Najlepša hvala. Spoštovani gospod predsednik, spoštovane članice in člani odbora!

Veseli me, da sem danes tukaj z vami. Pred štirimi leti sem sama vodila Odbora za pravosodje, ko je tukaj imel hearing kandidat za ministra, sedanji minister Goran Klemenčič.

V svoji predstavitvi bi najprej želela v uvodu orisati stanje kot ga sama vidim in podati tudi oceno o svojem delu. Največ pozornosti pa želim potem posvetiti vsebinam v koalicijski pogodbi ter se na koncu opredeliti tudi do projektov ministrstva, ki so že v teku. Menim, da je bilo v minulem mandatu pa tudi že pred tem izvedenih veliko normativnih, organizacijskih, finančnih in kadrovskih ukrepov, ki so bili usmerjeni v krepitev učinkovitosti, transparentnosti ter odgovornosti v slovenskem pravosodju. Prav tako je že zastavljenih in v teku veliko ukrepov s katerimi se bom, če mi boste izkazali zaupanje, seznanila ko bom prejela podrobnejša poročila o delu oziroma v primopredaji ter s prvimi srečanji z vsemi akterji, ki oblikujejo pravosodni sistem. Zato bi najprej rada poudarila, da želim z načrtovanimi ukrepi nadaljevati zastavljeno delo in ob tem pridobiti tudi čim širšo podporo deležnikov oziroma strokovne javnosti. Zavedam se, da bo za pridobitev podpore načrtovanim ukrepom tako nujno tesno sodelovanje in dialog.

Pravna država in vladavina prava sta med vrhovnimi vrednotami vsake omikane družbe. Zaupanje vanjo je ključno, zato bomo nadaljevali prizadevanja v smeri krepitve učinkovitega in odgovornega delovanja vseh deležnikov pravosodnega sistema in sicer s ciljem zagotavljanja enakega dostopa do pravnega varstva, načela enakosti pred zakonom ter razsojanja v razumnem roku. Nadaljevali bomo z delom že začrtanih usmeritev, povečanja učinkovitosti in kakovosti delovanja pravosodnih organov in drugih podsistemov, krepitev njihove odgovornosti in avtoritete, povečanja transparentnosti delovanja pravosodnih organov in javne oblasti na sploh ter krepitve pravne in socialne varnosti slehernega posameznika. Slovensko sodstvo kot celota je neodvisna veja oblasti, ki ji je zaupano nepristransko in neodvisno sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Uspešno delovanje sodnega sistema je v temelju odvisno predvsem od sodstva samega. Res pa je tudi, da imajo na njegovo delovanje pomemben vpliv tudi zunanji dejavniki, to so kvalitetni predpisi, zakonodaja in seveda tudi primerni pogoji za nemoteno delo. Za uspešnost sodstva je torej nujno, da tudi ostali dve veji oblasti opravita svoje delo in zagotavljata izpolnitev določenih pogojev. Slovensko pravosodje je že nekaj let predmet tako domačega statističnega spremljanja kot tudi predmet proučevanj mednarodno pravnih primerjav. Priznanje rezultat, da je Slovenija v zadnjih letih naredila pomemben napredek v boju s sodnimi zaostanki, skrajševanju v času reševanja in obvladovanja pripada zadev. K temu so pripomogli sprejeti ukrepi in spremembe predpisov v preteklih letih. Sprejeta novela Zakona o sodiščih v letu 2015, ki je dodatno olajšala prerazporeditev sodnikov in s tem enakomernejšo obremenitev sodišč s primeri, učinek pa bo viden tudi po letu 2017 sprejeti obsežni prenovi pravdnega postopka pa tudi v večji meri v praksi uporabljenih kolektivnih tožb, ki bodo ravno tako pripomogle k hitrejšemu in predvsem racionalnejšemu reševanju sporov. Dejstvo je, da sojenje v razumnem roku v Sloveniji ni več sistemska težava, zagotovo pa so posamezni sodni postopki, ki iz različnih razlogov še vedno trajajo predolgo. Število nerešenih zadev se to še vedno zahteva aktivno obravnavo in nadzor predsednikov sodišč. Naslednjih je torej v tem oziru zelo odgovorna naloga. Vrhovno sodišče ocenjuje poslovanje slovenskega sodstva kot uspešno in učinkovito. Število nerešenih zadev se zmanjšuje, v zadnjih letih se je praktično prepolovilo. Pričakovani čas in reševanja zadev se skrajšujejo in so v večini primerov zadev v evropskem povprečju na nekaterih področjih pa celo nadpovprečno kratki. Kljub temu pa se žal bistveno ne spreminja zaupanje