Hvala lepa.

Gospod predsednik!

Spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča, ostali predstavniki sodstva, ministrstva, predstavnica Sodnega sveta in predstavnica Državnega sveta!

Z zanimanjem sem prisluhnila vašim izvajanjem in tudi pregledala poročila in bi želela opraviti to razpravo.

Vesela sem, da ste vsi zadovoljni s poročilom tudi sama mislim, da je poročilo dobro. Da izčrpno in celoviti povzema stanje na področju dela sodišč, da res ima neke vsebine tudi zven tega, kar določa zakona, ker je seveda pohvalno in v tem smislu se lahko pridružim vsem, kar je bilo povedano. Se pa zelo strinjam s pripombo predstavnice Državnega sveta, ki pravi, da pa - to je zapisano tudi v njihovem poročilu -, da obstaja ogromna vzel med realnimi podatki in tem kako sodišča ocenjujejo svoje delo in percepcijo ljudi. To se mi zdi glavni problem, s katerim se mora sodstvo soočiti v naslednjih letih. Mi tukaj tudi poslanci nismo Vlada, težko konkretno rešujemo probleme kot so pomanjkanje prostorske stiske sodišč, lahko pa opozarjamo točno na to kaj moti ljudi in kaj sami kot izvoljeni predstavniki ljudi želimo, da bi se spremenilo. V nadaljevanju bi se dotaknila nekaterih stvari.

Mogoče na začetku števila sodnikov. Zelo bi bila vesela, če bi mi nekdo s strani sodišč morda odgovoril na vprašanje. Povedali ste in v poročilu piše kakšno je sedanje število sodnikov. Vemo, da je to število sodnikov glede na prebivalca še vedno med najvišjimi v Evropi morda tudi na svetu. Zanimalo bi me kakšno je to število sodnikov glede na število sodnikov, ki je bilo - če kdo ve seveda ali pa mi lahko naknadno ta podatek dostavite - v času preden je začel delovati projekt Lukenda. Ta informacija bi mi bila zelo zanimiva in bi z veseljem rada prisluhnila.

Videla sem vaša opozorila tudi glede generacijske luknje, ki nastaja pri delu sodnikov in tudi sama vam lahko iz prakse povem ne samo, da obstaja veliko frustracij med mladim, ki simajo občutek, da nikakor ne morejo priti na sodniško funkcijo, ampak tudi v eni tej srednji generaciji med mojimi kolegi - mi smo že srednja generacija tam okoli 40 in 50 letom - velika frustracija v smislu, da vedo, da nikoli v življenju tudi če bi si to zelo zelo želeli ne bodo mogli priti v sodne vrste. Po eni strani je torej težko priti na sodišče kot sodnik - mlad sodnik - po drugi strani pa so se sodišča v smislu kadrovanja popolnoma zaprla in se lahko po hierarhični lestvici sodnikov kadruje oziroma se kadruje samo tiste, ki so bili že prej na sodiščih. Pri čemer nisem pozabila na primer iz prejšnjega mandata, ko je Državni zbor zavrnil kandidaturo kandidatke, ki je kandidirala za Višje sodišče in so poslanci zavrnili to kandidaturo češ, da nima dovolj izkušenj iz sodstva - tudi izjeme obstajajo.

Če grem naprej. Sodna problematika oziroma problematika prostora sodnih zgradb. Že jaz se s pravosodnim področjem ukvarjam kakšnih deset let in že deset let poslušamo te iste probleme. To se seveda ne nanaša na sodišča, ampak zlasti na ministrstvo, na vse vlade do sedaj. Ne morem razumeti, da se v vseh teh letih ta problematika ni rešila in zelo me zmoti pri izvajanju gospoda državnega sekretarja, da bo po vseh teh letih ministrstvo znova začelo obširno razpravo z vsemi dejavniki in proučilo vse možnost, da se gre v izgradnjo nove zgradbe. Vsaj tri že narejene projekte smo imeli kot ste omenil. Jaz nazadnje sem spremljala tega, ki bi naj bil pri železniški postaji in da se bo sedaj 2018 spet šlo v obširno razpravo in proučilo vse možnosti za izgradnjo sodne zgradbe se mi zdi - oprostite - kar malo smešno. Potrebno se je odločiti za eden projekt končno odločiti kje ta lokacija bo - govorilo se je že v Župančičevi jami pa v Bežigradu pa o železnici in potem pač od Vlade zahtevati, da ta denar da.

