Hvala lepa in lepo pozdravljeni v imenu Vrhovnega sodišča, lepo pozdravljam tudi ostale poslance in poslanke ter ostale prisotne.

V tem letnem poročilu so zelo obširno in podrobno navedeni vsi relevantni podatki, kolikor smo jih uspeli seveda zbrati v okviru naših pristojnosti, tako da ne bi zdaj šel v kakšne detajle in podrobnosti, ampak bi uvodoma želel poudariti nekatere temeljne stvari, kolikor bi pa bila v nadaljevanju kakšna vprašanja, bomo z veseljem dali še dodatna pojasnila. Sicer pa bi lahko rekel, da Vrhovno sodišče in ostala sodišča poslujejo že nekaj let precej učinkovito, ker se v vseh zadnjih letih zmanjšuje število nerešenih zadev. Pri tem upoštevamo tudi dejstvo, da se število prejetih zadev v zadnjih letih prav tako niža in hkrati se niža tudi število rešenih zadev, kar je pa moč pojasniti z dejstvom, da se enostavno zaradi intenzivnejšega dela v zadnjih letih in števila rešenih zadev, pojavljajo vse bolj zahtevne zadeve. Tiste enostavne smo nekako uspeli že počistiti, da tako rečem z različnimi metodami delovanja znotraj sodišča in organizacijskimi prijemi, tako da nekako ostajajo zaradi tega zahtevnejše zadeve, ki terjajo bolj poglobljeno delo, daljše ukvarjanje z zadevami, vendar kljub temu ugotavljamo, da se tudi čas reševanja zadev skrajšuje. Tako imamo na primer pri povprečnem času reševanja zadev zdaj, recimo, okoli tri in pol mesece, medtem ko se pri pomembnejših zadevah te rešujejo v okoli sedmih mesecih in pol. Seveda obstajajo potem tudi tiste zadeve, ki terjajo daljši čas reševanja, in tukaj govorimo seveda o povprečjih. Tako da ponavadi so tudi v medijih izpostavljeni tisti primeri, ki so bolj odmevni, zahtevnejši, težavnejši in morda se tudi v javnosti nekoliko neutemeljeno ustvarja vtis počasnega delovanja sodstva zaradi teh primerov, ki so na ta način tudi tako izpostavljeni.

Poleg tega bi pa omenil tudi to, da smo v vseh letih - zadnjih nekaj letih, desetih, lahko rečem, kar povprek, zmanjševali število sodnikov, tako da jih imamo zdaj okoli 890. Poleg tega pa – ker je bilo to tudi na ravni države dogovorjeno, da se ob zmanjševanju števila sodnikov povečuje število sodnega osebja, to je ostalega podpornega osebja, da se to število povečuje ustrezno temu. Vendar tega nismo uspeli zagotoviti tudi zaradi omejenih finančnih sredstev in tukaj nas zdaj še nekako čaka, da se s skupnimi močmi potem – vidimo, kaj se da tukaj napraviti, da bi se na ta način povečalo število ostalega zaposlenega osebja. Ker se pa pri številu sodnikov zdaj ugotavlja, da nekako smo prišli že nekje na tisto dno števila sodnikov, glede na pristojnosti, ki jih imamo.

Tukaj se mi zdi relevantno poudariti prav to, ker gre za zakonodajno vejo oblasti, s katero se zdaj pogovarjamo, da se nam tudi v novih zakonih dodajo nove pristojnosti. To pa seveda zahteva nove kadrovske okrepitve, tudi nova sodniška mesta, in tukaj bi izrecno izpostavil nov Družinski zakonik, ki je vrsto pristojnosti iz centrov za socialno delo prenesel na sodstvo. In ta zakon, ki bo začel veljati v prihodnjem letu, prinaša kar pomembne obremenitve. Te zdaj rešujemo na tak način, da smo šli že v neke primarne razpise, dodatne razpise za družinsko področje, in ti razpisi temeljijo pravzaprav na tistih podatkih, ki smo jih dobili od Ministrstva za družino, delo in socialne zadeve, ker so nam povedali, koliko okoli ocenjujejo, da bi bilo tistih zadev, ki bodo prešle iz teh pristojnosti centrov na sodišča. Vendar imamo pa po drugi strani tudi podatke iz posameznih sodišč, ki – po njihovih ocenah in predvidevanjih – kažejo, da naj bi prišlo do bistveno večjega povečanja števila zadev na družinskem področju. Ampak mi moramo pač zdaj izhajati iz tega uradnega podatka, ki smo ga dobili od »Ministrstva za družine« in bi šele potem, ko bi dejansko videli, kako se bodo zadeve odvijale, ustrezno odreagirali.