javnosti v učinkovitost in neodvisnost slovenskega sodstva. Čeprav so narejeni pozitivni premiki, ki nam jih priznava tako tuja kot domača stroka, pa javnost tega pozitivnega premika ne prepozna. Ob tem pa je potrebno tudi poudariti, da slovenski korespondenti izkazujejo nižje zaupanje v prav vse državne institucije in to globoko pod evropskim povprečjem. Nas splošno podobo slovenskega sodstva v javnem mnenju, ki je v nekaterih primerih tudi neupravičeno in ne izraža dejanskega stanja, žal vplivajo tudi številni primeri javnih polemik katerih cilj je predvsem zamegliti dejanski problem in na neprimeren, tudi populistični način obračunavati s posameznimi oziroma s konkretnimi odločitvami organov pravosodja. Zato je potrebno razmisliti o sprejemljivosti, velikokrat posplošenih in neutemeljenih posameznih kritikah oziroma o upravičenosti tovrstnega izražanja. Če primerjamo rezultate javnomnenjskih raziskav, da je bilo zaupanje v slovenski pravosodni sistem največji takrat, ko je bilo po kriteriju povprečnega časa trajanja zadev oziroma postopkov le to dejansko najmanj učinkovito, potem ni težko ugotoviti, da gre v tem primeru za svojevrsten paradoks. Po drugi strani pa so spodbudni rezultati sistematičnega merjenja zadovoljstva, ki pa kažejo, da neposredni uporabniki sodnih storitev, delovanje sodišč ocenjujejo neprimerno višje kot splošna javnost. To je pravzaprav drugi paradoks. Stopnja zaupanja in zadovoljstva je višja pri tistih, ki so dejansko imeli osebno izkušnjo z delom sodišč kot pa pri tistih, ki se s tem morda niso nikoli niti srečali.

Ob tem bi omenila tudi delo državnega tožilstva. Skoraj vsa okrožna državna tožilstva so v 2017 rešila več ovadb kot pa je bil pripad zadev. Tako se ob optimizaciji rednega dela in obvladovanju letnega pripada nadaljuje pozitivni trend zmanjšanja števila nerešenih ovadb. Jeseni lani s strani generalnega državnega tožilstva sprejeta politika pregona, ki usmerja državne tožilce pri izvrševanju funkcije kazenskega pregona, prav tako poudarja transparentnost in neodvisnost delovanja. V skupnem poročilu o delu državnih tožilcev za preteklo leto je prav tak izraženo zavedanje, da javnost in mediji spremljajo njihovo delo, za kar je potrebno izkoristiti za premik osredotočenosti iz posameznih ekscesnih primerov na kritično maso dobrih zgledov in utrditev razumevanja o vlogi tožilstva. Pri tem prav tako izpostavljajo, da javno problematizirane in nemalokrat politično interesno pogojene ocene uspešnosti pregona gospodarskega in korupcijskega kriminala pozabijo upoštevati zahteven in specifični pristop pri odkrivanju in dokazovanju tega segmenta kaznivih dejanj. Zakaj to tako izpostavljam? Zato, ker moram komentirati, da tudi javno izraženo mnenje, da se lahko na primer pravosodni minister vpleta v vodenje posameznih zadev izhaja iz neutemeljenih, posamičnih mnenj in zlasti splošnih pričakovanj, ki ne odražajo dejanske delitve pristojnosti na tri samostojne veje oblasti. Moj odgovor na postavljeno vprašanje v javnosti in verjamem tudi v nadaljevanju danes, če mi bo izkazano zaupanje je sodstvo je samostojna, neodvisna veja oblasti. Nobenega namena nimam se vmešavati v delo sodstva ali tožilstva. Minister nima teh pristojnosti in jih tudi ne sme imeti. Na morebitno vprašanje ali se bom, če mi bo izkazano zaupanje v celoti vzdržala komentiranja posameznih odločitev pa lahko odgovorim. Pričakujem, da bodo že izvedene spremembe zakonodaje v prihodnjem obdobju pokazale rezultate, da pričakujem, da bomo skupaj z deležniki sooblikovali ukrepe, ki jih je še potrebno izvesti, da pa bomo, kar pa je v pristojnosti ministrstva in vlade tudi zagotovili izboljšanje pogojev za delovanje tako kadrovskih zlasti glede podporno strokovnega administrativnega osebja, prostorskih pogojev, zagotovitve varnosti in podobno. Pričakujem pa, verjamem da skupaj z vami in javnostjo, da slovensko pravosodje je sposobno se tudi transparentno se soočiti s pomanjkljivostmi, z napakami in zanje prevzeti tudi odgovornost.

