Hvala lepa.

Najprej bi opozoril, da o pravicah otrok ne govorimo samo v poglavju, ki ima takšen naslov, ampak delno tudi v poglavju z naslovom Družbene dejavnosti. V tem poglavju so v glavnem povzeta tista vprašanja, ki jim rečemo sistemska, torej širša vprašanja, nekatera smo tudi sami odprli, na nekatera nas pač opozarjajo konkretne pobude ali pa življenje okoli nas. No, in s tem delom bom začel.

Področje nasilja je vsekakor še zmeraj aktualno, kljub temu, da smo pred leti sprejeli tudi poseben Zakon o preprečevanju nasilja v družini, pa vendar, zlasti v šolah je, vsaj zdi se tako, kot da ga je vedno več. Naša ocena je sicer, da ga ni vedno več, ampak da smo nanj vedno bolj pozorni in občutljivi, da ga zato tudi ljudje ne tolerirajo več, da prijavljajo ta agresivna ravnanja, statistika pa seveda pokaže, kot da je tega nasilja veliko. Kar mi vidimo kot problem, poleg tega, da nasilje pač je, je, se mi zdi, skoraj večji problem v nekaterih šolah, ki želijo to nasilje nekako minimizirati in ga pomesti pod preprogo. Ne ukvarjajo se z njim, češ, ah, saj ni bilo nič, saj ni bilo škodljivih posledic, dajmo se lepo v miru vse pogovoriti, pa bo od zdaj naprej vse dobro. Daleč od tega, da bi mi zagovarjali kakšne drakonske kazni, postopke in tako dalje, vendar pa od šol pričakujemo, da vsak pojav nasilja raziščejo, da vidijo, kje so razlogi, da jih poskušajo odpraviti. Predvsem pa, to je pa res predvsem, da vse te probleme razrešujejo v komunikaciji z vsemi, ki so udeleženi v tem nasilju, tako z žrtvijo in njenimi starši kot tudi s storilcem in njegovimi starši. Kajti pogosto so problemi, ki nekako eskalirajo v šoli, posledica problemov iz domačega okolja. In če šola vse to pospravi pod preprogo in reče, saj pri nas pa ni tako hudo, ni razloga, da bi, recimo, center za socialno delo reagiral, ugotovil, kakšne so morebitne poti za reševanje te kritične situacije, za pomoč družini in tako naprej. Jaz ne bi izpostavljal nobene šole, ampak res smo imeli kar nekaj takšnih primerov, ko so šele na našo pobudo raziskali določene probleme, določene pojave nasilja, potem pa so se celo popolnoma primerno odzvali, raziskali, se pogovorili, naredili poročilo, nekateri celo podpisujejo razne zaveze o nenasilju in podobno. Skratka, načini in metode so zelo različne, najslabša je ta, da si zatiskamo oči, kot da nasilja sploh ni.

V zvezi z nasiljem je tudi problem nadzora šolskih torb, torej, kdo in kdaj ter kako sme otroku ukazati oziroma zahtevati od otroka, da pokaže, kaj ima v torbi, morda ima nož, morda ima neko nevarno orodje, morda ima celo mamila. Vse to se nosi v šolo, ponekod bolj pogosto, ponekod manj pogosto. In dejansko v pravni ureditvi trenutno nimamo pravne podlage, da bi učitelji smeli kar tako pregledovati šolske torbe. Potem v nekaterih primerih kličejo policijo, vendar mislimo, da to ni pravi način, da bi bilo bolje, če bi zakonodaja predvidela postopek, ukrepe, kdo in ob kakšnih pogojih sme te preglede narediti. Temu je Ministrstvo za šolstvo tudi delno sledilo, pripravili so prvi osnutek, če smem tako reči, Zakona o vzgojnih zavodih, in tam je predviden določen postopek, vendar mislimo, da je to premalo. Mislimo, da bi moral takšen postopek veljati za vse šole, ne samo za vzgojne zavode, čeprav je ta problematika v vzgojnih zavodih precej težja kot verjetno v kakšni osnovni šoli. Pa vendar, zadeve morajo biti jasne, gre tudi za to, da gre lahko celo za kaznivo dejanje, za sum kaznivega dejanja, in pred tem vpletati policijo, se nam ne zdi niti smiselno niti primerno.

Tretje vprašanje, ki je širšega značaja, je financiranje zasebnih šol. O tem ne bi dosti razpredal. Mi podpiramo, in smo tudi napisali priporočilo, to je številka 42, da naj Vlada zagotovi, da bodo enaki programi enako financirani ne glede na to, kdo jih izvaja, torej javni ali zasebni. O tem govori tudi odločba Ustavnega sodišča, zato se ne bi več v to spuščal. Ampak zdi se mi tako, kot če bi koncesionarju na področju zdravstva priznali polovico manj plačila za določeno storitev, ki jo sicer plačamo zdravstvenemu zavodu. To ne gre, in iz tega razloga se mi zdi, da program kot tak je treba plačati, kako pa ga izvajalec izvaja, je pa seveda tudi stvar nadzora in potem drugih instrumentov, ne pa financiranja.