Morda bi poudaril zdaj še v tem kontekstu tudi to, da se v kadrovskih zadevah kaže neka problematika, ki jo zaznavamo ali pa jo označujemo kot generacijsko vrzel. Namreč nekako med leti 35 in 44 leti starosti obstaja nek primanjkljaj sodnikov, ampak se povečuje število teh starejših, bom rekel tako - v tistih letih pred upokojitvijo -, in potem nekaj mlajših, kjer pa ugotavljamo, da zna biti težava zaradi prenosa izkušenj na mlajše generacije, ko bo ta starejša generacija odšla. In zato se tudi v poročilu zavzemamo, da se to ustrezno upošteva tudi pri kadrovanju za nova sodniška mesta. Glede na to, da se je število nerešenih zadev v zadnjih letih kot sem rekel nekako znižalo na obvladljivo raven, tako da tudi obvladamo tekoči pripad in nekoliko več rešimo. Bi tukaj, je bilo prav poudariti to, da se je naša aktivnost preusmerila iz kvantitete v kvaliteto in smo tukaj zdaj kar nekaj korakov storili v tej smeri, zlasti s pomočjo skupnega projekta z Vlado tudi, kjer je Ministrstvo za pravosodje, kjer so vključena tudi evropska sredstva; smo izdelali projekt izboljšanja kakovosti sojenja v katerega je vključeno številno - številni zaposleni v sodstvu, tako med sodniki, kot med sodnim osebjem, ki so se usposabljali za mentorstvo in za prenos znanja na sodnike. Zlasti tukaj mislim na sodnike, ki prvič nastopajo sodniško funkcijo, ali pa na tiste sodnike, ki menjajo pravna področja na katerih delujejo. Poleg tega pa smo ugotovili tudi veliko željo in hkrati tudi pomanjkanje znanja pri sodnem osebju takrat, ko vstopajo na sodniška delovna mesta. Ljudje izven te strukture, ki torej niso imeli do sedaj nobenih praktičnih izkušenj, kako sodišča poslujejo in se je zato intenziviralo tudi izobraževanje tega sodnega osebja, tako da so lahko čim prej v polni meri sposobni opravljati ustrezna delovna opravila na posameznih delovnih mestih. Tako, da se tu zelo intenzivira naš pristop kvaliteti sodniškega dela. Poleg tega in mi se zdi pomembno tudi to, da so naši napori usmerjeni tudi k intenzivnemu spremljanju vseh zakonodajnih sprememb, tako da sodelujemo že v fazi priprave zakonskih predlogov. Žal nismo vedno tudi slišani, takrat kadar dajemo ustrezne pripombe pa bi morda želel še izpostaviti to, da tudi v zvezi z družinskim zakonikom nismo bili vključeni samo v njegovo pripravo, ampak tudi v njegovo implementacijo, tako da je bila ustanovljena širša implementacijska skupina, ki pripravlja vse potrebno za uveljavitev tega zakona in v tem smislu so bili tudi vrhovni sodniki vključeni v to implementacijsko skupino. Po drugi strani bi pa želel poudariti še to, da nekatere zakonske spremembe, ki so bile po naši oceni prepotrebne v Državnem zboru niso bile sprejete, tukaj mislim predvsem na Zakon o kazenskem postopku, ker vidimo, da je to po naši oceni nek tak že arhaičen zakon, ki ga nekako spravljamo v korak s časom z različnimi novelami, tako da je že ves preluknjan s temi novimi novelami in z novimi določbami, ki po eni strani delajo tudi njegovo nepregledno vsebino in si želimo tukaj res enega novega pristopa in ustvarjanje enega modernega zakona, ki bi omogočil tudi ustrezno kvalitetnejše delo. V prejšnjem obdobju smo imeli tudi precej intenzivne pogovore z Ministrstvom za pravosodje v zvezi z morebitno in sicer predvideno reorganizacijo mreže sodišč. Milim, da bo ta mreža sodišč tudi v prihodnje še obremenjevala naše delo oziroma bomo bili priseljeni iskati ustrezno rešitev, da tudi to organizacijsko shemo spravimo v takšno strukturo, da bo ustrezala današnjemu času. Tukaj se mi zdi precej pomembno poudariti to, da zaradi organizacijskih potreb je treba v prvi vrsti pristopiti k enovitemu sodniku na prvi stopnji, tako da se bo lahko njegovo delo ustrezno organiziralo, ne glede na te delitve pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči, kot so sedaj uveljavljene in pravzaprav bolj ovirajo delo, kot pa, da bi ga omogočale v smislu njegove čim večje učinkovitosti. Torej, ne vem, zdaj, lahko bi še naprej kaj povedal, bi pa prepustil morda še nadaljnjim vprašanjem. Kar me je pa kolega zdaj opozoril, absolutno ne smem pozabiti, ampak to se pa bolj tiče Ministrstva za pravosodje, kot pristojnega da ureja vse potrebno za zagotavljanje prostorskih pogojev za delo sodišč in to izpostavljam že veš čas odkar sem na tej funkciji, ker je ta situacija v Ljubljani pravzaprav nevzdržna. Delamo na, če sem prav obveščen, na 18. lokacijah. Od prvostopenjskega do vrhovnega sodišča in je to pravzaprav en tak moment, ki dejansko omogoča, ne samo naše učinkovito delo, ampak tudi strankam onemogoča ustrezno, ustrezen pristop na sodišča, ker enostavno ne vedo več, kjer se kaj dogaja. Kaj priti? Po navadi pridejo vsi na Tavčarjevo 9, kjer je sedež Okrožnega višjega in vrhovnega sodišča, ampak potem se lahko zgodi, da celo zamudijo obravnavo in izide zamudna sodba, zato ker ni prišel na pravo ulico, kjer sicer posluje tisti oddelek, tisto sodišče s tem svojim delovanjem. In tukaj se mi zdi in to smo tudi v poročilo zapisali, da bi bila tukaj primerna ena zakonska rešitev kjer bi na podlagi sprejetega zakona določno opredelili metodo in način reševanja tega vprašanja in rokovno tudi opredelili, normalno tudi v finančnih okvirih, tako da bi imeli jasno sliko in obvezno, kako bomo ta problem reševali. Bilo je več storjenega na različnih sodiščih po Sloveniji, tudi v tem smislu, vendar je bila pa Ljubljana dejansko zanemarjena v zadnjih desetletjih in to je nemogoča situacija za tako učinkovito delo sodstva, kot bi si ga želeli. Za enkrat hvala.