Pridružujem se tudi ocenam, da se bo moralo sodstvo na resne očitke na račun dela sodišč primerno odzivati, saj se le tako lahko pridobi boljše zaupanje in tudi prispeva k preglednosti delovanja. Kot je v zadnjem poročilu navedla varuhinja človekovih pravic: »Če se nanje ne odziva lahko to pri posameznih utrjuje prepričanje, da so trditve, ki se pojavljajo v medijih resnične, kar posledično slabi zaupanje v sodstvo in v pravno državo.« Spoštovani, v tem osrednjem delu bi rada poudarke namenila zlasti ciljem določenim v koalicijski pogodbi. Sodni svet je v lanskem letu s posebnim zakonom o sodnem svetu poleg obstoječih pristojnosti dobil še dodatne pristojnosti in finančno neodvisnost. Sodni svet je od novembra lani samostojni in neposredni proračunski uporabnik. V okviru priprav naslednjih proračunov se bo potrebno zavedati njegovih dodatnih pristojnosti in za izvajanje pričakovanih nalog zagotoviti tudi zadostna finančna sredstva. Na kadrovskem področju lahko ugotovimo, da se že vrsto let postopoma znižuje število sodnikov. Zastavljeni cilji primerljivi z drugimi državami EU iz strategije Evropa 2020 42 sodnikov na sto tisoč prebivalcev in 4,3 zaposlenega iz vrst sodnega osebja bi bili dosegljivi, če bi do leta 2020 zmanjšali število sodnikov še za okoli 20 ter okrepili sodno osebje za 220 do 230 novo zaposlenimi. Ob tem pa bi morali sočasno sodnike razbremeniti vseh opravil, ki niso sojene. Ko oddelamo te mednarodne primerjave je tako potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se določene zadeve pri nas rešujejo na sodiščih drugje pa je to stvar drugih postopkov - v mislih imam zlasti prekrške, zemljiško knjižne zadeve, izvršilne postopke. Tako bi bilo potrebno ob nalaganju novih pristojnosti kot je bil primer s sprejemom novega družinskega zakonika nujno proučiti tudi omenjeni cilj, ki smo si ga zastavili v preteklosti ter ob pripravi analize upoštevati tudi obseg pristojnosti sodišč. Pri tem se moramo soočiti tudi s pričakovanimi težavami glede starostne strukture sodnikov. Starejši sodniki so nepogrešljiv gradnik glede kakovosti in prenašanja izkušenj in znanja na mlajše kolega nujno pa je potrebno v določenem obsegu in času zagotavljati dotok novih, mladih sodnikov. V koalicijski pogodbi smo zapisali, da bomo predlagali začetek sprememb Ustave na način, da bo uvedena triletna preizkusna doba sodnikov, ter da sodnikov ne bo več imenoval Državni zbor, temveč na predlog Sodnega sveta predsednik Republike ali sam Sodni svet. Zavedam se, tudi na podlagi slabih izkušenj pri neuspešnem sprejemanju obrambne zakonodaje, potrebne dvotretjinske večine podpore poslank in poslancev za spremembo Ustave. S predlogom želimo v prvi fazi sprožiti razpravo tako strokovne kot politične in širše javnosti. Odziv iz razprave bo pravi pokazatelj in hkrati usmeritev glede morebitnih nadaljnjih korakov oziroma aktivnosti pri tem vprašanju. Mednarodni standardi za zagotavljanje neodvisnosti sodstva dopuščajo preizkusno dobo pred imenovanjem v trajni sodniški mandat pod pogojem ureditve preizkusne dobe na način, da se zagotovi nevmešavanje političnega vpliva tako v času trajanja preizkusne dobe kot tudi potem ob imenovanju oziroma neimenovanju v trajni mandat. to se mi zdi ključno. Res je sicer, da je doslej slovenska strokovna javnost ni izrazila naklonjenosti do uvedbe preizkusne dobe sodnikov, hkrati pa je res tudi to, da se je do sedaj strokovna debata osredotočala zlasti na pozive k ukinitvi trajnega mandata oziroma njegovi omejitvi in ob tem je prav poudariti, da že sedaj obstaja sistem rednega ocenjevanja sodnikov v prvih treh letih rednega letnega in v povezavi s tem je potrebno omeniti tudi mentorstvo sodnikom začetnikom in sodnikom, ki menjajo področje sojenja. S predlogom sprememb Ustave želim spodbuditi