Potem v svojih generalijah ne bi, kar je sugeriral gospod Trček. Vsi me, poslanci, ki ste drugi, tretji mandat, me poznate. Poznate moje javno nastopanje, poznate moje sugestije vsem ministrom doslej, moje izjave v zvezi s tem in jaz bi svojo predstavitev razdelil na dva dela. In sicer generalnega, kaj menim, da je v sistemu potrebno narediti generalno. Potem pa, kaj je potrebno narediti zdaj in tukaj. To bi pod dva.

Okvir mojega programa je tako ali tako zapisana koalicijska pogodba v kateri je navedeno kar nekaj zakonov, ki ne bodo lahek oreh. Če začnem pri Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, pa Zakonu o dolgotrajni oskrbi, pa verjetno bo treba kakšen Zakon o upravljanju bolnišnic prilagoditi, če jih bomo hoteli narediti bolj učinkovite in to so vsi zakoni, ki so v preteklih letih na tak ali drugačen način povzročali vročo kri.

Naj začnem z generalnimi usmeritvami in zakaj z generalnimi usmeritvami. Zdi se mi, da smo v teh letih, desetih, dvajsetih, pozabili zakaj zdravstveni sistem sploh je in se, »per partes« ali pa po deli pogovarjamo o tem ali onem delu sistema, zadeve pa ne sestavimo v celoto in potem se zgodi to kar se je, pomanjkanje zdravnikov na določenih področjih, kar pomeni popolna odsotnost planiranja, ki jo je treba uvesti nazaj. Planiranje, sistemsko planiranje in dobro sistemsko upravljanje. Bila je prekinjena komunikacija z vsemi izvajalci, z vsemi ključnimi deležniki, se pravi, redni mesečni sestanki s temi deležniki na temo kako narediti zdravstveni sistem boljši in kaj v zdravstveni sistem prinesti. Pri tem me bo vodila moja osnovna poklicna usmeritev »nil nocere«, ne škodi in tri zapovedi, ki sem jih dobil od enega svojega mentorja, najprej pomisli na stranko, v našem primeru državljana, ali je to kar delaš dobro za bolnika oziroma dobro za državljana Republike Slovenije, ali to kar delaš je dobro za sistem, šele na tretjem mestu ali pa še malo kasneje, ali to kar delam dobro zame. Če se bomo vsi tega držali, potem tudi v tem hramu ne bo nasprotovanja pametnim idejam tako pozicije kot opozicije. In to bodo načela v katerih jaz preverjam izvedljivost vseh ukrepov. Druga izvedljivost je pa že gospod Trček malo omenil, imam mojih šest najboljših prijateljev, kaj bom naredil, zakaj bom naredil, kako bom naredil, kdo bo naredil, do kdaj bom naredil pa š čim bom naredil. In, če imate te odgovore, vsa vprašanja so klasičnega projektnega vodenja, se zadeva mora iziti, zakaj to govorim? Malo naprej, ko bomo, če boste ukinjali prostovoljno zdravstveno zavarovanje in ga priključili obveznemu zdravstvenemu zavarovanju kar je po mojem mnenju smiselna poteza, bo treba na to odgovoriti, s čim? Prej preden se bomo tega lotili, je treba odgovoriti kje bomo dobili 500 milijonov evrov dodatnega denarja. Zdaj pa, če grem rahlo po vrsti, kaj menim, da je treba najprej narediti? Učinkovito upravljanje javnih zdravstvenih zavodov, to nam je zdrsnilo od leta 2000 naprej, se s tem nihče več resno ne ukvarja, ni bom rekel vodene politike kadrovanja v smislu kompetentnih svetov in v smislu zahtev za direktorje, direktor mora imeti eno ustrezno šolo, izobrazbo za vodenje javnega zdravstvenega zavoda, mora poznati zdravstveni sistem, mora poznati financiranje zakonodaje in te stvari, če ne, ne more biti direktor, jaz sem jih v zadnjih 20 letih kar veliko srečal, ki so se sproti učili, bolj ali manj uspešno. To je eden izmed prvih korakov, to sem povedal tudi kako bom to naredil z sestanki na Ministrstvu za zdravje med vsemi zdravstvenimi izvajalci, te ti največ povejo. Tu bomo naleteli tudi na prvi trd oreh, ki se mu reče zdravstveni domovi, 60 jih je, so trenutno brez kontrole, sicer jih sveti zavodov občinski kontrolirajo, vendar pa ne tako uspešno kot bi želeli. Morda razmislek o kakšnih regijskih organih, ki bi kontrolirali kvaliteto zdravstvenih storitev, individualno mrežo, ta je zdaj odvisno od dobre volje posameznega župana in, da se izvoli en direktor na primer zdravstvenega doma Maribor, rabite soglasje 97 občin. Kar ni lahko doseči, mislim pa, da je čisto nepotrebno, ker biti direktor zdravstvenega doma je strokovna funkcija. Kar se upravljanja tiče, kar se upravljanja tiče, zdajle sem bil zadnje dve leti v gospodarstvu, na vprašanje kaj misliš, da bi bilo potrebno narediti, sem rekel EBITDA (?) je treba uvesti, zato, da se vidi kakšna je dobičkonosnost oziroma ali je »cash flow« takšen, ki nam omogoča ustvarjanje nekega presežka, ki ga potem logično investiramo v investicije v bolnišnicah, pa tudi nagrajevanje najbolj uspešnih delavcev, ki je šibko oziroma ga ni, z ZUJF smo tistega smo tistega 2 % ukinili, če bi pa inštitucije lahko delale presežek, bi pa del tega presežka seveda lahko namenili za nagrajevanje in bi potem tudi učinkovitost teh delavec in zadovoljstvo bila večja. Tretji, ena izmed stvari, ki jih bom zagovarjal je pozitivno komuniciranje v zdravstvu, vse oblike »mobbinga«, vse oblike sovražnega govora, ki vodijo do strahu med zaposlenimi so izjemno škodljive, tudi v vsakodnevnem življenju, če srečamo ljudi na ulici jih ravno ne zmerjamo, ker je to napad na to osebo, človek se ne počuti dobro in potem poslušamo po televiziji, da nam elitni program razpade zaradi odnosov, ne zaradi ne znanja ali pomanjkanja kadrov, zaradi odnosov, se pravi temu je treba posvetiti kar precej časa s strani direktorja zavoda. Jaz sem bil pred leti na enem usposabljanju neurolingvističnega programiranja in vem, da se to da. Smo kar nekaj ljudi, ki so se drugače zelo grobo in agresivno izražali, močno otopili in so imeli bistveno manj konfliktov. To je pomembno zaradi tega, ker imamo opravka v zdravstvu z ljudmi in empatija je zelo močna veja čustvene inteligence, ki jo morajo zdravstveni delavci obvladati. O njej se ne govori tako veliko.

