Hvala lepa za besedo. Le pozdrav tudi iz moje strani vsem navzočim.

To poročilo je pri nas obravnavala komisija za državno ureditev in se je seznanila s tem skupnim poročilom in se do njega tudi pozitivno izrekla. Obravnavali smo podobno tematiko kot je bila omenjena že danes, kar se tiče teh kadrovskih popolnitev, torej 83 % zasedenost tožilskih mest, nekako je bilo govora o tem, kako najti rešitve, da bi ta mesta se popolnila v celoti, ampak ob tem je bil podan celo zaskrbljujoč podatek, da bo v enem do dveh let se zelo veliko tožilcev upokojilo na Vrhovnem državnem tožilstvu in da posamezni vodje okrožnih tožilstev tudi opozarjajo, da veliko ljudi zapušča torej tožilske vrste. Tako naj bi Ljubljansko tožilstvo zapustilo 12 tožilcev, tako da menimo, da se je treba s kadrovsko problematiko intenzivno ukvarjati tudi še naprej. Predvsem pa rešiti te pereče probleme, morda tudi v smeri spremembe trajanja postopkov imenovanja. Predlog je bil, da bi se nekako izenačili pogoji za sodnike in tožilce, ne vem ali je to sistemsko ali ne, bi morda to vprašanje prepustila Ministrstvu za pravosodje.

V nadaljevanju smo se pogovarjali tudi o stopnji obsodilnosti, ki je 87 %, kar predstavlja kar visok odstotek. Po eni strani priča o dobrem delu tožilcev, po drugi strani pa tudi zbuja nelagodje, ali ni to morda celo previsoka številka. Hkrati je bilo opozorjeno na svojevrsten paradoks v slovenski družbi – po eni strani velja percepcija v javnosti, da obsodilnosti ni, da je nizka, oziroma, da tožilstvo dela slabo, da nihče ni obsojen, po drugi strani pa številke kažejo drugače. Predlagatelj se je strinjal, da je vsaka želja po poviševanju uspešnosti tožilstva napačen korak, kajti vsaka zadeva je rezultat postopkov na sodišču, kjer se srečata tako obramba, kot tožilstvo, kot dve enakopravni stranki in seveda upoštevati je potrebno, da so različni standardi stopnje poznavanja dejanskega stanja, saj v fazi, ko se vlagajo obtožnice, ta seveda ni enaka gotovosti, ki nastane na koncu sodnega postopka in ki prinese končno odločitev. Poudarjeno v luči, torej te visoke obsodilnosti je bilo tudi, da je precejšne število ovadb zavrženih, kar seveda, če gledamo celotno procesiranje pokaže potem drugačno sliko. Poudarjeno je bilo tudi, da so včasih zelo medijsko izpostavljeni posamezni primeri, ko potem tudi obtožnica pade in v javnosti velja percepcija, zakaj so bile obtožnice sploh vložene in podobno. Predlagatelji so poudarili, da menijo, da ni politično motiviranih postopkov in da ne opažajo pretirane povezanosti med tožilci in sodniki, da je tožilec pri vložitvi obtožnice samostojen in da nihče, niti vodja, mu ne daje navodil, kajti v nasprotnem primeru bi ga lahko prijavili Državnotožilskemu svetu.

Pri obravnavi vsake zadeve je temeljno vodilo tožilca, da dokaže utemeljen sum, da je storilec izvršil kaznivo dejanje,sodišče pa seveda mora odločati kot sem že prej navedla, na stopnji gotovosti.

Komisija se je pridružila tudi mnenju Državnotožilskega sveta in Ministrstva za pravosodje, da bi bilo potrebno dati večjo težo analitičnemu pregledu rezultatu posameznih tožilstev v tem skupnem poročilu, predvsem se to nanaša na vse tiste dele, kjer prihaja do razlik in ki laični javnosti tudi niso potem poznani razlogi, na primer tudi pri uporabi alternativnih kazni in podobno, da bi iz tega poročila bili razvidni razlogi za te razlike. Hkrati je tudi komisija izrazila zadovoljstvo, da se pa materialno-finančno stanje tožilstev popravlja. Nekatera vprašanja ostajajo še odprta, tako da menimo, da bo na tem treba delati tudi še naprej.

Hvala lepa.