zlasti razpravo, na eni strani o pridobitvi kvalitetnega kadra za upravljanje sodniške funkcije in na drugi narediti korak naprej glede izločanja tveganja političnega vplivanja na imenovanje oziroma neimenovanje sodnikov. Glede imenovanja sodnikov ostaja edino v celoti neizpolnjeno priporočilo GRECO, glede postopka imenovanja sodnikov Vrhovnega sodišča v Republiki Sloveniji tako, da bi se zmanjšala možnost političnega vpliva. Slovenija je ena redkih držav v Evropi kjer sodnike še voli parlament. V drugih državah je izbira ali v rokah sodnega sveta, formalno imenovanje pa opravi predsednik Republike ali pa Sodni svet, ki ga sestavljajo predstavniki zakonodajno, izvršile in sodne veje oblasti, sam imenuje sodnike. Objektivno gledano pa imajo vsi sistemi poleg prednosti tudi svoje pomanjkljivosti. Sestava Sodnega sveta je določena v Ustavi. Sestavlja ga 11 članov, 5 jih izvoli Državni zbor na predlog predsednika Republike iz vrst univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov, 6 pa jih izvoli izmed sebe, sodniki ki trajno opravljajo sodniško funkcijo. Pripravili bomo primerjalno-pravna analizo sestave Sodnih svetov po različnih državah, predloge ter priporočila mednarodnih institucij ter izvedli strokovno razpravo katere rezultat naj bi bil predlog jasnih in objektivnih meril ter pogojev za imenovanje članov Sodnega sveta, zlasti v luči spremenjenih pristojnosti. Vsebina in način opravljanja pravniškega državnega izpita ne ustreza več zahtevnosti sodniškega poklica. Ministrstvo za pravosodje je že pripravilo idejni osnutek izhodišče teze glede sprememb Zakona o tako imenovanem pravniškem državnem izpitu oziroma PDI. Usposabljanje je organizirano enotno. Prav tako se zahteva kot pogoj opravljen enotni pravniški državni izpit. Opravljanje sodniškega pripravništva formalno sicer ni izključni pogoj za opravljanje pravniškega državnega izpita, saj ga je mogoče opravljati tudi brez opravljanja pripravništva, res pa je, da so kandidati, ki sodniškega pripravništva niso imeli, pri opravljanju PDI v težjem položaju saj praktično delo na sodišču predstavlja morda ključni element pri razumevanju pravnih predpisov ter njihovi uporabi v praktičnih primerih, torej v sodnih postopkih. Cilj predlagane reforme je preoblikovanje usposabljanja pravnikov po končanem študiju tako, da bo to namenjeno le tistim, ki bodo nameravali opravljati sodniško ali državnotožilsko funkcijo, delo državnega odvetnika ali poklic notarja. Torej poklice kjer je najmočneje izražen javni interes. Tako sodni svet kot tudi Vrhovno sodišče podpirata prizadevanja za prenovo sistema usposabljanja kadrov za pravosodne poklice, temu pa bi v smislu razumevanja koalicijske pogodbe dodala še, da se ob že načrtovanih spremembah opravi tudi temeljit razmislek o večji specifikaciji pridobivanja pravnega in upravnega znanja na visokošolski zavodih ter posledično tudi specializiranega usposabljanja prihodnjih pravnikov v v posameznih pravosodnih podsistemih s ciljem uvedbe pravniškega državnega izpita po posameznih specializiranih področjih. Na tem mestu se zavzemam za tesnejše sodelovanje med visokošolskimi zavodi na eni strani ter vsemi nosilci pravosodnih podsistemov na drugi s ciljem, da bi študenti prava že v času svojega študija pridobili čim več praktičnih izkušenj iz pravosodja, kjer načrtujejo svojo poklicno pot po uspešnem zaključku študija. V obeh primerih v že pripravljenih tezah ministrstva kot koalicijskem predlogu je odprto vprašanje prehod med različnimi pravniškimi poklici, ki ga bo potrebno posebej urediti. Veliko poudarka je že bilo in mora biti namenjeno sojenju v razumnem roku, ki pa na drugi strani ne sme iti na škodo njegove kvalitete. Odstotek razveljavljenih sodnih odločb v pomembnejših zadevah ostaja na približno enakem nivoju, to je 