Akuten problem so čakalne dobe. Če grem na akutne probleme, so čakalne dobe, ki, menim, da jih brez seveda sodelovanja zdravnikov ne bomo razrešili nikoli. Se pravi, tudi s sindikati se bomo močno močno pogajali in pogovarjali. Imamo pa eno srečo v Sloveniji, da skozi proračun in skozi Zavod za zdravstveno zavarovanje financiramo 1.500 do 2.000 specializantov. 30(?) tisoč evrov na leto je njihova plača, ki sodelujejo pri ustvarjanju teh storitev v zdravstvu, delo pa ni zaračunano zavodu skozi zdravstveno storitev. Se pravi, tu mislim, da je ena ogromna rezerva, ki jo je treba proučiti. Jaz tudi sam sem bil specializant, pa vem koliko se v času specializacije dela. Žena je zdravnica tudi in je zadnji dve leti popolnoma samostojno operirala specialzacije in samostojno pomagala pri porodu. Tako da menim, da te rezerve se še nismo dotaknili. Potem so še drobne rezerve pri specializaciji bolnišnic. Vendar pa to seveda zahteva veliko prej politične priprave.

Kar se tiče bolnišnic ne mislim nobene ukinjati. Preveriti pa njihovo strokovno varnost. In tam, kjer se bo izkazalo, da je strokovna varnost šibka, tiste programe kaže potem združevati, razen če niso urgentni, tisti, ki so nujni za neko določeno okolje. To je popolnoma normalna praksa v zahodni Evropi, na primer za kakšne hude travmatološke bolnike ne boste v vsaki bolnici imeli oddelka za travmatologijo, ampak imajo specializirane bolnice za to. Tudi v Sloveniji imamo na primer nevrokirurgijo na dveh koncih, samo je nimamo na treh, štirih, petih. Tako da to bi kazalo pogledati.