Sicer, kar se tiče te razpršenosti sem tudi sama kot odvetnica se srečala z številnimi problemi. Ljudje resnično hodijo na narobne lokacije, zamujajo razprave imamo, potem tudi procesne posledice. Tako, da se absolutno prizadevam za to, da bi se ta problem rešil.

Glede same mreže sodišč sem pa zadnjič nekje prebrala, da je že Marija Terezija postavila standarde o tem kako bi naj bila dosegljiva sodišča in sicer je rekla, da bi moralo biti sodišče tako blizu, da bil vsak lahko s konjem in konjsko oprego prišel do njega in nazaj v enem dnevu. Mislim, da ta standard absolutno dosegamo. Osebno bi si morda želela, da je sodišč manj in da so tista ugledna v takšnih zgradbah kot se spodobi s sodniki, ki so strokovni, kompetentni, imajo neki osebni ugled ne pa v nekih čudnih malih prostorih v raznih manjših krajših. Je pa seveda to veliko politično vprašanje, o katerem se bo še potrebno pogovarjati.

Glede izobraževanja. Naša stranka je bila tista, ki se je prizadevala, da bi v koalicijsko pogodbo vnesli ta predlog, da se kot nujni pogoj za izvolitev v sodniško funkcijo predlagal uspešno opravljeno specializirano ali praktično izobraževanje. Mislim, da je nekaj v tem smislu govoril tudi predsednik Vrhovnega sodišča. Sama se tudi veliko ukvarjam z izobraževanji in izjemno pomembno se mi zdi - takšni so vsi trendi v svetu -, da se izobraževanja za ljudi, ki delajo v takih specifičnih poklicih pripravijo čim bolj na praktičen način, se pravi, v svetu so uveljavljeni tudi za sodnike izobraževanja, v katerih imajo praktične preizkuse, vaje igranja vlog, simulacije obravnav seveda ob podpori mentorjev itd… Kolikor slišim je neki predlog nekega takega izobraževanja na ministrstvu že pripravljen in morda ga je potrebno samo malo dopolniti, če bo seveda politična volja in volja v sodstvu temu primerna.

Nikakor ne morem mimo mediacij. Moja velika ljubezen še vedno in do končno stojim na stališču, da bi sodišča postopoma morala postati ustanova, kjer visoko specializirani sodniki, izobraženi, šolani, dodatno izobraženi v specifiki tega poklica odločajo o težkih primerih, kjer so sporna pravna vprašanja, za to so se izobraževali. Vsi primeri, kjer so sporna dejanska vprašanja ali bo meja pol metra tukaj ali pol metra tam, ali bo otrok imel stike s starši v torek popoldne ali v sredo med 18. in 20. uro vse to so zadeve, ki bi lahko jih reševali mediatorji. S tem bi se postopoma in če bi se to dosledno opravljalo kot veste vsi zadnja leta je spet pripad za del v mediacijo bistveno zmanjšanj, čeprav zakon, ki določa, da morajo vse zadeve v mediacijo še vedno velja ni bil nikoli spremenjen, ker nekatera sodišča nimajo dovolj zadev - tako so mi rekli - je prepad zadev v meditacijo zmanjšanj in to se meni zdi osebno velika škoda. Zlasti za družinsko mediacijo, kjer so širši efekti za družbo tako zelo pomembni se pravi, da ni novih sporov med temi bivšimi zakonci, da se ne lomi kopija na otroku, da se znova in znova ne zahtevajo pred dodelitve otroka, da se neki normalni odnos med bivšima zakoncema, ki bosta vedno starša vzpostavi v tem smislu se mi zdi družinska mediacija izjemno dragocena. Druga stvar je gospodarska mediacija, ki pa - osebno zavzemam stališče, da bi morda jo res ne jemali gospodarski subjekti in da bi bili tudi stroški manjši, če bi se umaknila iz sodišča. Zato ker gospodarski subjekt, ki pride na mediacijo in plača 17 evrov bruto bruto za mediacijsko uro pač tega postopka ne more jemati resno sploh, če ima neko večjo zadevo in potem tukaj ni tega efekta, ki bi si ga želeli.