18 % kot v preteklih letih za sodišča vseh vrst prve in druge stopnje. Utemeljen je očitek javnosti, da razveljavljanje sodb in ponavljanje sodnih postopkov vpliva na pravico do sojenja v razumnem roku. Strinjam se z oceno sodnega sveta, da je potrebno opraviti širši strokovni razmislek znotraj sodstva o tem ali se je sodna praksa že ustrezno odzvala na dosedanje spremembe procesnih zakonov in ali je v sodni praksi doseženo ustavno skladno razmerje med pravico sojenja v razumnem roku na eni strani in pravico do pritožbe na drugi. V letu 2017 je bilo za 10 % več vloženih pritožb na Ustavno sodišče. Delež ugotovljenih kršitev v številu prejetih pritožb je bil največji v zadnjih letih. Večje je bilo tudi število vloženih tožb pred Evropski sodiščem za človekove pravice. Vse to nakazuje, da mora sodstvo še v večji meri dati poudarek izboljšanju kakovosti, ki je tudi ena izmed prioritet za sodno leto 2018. Za načrtovane projekte, ki bodo izboljšali kakovost je prioritetno potrebno zagotoviti tudi finančna sredstva. Pri tem pa bomo za oceno kakovosti dela zahtevali tudi analizo uporabe nadzornih mehanizmov, ki jih že imamo na razpolago ter ocenili tudi njihovo uporabo v praksi. Pomembno vlogo pri tem ima Sodni svet, njegove nove pristojnosti na disciplinskem področju. Pomembno je tudi delovanje komisije za etiko in integriteto in pri tem bi izpostavila tudi pomen kodeksa sodniške etike ter njegovega dopolnjenega in posodobljenega komentarja zlasti presoje konkretnih ravnanj sodnikov sprejemanju načelnih pravnih mnenj. Problem neenakomerne obremenitve sodišč in sodnikov še vedno ostaja. Izenačevanje obremenitev poteka z različnimi ukrepi. Sodišča, vsaj nekatera, uporabljajo možnost reorganizacije znotraj sodnega okrožja, premeščanje in dodeljevanje sodnikov iz manj na bolj obremenjena sodišča in prenašanja zadev iz bolj na manj obremenjena sodišča. Strinjam se, da je najprej potrebno izrabiti obstoječe možnosti, pogledati tudi prakso po sodiščih v Evropi nato pa pristopiti k pripravi novih tudi v luči pričakovane nove mreže sodišč. Kljub temu, da ta mreža sodišč izrecno ni omenjena v koalicijski pogodbi se bo potrebno dogovoriti o optimiziranju sodišč, o obsegu in načinu sprememb in to skupaj s predstavniki sodnih institucij. V letu 2017 so imela sodišče skupaj s prenosom nerešenih zadev iz preteklega leta v delo čez milijon 52 tisoč zadev. Rešila so jih nekaj čez 892 tisoč. Nerešenih konec leta je ostalo skoraj 160 tisoč. Število nerešenih se je zmanjšalo za 13 % v primerjavi z lanskim in za 55 % v primerjavi z letom 2012. V povprečju je vsak sodnik rešil 166 pomembnejših zadev. Skupaj je bilo rešenih čez 77 tisoč 800 zadev, ki so se štele za sodni zaostanek, še nekaj čez 72 tisoč 100 jih ostaja nerešenih. Število potrjenih, spremenjenih ali razveljavljenih sodnih odločb je tako eden izmed kazalnikov kakovosti sodniškega dela ta pa vpliva na učinkovitost in uspešnost sodstva. Vrhovno sodišče ima glede uporabe in razlage zakona odločilno vlogo. V enakovrstnih zadevah morajo sodišča pravo uporabljati na enak način. V noveli Zakona o pravdnem postopku, da so predmet zadev pred Vrhovnim sodiščem samo zadeve, ki so precedenčnega pomena je potrebno slediti tudi na drugih področjih, tudi na spremembi na kazenskem področju. Skrb za poenotenje morajo potekati tudi med sodišči oziroma senati iste stopnje. Pomembna so tudi izobraževanja, ki se jih izvaja v sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju. Pomembno vlogo bo imela objava sodnih odločb. Tudi tako imenovani pravosodni supervizor, ki bo omogočil spretnost iskanja po bazah, anonimiziranih sodb slovenskih sodišč. Seveda je ob tem potrebno razrešiti tudi pomisleke glede ustreznosti pravnih podlag za objavo sodb. Varuh človekovih pravic je Ministrstvu za pravosodje