Hvala lepa.

Mi smo imeli pred kratkim na tem istem odboru v bistvu razpravo o poročilu vrhovnega sodišča oziroma sodne veje oblasti in smo takrat na široko imeli zanimivo diskusijo in razpravo tudi o tem primeru, o katerem sem kot polemiko za razpravo tudi za prihodnje odprl, z jasnim namenom, da s tem vprašanjem seveda ne bomo tako preprosto zaključili. In dejstvo je, da danes imamo to vprašanje na mizi, o katerem diskutiramo in moramo na koncu sprejeti tudi določene odločitve.

Če sem iskren, slovenska javnost, ko tole spremlja, nič kaj dosti ne razume, kaj se pravzaprav v resnici res pogovarjamo. Zato je fer, če že imamo ta prenos, že zaradi njih pojasniti določene stvari, kaj pravzaprav se dogaja. Imamo en zanimiv svojevrsten paradoks - pred sabo imamo mnenje Vlade, imamo mnenje Zakonodajno-pravne službe, v bistvu eni in drugi trdimo, da je avtentična razlaga edina prava in da je to akt, ki je sprejemljiv v našem zakonodajnem redu. Tega ne razume oziroma noče razumeti Vrhovno sodišče. Vendar odločitve, ki jih napotuje, ali pa razmišljanje, tako Zakonodajno-pravne službe kot Vlade pa so v končnih posledicah malce drugačne. Drugače so predvsem za nas, poslanke in poslance, ki bomo morali odločiti, kaj pravzaprav mi menimo kot Državni zbor. Sam osebno menim, da je, z vsem spoštovanjem tako do druge veje oblasti, ki je povedala svoje mnenje, glede na to, da po neki logiki generalni tožilec izraža mnenje, da tožilstvo na nek način pravzaprav sploh več ne more opravljati resno svoje službe, z namenom, kar je obstoj te službe, in Zakonodajno-pravne službe, ki tudi utemeljeno razlaga, glejte, avtentična razlaga je, tako je in tu ni kaj diskutirati. Sam sem prepričan oziroma verjamem, da še marsikdo drug, da je avtentična razlaga v bistvu na prelomnici, ko lahko zadevo prepustimo sodni veji oblasti, da si bo enostavno na nek zelo preprost način razlagala, da je to akt, ki sicer na papirju je, v praksi ga pa več uporabljali ne bomo. Državni zbor bo v dilemi, ko bodo prihajali predlogi za avtentično razlago, ali sploh sprejeti avtentično razlago, če pa se v praksi sploh ne uveljavlja. In če bomo to dopustili, da to tako izvede, potem je to zelo velika nevarnost, ker uvajamo svojevrsten način nove prakse, da karkoli bo zakonodajna veja oblasti sprejela - če ste pozorno poslušali predsednika Vrhovnega sodišča, ko je v tej isti sobi pred nedavnim rekel naslednje: »Sodna veja oblasti interpretira zakon,« kar seveda nič ni sporno. Ampak interpretacija lahko v nekih pomenih celo pomeni preseganje pristojnosti, ki jo ima sodna veja oblasti, to pa je, da sama začne uveljavljati določene načine prakse, ki jih zakon ne predvideva, kar pa pomeni poseganje v zakonodajno vejo oblasti. In nihče nič ne reagira. Še več, tudi Vrhovno sodišče, ki je postavilo neko določeno trditev, ki je bilo izven prakse, glede na to, da je Ustavno sodišče o avtentični razlagi že večkrat razpravljalo in tudi dalo določene odločitve, bi uvedli novo prakso, da v resnici bi, zdaj bom rekel v narekovaju, zelo preprosto, avtentično razlago sodna veja oblasti sama uvedla, vendar ne z avtentično razlago, ampak s svojimi odločitvami in to je svojevrsten presedan, zelo nevarno in bo zelo zanimiva diskusija tudi v prihodnje za vse ustavne pravnike, za pravnike, ki bodo razglabljali in diskutirali o tam kar se je pravzaprav na teh primerih zgodilo. Naj poudarim še eno dejstvo, ki je neizpodbitno. Upam, da vsi verjamemo v to, da zakonodajo sprejemamo poslanci z enim jasnim razlogom, ki je prvič v javnem interesu. In drugič, če govorimo o kazenskem pregonu, verjetno nismo mislili, da bomo dali neke pristojnosti generalnemu tožilcu zato, da jih potem ne bomo obvezovali, ampak kvečjemu zato, da jih bo izvajal, in da bo imel smisel seveda, da pride do konca, kajti v javnem interesu je, da se kazniva dejanja preganjajo, ugotavljajo, in da dobijo ne nazadnje svoj končni epilog na sodišču. To je smisel vsega. Zdaj smo prišli pa v ta »gep«, ko pravzaprav ne moremo in smo v situaciji, da je v bistvu nekaj neizvedljivo. Zato seveda predlagam, da sklep, ki naj bi postal sklep odbora, predsedujoči, naslednji v imenu koalicije, citiram:

»Državni zbor ugotavljam, da je predlog za začasno zadržanje, izvrševanje četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP utemeljen. Pri tem izpostavlja, da se s tem zasleduje tudi pomen ZKP kot velja skupaj z avtentično razlago, ki jo je sprejel Državni zbor leta 2017, torej ne pride do uničenja izsledkov, ki so bili izbrani zakonito z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov.«

Seveda dopuščamo možnost tudi diskusije, debate in razprave ob tem predlogu sklepa, z jasnim namenom, da zaščitimo javni interes in pa, da tudi razčistimo to dilemo in ne nazadnje omogočimo nekomu, da izpelje postopek, da se postopek izpelje pred Ustavnim sodiščem, slej kot prej, kajti sami ocenjujemo, da bi pravzaprav to, če do te dileme prišlo Vrhovno sodišče, da bi to že Vrhovno sodišče samo naredilo, pa tega ni naredilo, kajti v tej državi smo z Ustavo jasno povedali kdo je edini, ki lahko posega v takšna razmerja znotraj zakonodajnega telesa. To zagotovo ni sodišče na takšen način kot je to izvedlo v zadnjem primeru.

Hvala.