Hvala lepa, lepo dobro jutro, podpredsednica, spoštovani vabljeni, gospa državna sekretarka.

Hvala lepa za predstavitev. V Levici načeloma podpiramo spremembo te uredbe, v glavnem iz naslova te razširitve področja njene uporabe, torej da se upošteva varnost delavcev, ki bodo svoje delo izgubili zaradi prehoda na nizko ogljično gospodarstvo, zaradi avtomatizacije in drugih, kot ste našteli, scenarijev. To je eden od razlogov.

Drug razlog je oziroma stvar, ki jo vidimo in je smiselna, je tudi sprememba meril za pomoč, torej da se prag presežnih delavcev zniža, kot ste rekli, s 500 na 250. Kar pomeni bržkone, da bo vlogo za pomoč možno vložiti že v primeru 250 odpuščenih delavcev oziroma preklicanih pogodb. Pomembno, ker ima ta številka, torej znižana številka 250, že sama po sebi lahko nek katastrofalen učinek, še posebej na geografsko manjših delih, v Sloveniji še posebej vidno. In ta scenarij smo že videli v zadnjih, od osamosvojitve naprej, v tisoč primerih. V povezavi s to točko, torej s tem nižanjem praga, imam vprašanje. Je tudi ta, ta prag vseeno v izjemnih primerih lahko še nižji? In kateri so potemtakem parametri odločitve?

Še na eno točko bi se naslonil. V vsebinskem sporazumu petorčka je določena ena zaveza k razogljičenju. In s tem nadomeščanje fosilnih goriv z obnovljivimi viri, citiral bom del tega. »Čim prej bomo sprejeli pripravljen trajnostno usmerjen energetski koncept Slovenije z ambicioznimi in vzdržnimi cilji za gospodarstvo in prebivalce ob upoštevanju trajnostnih načel na področjih razogljičenja ter primerjalne zanesljivosti in kakovosti oskrbe ter dostopnosti energentov do leta 2050. In sicer ob upoštevanju dviga stopnje samooskrbe ter načel pravičnega prehoda ob zagotovitvi konkurenčne proizvodne cene energije za državljane in gospodarstvo.« Potem pa na področju podnebnih sprememb v dodatku. »Vzpostavili bomo horizontalne povezave ministrstev in služb, ki bodo omogočile koordinirano pripravo strategije za prilagajanje podnebnim spremembam, ki bom med drugim vključevala, prvič, deklarativno zavezo prehoda na obnovljive vire energije ter določitev deleža BDP, ki ga bomo v ta namen vsako leto odmerjali za podnebno tranzicijo. In drugič, izdelavo časovnice prehoda do junija 2019 na obnovljive vire energije do leta 2030. Zdaj, to so sicer dobrodošli okoljski ukrepi, ki pa za sabo potegnejo eno vzporednico z vprašanjem, oziroma s tematiko, ki jo danes naslavljamo.

Zaradi teh nujnih sprememb na dolgi rok lahko pričakujemo, da bo prišlo do nekega odpuščanja delavcev, predvsem v tem ogljičnem delu energetskega sektorja.

Lahko vprašamo, ali je Slovenija pripravljena na ta scenarij? Bo izkoristila vse možnosti, ki lahko pripomorejo k enemu tudi socialno pravičnemu prehodu v brezogljično družbo, torej vključujoč, oziroma v kontekstu dotične uredbe, o kateri danes govorimo? Prvič in drugič – bo Slovenija lahko iz sklada za prilagoditev globalizaciji črpala tudi sredstva za prekvalifikacijo delavcev? Torej, prihodkovno neko kompenzacijo v višini pretekle plače, dokup zavarovalne dobe in ali bo postavljen, vzpostavljen nek poseben sklad za ta pravičen prehod, ki bi bil financiran iz dobičkov in obdavčitve teh energetskih in drugih podjetij, ki uporabljajo fosilne vire energije?

Hvala lepa.