priporočil, da naj v dialogu s sodstvom prouči uporabo zakona o varstvu pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v praksi. Stranke pa tudi javnost zaradi dolgotrajnega odločanja sodišč izgubljajo zaupanje v pravno državo in v učinkovitost sodstva. Večkrat je dolgotrajnost sojenja tudi posledica večkratnega ponovnega sojenja. Varuh tako navaja v svojem poročilu primer petkrat ponovljenega postopka na prvostopenjskem delovnem sodišču. Cilj novele Zakona o pravdnem postopku, ki velja od septembra lani je tudi ta, da bi se zadeve redkeje vračale v odločanje prvostopenjskega sodišča kot doslej, in da se bi postopki z razsodbami končali v pritožbeni fazi. S to novelo se postopek spremeni tako, da praviloma mora drugostopenjsko sodišče dokončno odločiti. Stranka lahko vloži tudi pritožbo zoper razveljavitveni sklep, če nasprotuje razveljavitvi in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje. Za primere, ko je ogroženo sojenje v razumnem roku, je še posebej določeno, da drugostopenjsko sodišče novo sojenje opravi samo. Razveljavljenja sodb in ponavljanja sodnih postopkov vpliva na pravico sojenja v razumnem roku, zato je potrebno opraviti tako razmislek znotraj sodstva, ali se je sodna praksa ustrezno odzvala na dosedanje zakonodajne spremembe procesnih zakonov kot predlagati tudi dodatne ukrepe, ki bodo zagotovili odločanje instančnih sodišč. Analiza uporabe določil spremembe ZPP v praksi bo pokazala ali uveljavljena rešitev zadostuje ali bodo potrebne dodatne spremembe procesnih zakonov, ki bi uveljavile dokončno odločanje instančnih sodišč pri vračanju na prvo stopnjo. Podobna je ocena stanja tudi v kazenskih postopkih. Podatki sodne prakse kažejo, da drugostopenjska sodišča prepogosto vračajo zadeve nazaj na prvo stopnjo tudi takrat, kadar za to nimajo upravičenih razlogov. Torej smo priča primerom, ko neko orodje za hitrejše vsebinsko zaključevanje sodnih postopkov že imamo, pa tega se v praksi ne uporablja v zadostni meri. Tudi tukaj je potrebno dobiti odgovore zakaj je temu tako. V predlogu sprememb Zakona o kazenskem postopku je prav tako, predlog je bil že podan, potrebno urediti pritožbeni postopek v smeri, da se doseže večjo možnost vsebinskega odločanja na drugi stopnji in le izjemoma vrnitev sodišč prve stopnje v ponovno obravnavo, kar bo pomenilo hitrejšo obravnavo, hitrejše pravnomočne kazenske sodbe, naj si bodo obsodilne ali oprostilne. Prizadevali si bomo za bolj kakovostno zakonodajo. Tudi dejstvo, kako je sestavljena sedanja koalicija za zagotovitev podpore v Državnem zboru, bo po mojem mnenju pripomoglo k temu, da se bo sprejemala kakovostna zakonodaja na bolj premišljen način ob upoštevanju resolucije o normativni dejavnosti in njenih pričakovanj. Moje mnenje je, da so boljše premišljene pa tudi sprejemljive spremembe kot spremembe za to, da se obkljuka priprava in sprejem še enega predpisa ter na ta način polni zakonodajna statistika. Sama bom strmela k temu, da je poseg v zakonodajo zadnji ukrep pri reševanju posameznih odprtih vprašanj. Zato pa bo potrebno v večji meri poudariti dejstvo in spoznanje, da s pravnimi predpisi nikoli ne bo mogoče vseh potencialnih primerov predvideti v naprej in jih na tak način tudi podrobno urejati. Odločevalci v pravosodju se ne smejo bati sprejemanja odločitev. Vsebinsko odločanje in razsojanje je in mora ostati njihova temeljna naloga in seveda tudi odgovornost. Zato je potrebno tako v pripravo sprememb predpisov v še večji meri pritegniti sodnike in specializirano stroko. Prav tako si je nujno prizadevati za odpravo različne sodne oziroma tožilske prakse. Pomembnejšo vlogo mora pri tem prevzeti center za izobraževanje v pravosodju ter nujno je potrebno okrepiti sodelovanje visokošolskih zavodov, zasebni nosilci pravosodnega sistema.