Zaključujem z najbolj pomembno stvarjo, s katero sem začela, to je ta diskrepanca med realnimi podatki izkazanim vedno boljšim delovanjem sodišč, večjo učinkovitostjo in percepcijo ljudi. Dokler je percepcija ljudi tako slaba ne vi in ne mi ne moremo biti zadovoljni s to situacijo. Jaz sem vesela, da sodišča redno opravlja - je bilo povedano - merjenje zadovoljstva uporabnikov super, ampak če boste vsako leto ugotovili, da so uporabniki nezadovoljni, potem te meritve nimajo smisla. Sama sem v času svoje kariere bila – nekateri veste, pet let tudi predstavnika za odnose z javnostmi na takrat največjem prvostopenjskem sodišču in od takrat in še zdaj je moje mnenje isto in tako vidim, je mnenje tudi Državnega sveta, kjer je predstavnica tudi vpeta v pravosodje že mnoga, mnoga leta. Sodišče bi moralo bolj proaktivno komunicirati. Odnosi z javnostmi v vseh teh letih na sodiščih po mojem mnenju, niso bili zadovoljivo izpeljani. Predstavnica Sodnega sveta je rekla, da nihče ne pove, da je pa šlo v sojenju za ponovitev sojenja, da je bilo zaslišanih toliko in toliko prič, da so bili kompleksni dokazi izvedeni. Gospa sodnica, sodstvo bi moralo to povedati in procesni zakoni in tudi Sodni svet določajo omejitve, vemo, ne more sodnik komunicirati o svoji zadevi, tega se popolnoma zavedam, ampak v najbolj izpostavljenih zadevah, ko pred sodiščem stojijo tožilci, ko pred sodiščem stojijo glasni odvetniki, bi moral predstavnik za odnose z javnostmi sodstva stopiti naprej in obrazložiti bistvene elemente sodbe ali pa vsaj, kar je največkrat problem, zakaj se zadeva tako dolgo vleče, ker to je to, kar ljudi frustrira. To je to, kar pri ljudeh zbuja ta negativni občutek in če dovolite, nočem biti kakorkoli preveč kritična, ampak samo nekaj stvari, ki sem se jih iz moje prakse spomnila, zakaj so ljudje nezadovoljni. Recimo v eni zadevi, vloga nasprotne stranke vročena na sodišče julija 2017, vročena nam, nasprotni stranki, avgusta 2018. Eno leto za vročitev. V drugi zadevi, tudi moji, da ne bom kaj drugega govorila. Izvedeniško mnenje v družinski zadevi glede vzgoje in varstva – vem, da gre za problem za družinskimi izvedenci – leto in pol, nedopustno, leto in pol nejasna situacija tega otroka. Naslednja zadeva – 2003, kazenski dogodek, pravnomočna obtožnica 2013, prva glavna obravnava 2018. Ta človek je ruševina, on je ruševina, je eden od manjših udeležencev v tem kazenskem postopku. 15 let njegovega aktivnega življenja je že pod obsodbo tega, da je v kazenskem postopku, pri čemer celo najprej preiskovalni sodnik ni želel uvesti postopka, pa je potem izven obravnave / nerazumljivo/ in tako naprej in tako naprej. Celo vprašljivo je, ali je podana dovolj visoka stopnja suma. Skratka, konkretne zadeve pa tudi proaktivno komuniciranje sodstva, so po mojem mnenju tisto, kar bi počasi in z dolgotrajnim, doslednim prizadevanjem lahko dvignilo ugled sodstva, kar si jaz izjemno želim.

In samo še to za konec – krivico nam delate na sodiščih včasih, ko pravite, da politika kritizira delo sodnikov in da se mora politika vzdrževati kritik. Del politike je polita, ki ji jaz pripadam recimo, pa ne samo moja stranka, levo sredinska politika že leta in leta pred mano, za mano, vmes si je vedno prizadevala za neodvisno sodstvo. Vedno zagovarjala ustavne določbe, neodvisnost sojenja in tako naprej. Tako da tukaj bi pa jaz prosila, ne nas metati vse v isti žakelj. Določena vrsta politike si aktivno prizadeva za to, da sodstvo ostane neodvisno, to se tudi v tej koalicijski pogodbi vidi in to bi tudi kdaj želela, da se bolj ločuje ali pa izrecno prizna.

Hvala lepa.