije po regijah in po istovrstnih bolnicah. To je bolj natančen kazalec ocene ali se nekje zadeve delajo smotrno ali ne. Imamo še eno veliko rezervo, ki se ji reče dnevni hospital, ki ni v celoti izkoriščen. Po mojih zadnjih podatkih so pa res, dve leti nazaj je približno tretjina slovenskih bolnikov, ki so v bolnicah, hospitalizirana en dan in urgentni centri, vsaj v Celju, so že ali rezultat, da imajo 2 tisoč manj pacientov na posteljah prav zaradi urgentnega centra, kar je tudi prav. Eno izmed vprašanj je obvladovanje bolnišničnih okužb. Manj časa ko je pacient v bolnišnici, manj verjetno je, da bo dobil bolnišnično okužbo. To je eden izmed mehanizmov, poleg seveda umivanja rok in klimatiziranih prostorov, itd.

Avtonomnost in moč menedžmenta. Modele imamo, naše. Gospodarske družbe. Imamo tudi primere dobrih praks direktorjev. Imamo tudi modele po Evropi, kako se take bolnice vodi, vendar se vse začne z izobraževanjem in ustreznim znanjem menedžmenta. Brez tega ni nič. V Ameriki ne moreš prevzeti bolnice, če nimaš dveletne administrativne šole s potrdilom. Jaz sem bil v enem programu izobraževanja, ko sem bil še mlad menedžer, štirideset let star, če je to mlado. Ene nemške asociacije bolnišnic. Tukaj pa je morda odgovor na vse tista javna naročanja. Oni upravljajo z 58 tisoč posteljami. 58 tisoč posteljami. Njihov menedžment se nikoli ne pojavi v matični bolnici, ampak pride od zunaj. Mora biti najmanj 300 kilometrov stran doma. Tudi govor na korupcijo. Eden izmed korupcijskih mehanizmov, da direktor nikoli ni iz iste bolnice, ampak pride od drugod. Imeli smo že ideje, da bi naredili en direktorski lobi, ki bi krožil med slovenskimi bolnišnicami. Imaš izobraženega menedžerja, štiri leta tja, štiri leta tam, to mimogrede multinacionalke počnejo s svojimi direktorji. odgovornost, kompetenten svet, izobraževanje in mislim, da bi, zato sem rekel ebitda, zato sem rekel nagrada in Lahovnikov zakon. To so sistemski ukrepi, ki jih je treba narediti in čisto v redu delujejo, tam kjer se ne sprevržejo v kakšne anomalne prakse, ki pa jih ne bomo nikoli morali preprečiti.

Ja, imenovanje direktorjev. Če to prevalimo na svete zavodov, pa napišemo jasna pravila kdaj je direktor uspešen pa kaj mora znati, potem se tudi mi politiki, če se zdaj že identificiram, ne bomo morali v to mešati, ker je procedura jasna.

Zakaj se ni moralo vpletati v denar zavoda za zdravstveno zavarovanje, pa so si eni zelo želeli, ko smo imeli predpostavko, da se kar te 2 milijardi 800 kar takole tala. Ker je procedura kako se tala, zelo natančno popisana in ker vsako leto pride Računsko sodišče preveriti ali je bil denar porabljen skladno s sprejetimi zakoni. Z vsemi protikorupcijskimi klavzulami in z vsemi načrti integriteta, z vsemi načrti tveganj, obvladovanja tveganj vred. Štiri dokumenti so oblikovali razdeljevanje denarja. Kot generalni direktor nisem imel pravice niti en evro popisati še kavo smo morali popisati, kdo je prišel na sestanek, Računsko sodišče je sem pa tja preverilo, če je bil sestanek kar tako ali je bil v imenu zdravstvenega zavarovanja. Spisek. Tajnica je popisala spisek sodelujočih na takem sestanku, so ga zahtevali in to te v desetih letih izuči, da delaš izključno samo po zakonu. Sem legalist in tisti, ki me boste spraševali za onkološki inštitut, naj kar naprej povem, zakonov se bomo držali. Tisti, ki so napisani, pač nam je to všeč ali pa ne. Tako mislim, da je najboljše. Jaz zato fino spim, ker se zakonov držim. To bi bilo to za enkrat.