Posebna pozornost v koalicijski pogodbi je namenjena boju proti gospodarskemu kriminalu in korupciji. Očitno je, da notranji zunanji organi revizije in druge ustrezne oblike nadzora poslovanja nezadostno obvladujejo tveganje gospodarske kriminalitete in korupcije. Generalni državni tožilec je v novi politiki pregona na nacionalni ravni določil operativne prioritete tožilske stroke. Usmeritev, da se obravnava gospodarska kriminaliteta kot izjemno prednostna, je povsem ustrezna in nujna. Prav tako sprejeta politika obravnava korupcijska tveganja, dejanja kot prednostna, zlasti dejanja v zvezi z velikimi sistemi javnih storitev kot so zdravstvo, energetika, telekomunikacije, nacionalni projekti in poslovanja lokalnih skupnosti. V skupnem poročilu o delu državnih tožilcev za leto 2017 je podrobneje predstavljen pregled postopkov po posameznih sklopih kaznivih dejanj. Kot primer iz poročila bi izpostavila obravnavo dejanj na škodo bančnega sistema. Specializirano državno tožilstvo je obravnavalo okoli 70 ovadb s področja bančne kriminalitete v različnih fazah postopka. V fazi sodne preiskave je bilo ob koncu leta skupno 13 kazenskih zadev, še v osmih pa so bile vložene zahteve za preiskavo. V teh zadevah se povzeto po poročilu obravnava 87 fizičnih in pravnih oseb, od katerih je bilo v času storitve kaznivega dejanja 65 zaposlenih v bančnem sektorju. Ob koncu leta je bilo vloženih obtožnih aktov za 48 tovrstnih kaznivih dejanj, zadeve so v različnih fazah postopka. S sprejemom sprememb Kazenskega zakonika so že bila odpravljene posamezne pomanjkljivosti, na katere je stroka zlasti v tožilstvu opozarjala. Le to pa opozarja, da še vedno obstaja tudi vrsta kritičnih mest, ki so zakonodajno spregledana, kar vpliva tudi na uspešnost dela organa pregona. Ta opozorila bo potrebno natančno proučiti in nato v sodelovanju z deležniki sprejeti primerne ukrepe, če bo potrebno tudi z noveliranjem zakona. Prav tako je potrebno upoštevati še strožja merila kot jih postavlja sodna praksa. Ustanovitev in delovanje specializiranih enot znotraj policije in pravosodnih organov, povečuje verjetnost odkritja in ustreznega obravnavanja kaznivih dejanj. Za večjo učinkovitost pri pregonu gospodarskega in bančnega kriminala ter korupcije bomo analizirali dosedanje delo tožilstva in sodišč ter po potrebi predlagali tudi ustrezne prilagoditve obstoječe zakonodaje zlasti v smeri ustreznih kazenskih sankcij in zmanjšanja nabora kaznivih dejanj, ki bo omogočilo hitrejše procesiranje zadev. Kot pri sodstvu je potrebno tudi pri tožilstvu zagotavljati zadostno število tožilcev kot tudi zadostno število usposobljenega strokovnega in administrativnega osebja. Ustavno sodišče je razveljavilo del zakona o odvzemu premoženja nezakonitega nadzora - če poenostavim -, zaradi neizkazane posebne javne koristi, ki mora biti v zakonodajnem postopku posebej utemeljena za izjemo dopustnosti povratnega učinkovanja zakona. Specializirano državno tožilstvo je pojasnilo, da bo odločitev imela vpliv tudi na nekatere druge zadeve, v katerih že tečejo postopki za odvzem nezakonitega premoženja. Potrebno bo proučiti nastalo situacijo in verjamem, da strokovne službe na ministrstvu že delajo na tem in predlagati spremembo ob tem pa preveriti in predlagati tudi morebitne druge spremembe, ki bodo pospešile postopek odvzema nezakonito pridobljenega premoženja. Pomembno področje na področju zoperstavljanja korupcijskih dejanj in je tudi delo Komisije za preprečevanje korupcije, ki je v tem času prešla iz Ministrstva za javno upravo na Ministrstev za pravosodje že nekaj let na določene pomanjkljivosti opozarja tako komisija sama kot tudi GRECO in OECD. Predlog novele zakona je Vlada sprejela letos januarja, vendar se je postopek v prvi obravnavi v Državnem zboru ni nadaljeval. Kolikor mi je znano je nov predlog sprememb že pripravljen in dopolnjen tako, da upošteva tudi pripombe Zakonodajno-pravne službe. Glede na to, da bi pa predhodno želela predlog zakon uskladiti tako s predstavniki Komisije za preprečevanje korupcije, ki omenjeni zakon največ uporabljajo pa tudi z drugimi deležniki, strokovno javnostjo in nenazadnje tudi z vami, spoštovani poslanci in poslanke, ki pogosto opozarjate na neživljenjsko uporabo zakona v tistem delu, ki ureja lobiranje.