Še eno vprašanje je, s katerim se pa pravzaprav ukvarjamo že od leta 2009, pa je, mislim, da celo vedno bolj aktualno - to je vprašanje šolske prehrane. Pa ne, da bi bila prehrana slaba, da bi bila neprimerna otrokom, ampak prehrana, ki ni prilagojena, poudarjam, željam staršev, ne otrok, staršev. Pogosto starši zahtevajo v šolah posebno prehrano za svojega otroka, ki nima medicinske indikacije, torej otrok ni alergičen na določena, ne vem, na gluten na primer ali na kakšne druge alergene, ampak so izključno stvar prepričanja. Gre v glavnem za vegetarijansko prehrano, za vegansko prehrano, in celo dobili smo od nekaj šol prošnje, da jim pomagamo, kako razrešiti te probleme. Starši prihajajo celo z odvetniki v šolo, zahtevajo od kuharjev oziroma dietetikov ali kdor je pač tam, zahtevajo posebne ukrepe, grozijo, grozijo s tožbami, šola pa seveda ob množici tistih malic ali kosil, ki jih pripravljajo, enostavno ni zmožna pripravljati še posebnih obrokov. Dejstvo je, ko smo spraševali po šolah, da šole absolutno spoštujejo omejitve, ki so medicinske narave, torej tam, kjer je medicinsko indicirana dieta, je tudi hrana otroku pripravljena v skladu s tem. Medtem ko je pa prehrana oziroma želja po posebni prehrani stvar verskega ali ideološkega ali ne vem kakšnega prepričanja, v tem primeru pa šole to odklanjajo več ali manj. Naše stališče je, da prehrana otrok ni otrokova pravica in da zato si tudi starši ne morejo izmišljevati, pa ne mislim zdaj v slabem smislu izmišljevati, se odločati, kaj bo njihov otrok jedel, česa ne bo jedel. Če otrok nečesa naj ne je, naj mu priskrbijo prehrano, kakor pač vedo in znajo. Kršitev otrokovih pravic pa bi bila, če bi otroka silili v nasprotju z njegovim prepričanjem oziroma s prepričanjem njegovih staršev, naj vendar poje tisto hrano, čeprav je ne bi smel, torej, če bi vegetarijanca silili z mesom ali pa, na primer, muslimana s svinjskim mesom. Takih primerov nismo imeli, smo imeli pa teh vegetarijanskih, in mislim, da jih je čedalje več. Torej, šole se zaenkrat uspešno upirajo, tudi Ministrstvo za šolstvo in šport je o tem izdalo že pred časom okrožnico in je pravzaprav na istem stališču. Mislim pa, da se ta problem še ne bo končal.

Naslednje področje je šport. Na področju športa smo sodelovali z Ministrstvom za šolstvo in šport pri vprašanju odškodnin za prestope otrok iz kluba v klub. Moram reči, da do takrat do nas ni prišla nikakršna novica, da bi to sploh bil problem, ampak potem je zakon bil spremenjen, določeno je bilo v zakonu, da se odškodnine ne morejo, ne smejo zaračunavati za prestope otrok, ki so mlajši od 15 let. Vendar pa praksa kaže, in o tem imamo tudi nekaj pobud in smo jih imeli tudi v preteklem letu, da se klubi na to enostavno požvižgajo. Stroški niso tako nizki, kot bi človek mislil, za otroka do 15 let, kajti zaračunajo pravzaprav nekateri klubi kar vse, kar jim pade na misel. In pridejo stroški tudi po, recimo, smo imeli primer 15 tisoč evrov za enega otroka štirinajstletnega zato, da bo šel iz, ne vem, enega plavalnega kluba v drugega zato, ker na primer šolo menja pa mu je bližje tam trenirati. V glavnem, zato smo tudi ministrstvo opozorili, da predlagamo, naj športnim zvezam to razreši to vprašanje in naj naredi večjo kontrolo tega vprašanja, kajti nekateri starši enostavno plačajo. Nekateri plačajo in potem je zgodba več ali manj končana, kljub temu, da je takšna odškodnina kot sem omenil, nezakonita.

Še eno vprašanje bi omenil v zvezi s spremembo šol. Otroci pogosto menjajo šole iz takšnega ali drugačnega razloga. V vsakem primeru je potrebno soglasje obeh staršev. V praksi je seveda problem takoj, ko sta starša razvezana oziroma še večji, ko sta v postopku razveze zakonske zveze in en starš enostavno ne želi dati soglasja, ravnateljica pa se enostavno vda pritiskom enega starša in otroka opiše. Naše stališče je tukaj jasno, soglasje mora biti, sicer ga mora nadomestiti odločba sodišča, ne centra za socialno delo, kajti centri nimajo te pristojnosti in počasi bo treba začeti uveljavljati vse tisto kar smo zapisali v družinski zakonik in ta je jasen o tem, o čem odločata starša skupaj o čem lahko sam in o čem lahko odločajo pristojni organi. Je pa v praksi ta problem kar pogost.