Dotaknil bi se kadrovske politike. Govori se o pomanjkanju kadra na vseh področjih. Vendar pa kot bivšemu šefu zdravstvene blagajne, ki je navajen operirati s številkami me zelo moti, da se ne uporablja številk. Statističnih podatkov. Moramo priti do jasne slike kaj je res in kaj ni res, ne na podlagi občutkov. In to bo ministrstvo za zdravja, to bo ena izmed prioritetnih nalog, da pridemo do jasnih številk in jasnih potreb po panogah, kje je zdravnikov premalo, kje jih je preveč. To je v povezavi, veste, s tisto specializacijo. Če bi določene stvari lahko združili bi že naredili kritično maso ekip, ki bi eventualno lahko naredile več. Seveda pa bomo te kadrovske številke pogledali tudi v primerjavi z Evropo. To je druga točka. Tretja pa je, obremenjenost, standardi in normativi zopet zapisani tudi v tej koalicijski pogodbi, se morajo pa zmeriti normativi. Ne da je to predmet sindikalnih pogajanj, ampak meritev, koliko traja ena operacija, koliko teh in teh operacij si naredil, da nekdo normo postavi, dve operaciji na dan, pa si jih naredil v dveh urah. Plačano je pa šest ur in pol. Kaj si sposoben narediti v šestih urah in pol in za teh šest ur in pol bi se pa potem pogajali z zdravništvom za ceno dela.

Jaz se vedno pogajam s številkami in vedno se pogajam z znanstvenimi dejstvi, kar je napisano. Drugega načina ne poznam in se mi tudi ne zdi primeren.

Obstajata dve študiji. Resni diplomski, doktorski nalogi o potrebni razporeditvi bolnišnic po Sloveniji in o potrebni razporeditvi zdravstvenih domov. Zadeva je narejena na znanstveni osnovi, tako da imamo dobro izhodišče, kakšna je lahko ciljna mreža inštitucij v Sloveniji.

Kar se tiče izgub bolnišnic in Zakonom o izgubah bolnišnic. Zame izguba ni opcija. Planirati izgubo je povabilo na to, da jo imaš. Je boljše analizirati kasneje ali je ta izguba prava ali ni ali je stvar neučinkovitega poslovodenja bolnišnic. Tudi seveda zahtevajo pričakovanja državljanov in davkoplačevalcev, da imamo nadzor nad porabo tega denarja. Mogoče bi za konec mojega dvajset minutnega ekspozeja povedal še nekaj o kakovosti. Trudimo se narediti agencijo za kakovost že enih dvanajst let. V slovenskem prostoru nikoli ni bilo enega posluha, da bi to naredili. Mi to rabimo, inštitut za kakovost storitev in pa tudi za ekonomiko cen zdravstvenih storitev. Čeprav menim, da cene, izračun cen zdravstvenih storitev ne more biti stvar pogajanja med partnerji, ampak stvar grobega matematičnega izračuna, ki ga mora narediti zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je zame edina inštitucija v tem trojčku, ministrstvo - ZZZS - izvajalci, ki je zadolžena, da računa cene v imenu državljanov, saj konec koncev sprejema tudi finančni načrt, zaključni račun in razporeja sredstva po programih, naredi tako imenovano letno finančno mrežo, zato tam je. Zato obračunski / nerazumljivo/ vzeli nazaj na zavod za zdravstveno zavarovanje. Mogoče malo poenostaviti njegovo delo. Zdaj je to dvostopenjsko odločajo, mogoče bi bilo dovolj samo enostopenjsko odločati o tem, sicer nekaj piše v zakonu, ki ga žal v zadnji verziji nisem prebral, ker sem dve leti iz tega posla. Groba ocena slovenskega zdravstvenega sistema v primerjavi z evropskimi sistemi je, da smo kar dobri. Mi imamo približno primerljivo število obiskov pri zdravniku nad tisoč prebivalcev kot povprečje EU. Se pravi, dostopnost je. Imamo primerljivo številko hospitalizacije pacientov z EU, ki se giblje od 260 do 130 pacientov na tisoč. To so Nizozemci. Sosednji Belgijci imajo 260 na tisoč, imajo še bolj ohlapen odnos do zdravstva. Nemci imajo tudi visoko, mi smo pa nekje na 180 tisoč. Primerljivi smo po magnetnih resonancah, CT-jih, slikovni diagnostiki in podobno, tako da tukaj dostopnost do aparatur je in s tem tudi do diagnoz. V zadnjih dveh letih se je na primer na slikovni diagnostiki uvedel tako imenovan »open and(?)«, plačilo brez pogodbene številke. Toliko kolikor naredijo izvajalci toliko se jim plača in večina je svoje magnete obremenila na pet, šest tisoč preiskav, kar je ena taka kar visoka norma tudi v evropskem smislu.

Toliko. Zdaj pa bi vam prepustil vprašanja, pa izvolite.