Želela bi se odzvati tudi na nekatere v javnosti izražene očitke. Res je, rodila sem se v Šoštanju, par 100 metrov stran od termoelektrarne in novi blok meče senco na dvorišče moje rojstne hiše. Od otroških dni sem kot vnukinja knapa, to je rudarja, spremljala izkopavanje premoga, potapljanja vasi tudi naše domačije za proizvodnje tretjine potrebne slovenske električne energije. Spomnim se ekološkega shoda na Titovem trgu v Velenju in tudi vseh obljub o bolj zdravem okolju, o novih delovnih mestih ter obnovi infrastrukture, ki so nam jih v tej leti dajali direktorji in nadzorniki prejšnjega Rudnika Lignite Velenje, premogovnika, Termoelektrarne Šoštanj in Holdinga Slovenskih elektrarn in če kdo smo prav prebivalci Šaleške doline pa tudi širše tisti, ki se vsak dan vozijo v službo v omenjene institucije zainteresirani, da se čim prej razišče, ugotovi in obsodi vse tiste, ki so kaj narobe naredili in da se ne meče slabe luči in potikanj vpletenosti na vse, ki prihajamo iz Šaleške doline. Mogoče sem malo s tem zašla, vendar mislim, da je bilo tudi to potrebno povedati. Mislim, da sem se dotaknila vseh navedb v koalicijski pogodbi in v zadnjem delu bi se dotaknila tudi drugih ključnih procesov, projektov na ministrstvu, ki so že v teku. Ven, da sem malo dolga.

Nadaljevati je potrebno zastavljeno normativno dejavnostjo ministrstva. Omenila bi le nekatere zakone. Prednostno tukaj vidim Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki ga je tik pred parlamentarnimi volitvami letos Vlada že sprejela, vendar ga Državni zbor ni obravnaval. Nujno je potreben. Moral bi biti že sprejet. Kolikor vem ni bil v celoti usklajen z informacijsko pooblaščenko, zato bi pred ponovno obravnavo in sprejemom na Vladi poskušali tudi v tej smeri uskladitve storiti še dodaten napor. Izpostavila bi predlog, pripravo novega zakona o nepravdnem postopku, ki je bil pred poletjem posredovan v širšo strokovno in javno razpravo ter sprejem drugih pomembnih potrebnih sprememb, predpisov, ki so vezani na uveljavljanje novega družinskega zakonika kot je primer spremembe zakona o izvršbi in zavarovanju. Potem spremembe Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju so potrebne zaradi uskladitve z odločitvami Ustavnega sodišča. Novela zakona o dedovanju ima temeljni cilj v prenosu nespornih zapuščinskih zadev s sodišča na notarje. Obravnavati je potrebno skupaj s spremembami Zakona o notariatu. Nadaljevalo se bo tudi s postopki sprememb zakonov zaradi prenosa evropskih direktiv v naš pravni red, pa tudi spremembe, ki so potrebne zaradi uskladitve predpisov z odločitvami Ustavnega sodišča. S ponovno izvedeno strokovno razpravo je potrebno nadaljevati s postopkom sprejema sprememb Zakona o kazenskem postopku, v pripravi pa je tudi vrsta podzakonskih predpisov.

Drugo področje, pomemben segment, ki bi ga rada izpostavila, je reševanje prostorske problematike tako sodišč, zlasti pa reševanje prostorske problematike zaporov. Ta slednja je kot prioriteta uvrščena tudi v koalicijsko pogodbo, pa tudi projekte črpanja evropskih sredstev, zlasti energetske sanacije posameznih stavb, pa tudi teh drugih projektov, recimo operacija učinkovito pravosodje in projekt tehnične pomoči. Omenila nisem delovanje organov v sestavi, uprave za probracijo. Vem, da se sooča s kadrovskim primanjkljajem in z veliko obremenjenostjo ter uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, omenila pa sem že reševanje zahtevkov za plačilo odškodnine zaradi neustreznih pogojev bivanja v času prestajanja pripora oziroma zapora in to, kot sem rekla, je zapisano kot prioriteta v koalicijski pogodbi. Pristopiti bo potrebno k reševanju kadrovske problematike in zagotavljanje primerih pogojev za delo. Ob pogajanjih s sindikati v javnem sektorju bo potrebno reševati tudi plače, vendar nisem seznanjena kako bo to potekalo in ne bi tega želela v naprej komentirati. In kot zaključek, zavedam se, da v tem kratkem času nisem izpostavila vseh pomembnih področij in deležnikov v obsegu kot jim gre glede njihovega pomena. vseeno sem bila predolga, za kar se opravičujem in spoštovane poslanke in poslanci, sem na voljo, da odgovorim na vaša vprašanja, upoštevam vaše mnenje pa tudi sugestije.

Najlepša hvala spoštovani predsednik.