Za konec bi omenil še področje zagovorništva, ki je od prejšnjega leta oziroma od sedemnajstega leta zakonsko urejeno z novelo Zakona o varuhu in je sedaj to naša redna naloga, ki jo nadaljujemo. Prej smo deset let izvajali pilotni projekt, ki se je dokaj dobro obnesel. Tudi sej pravzaprav nekako moram reči, da projekt teče dobro, da ugotavljamo žal premajhno informiranost zlasti sodišč oziroma sodnikov, zato smo se tudi povezali s centrom za izobraževanje v pravosodju, da bomo sodnikom predstavili to možnost, kako lahko pravzaprav zagovornik pomaga, da otrokov glas v posameznih postopkih dejansko slišan. Prav tako smo dogovorjeni s socialni skupnostjo centrov za socialno delo, da bomo na njihovih usposabljanjih strokovnih delavcev predstavili te možnosti, kajti v praksi ugotavljamo še zmeraj da je kar nekaj dilem na terenu. Tako, da vsega skupaj smo preko 600 otrokom že postavili zagovornika, v letošnjem letu okrog 50. Imamo 51 usposobljenih zagovornikov, 7 koordinatorjev, 7 supervizorjev, tako da projekt teče oziroma zdaj ni več projekt, ampak zagovorništvo teče in pred štirinajstimi dnevi sva ga predstavila tudi posebni komisarki za človekove pravice Združenih narodov, ki je bila pri nas na obisku in moram reči, da je z zanimanjem prisluhnila, kajti takšnih izkušenj ni imela oziroma ni poznala, da bi kje na svetu se na takšen način lotili uresničevanja konvencije o otrokovih pravicah. Sicer imamo daleč največ pobud na področju družinskih razmerjih, kjer pravzaprav lahko najmanj naredimo, pošteno povedano, kajti varuh nima pristojnosti posegati v družinska razmerja, čeprav nekateri to pričakujejo. V takšnih primerih se moramo zanesti na delo centrov za socialno delo, deloma tudi inšpekcijskih služb ali pa sodišč. Končal bi pa s tem, je aktualna zadeva, vendar je prav, da veste zanjo, kajti še bolj aktualna bo verjetno čez dober mesec dni. Gre za stavko v šolstvu. Mi smo prejeli pred kratkim pobudo, češ da stavkajoči šolniki kršijo otrokove pravice, torej otrokovo pravico do izobraževanja. In ob tem smo zavzeli določeno stališče, ki je potem bilo objavljeno. Nismo ga dali mi v objavo, ampak ga je pač pobudnik plasiral naprej. Nič hudega, kajti za tem stališčem stojimo. Opozorili pa smo na naslednje, da stavka v šolstvu zakonsko ni urejena. Stavko ureja zakon o stavki iz leta 1990. Ta zakon je sprejela še takratna zvezna skupščina SFRJ in ga sedaj uporabljamo kot pravno pravilo. Torej, pravno je to pokrito. In ta zakon pravi, da je treba v dejavnostih posebnega družbenega pomena, takrat smo jim tako rekli, sedaj jim rečemo javne službe, tudi v času stavke zagotoviti tako imenovani minimum delovnega procesa. To ni bilo storjeno niti v šolstvu, niti v raziskovanju. Bilo je storjeno na področju zdravstva, pa še v nekaterih javnostih. Mi smo prepričani, da bi šolska zakonodaja morala opredeliti jasna pravila, kako je treba stavko izvajati, kajti dejansko pravica delavcev do stavke je ustavna pravica. Pravica otrok do izobraževanja pa tudi in je celo konvencijska pravica. In ko trčita dve pravici je ena omejena z drugo, torej kamor seže ena, tam se zadeva ustavi. In v izogib konfliktom, za katere se bojim, da bo prišlo do njih, v preteklosti smo že imeli konflikte zlasti v vrtcih, ki so bili zaprti, otroci niso imeli kam v varstvo, starši niso mogli vzeti dopusta in podobne zgodbe. V izogib vsem tem konfliktom bomo predlagali, to smo tudi v tem stališču, ki sem ga omenil, omenili v naslednjem priporočilu, v naslednjem poročilu našem, priporočilo, da naj se to uredi. Sedaj kako se bo uredilo ne vem. To je stvar vaša, ki ste zakonodajalci. Ampak vendarle da bodo stvari jasne, da se bo vedelo kaj se v času stavke zagotavlja, kaj se ne. Ne gre samo za zaščito otrok, gre tudi za zaščito stavkajočih. Torej, tudi oni imajo svoje pravice, absolutno. In vedeti je treba kje je meja in za ene in za druge. Hvala lepa.