Dober dan vsem in čestitke članom komisije in seveda tudi ministru, ki je začel… / nerazumljivo/ po mojem pameten, uspešno njegovo pot.

Tudi jaz bom v začetku izrazil sožalje naše organizacije velikemu kulturnemu ustvarjalcu, Alojzu Rebuli, in mojemu profesorju na univerzi, to se pravi, da sem na nek način posebej vezan bil na njega, čeprav se v nekaterih pogledih nisva strinjala.

Glejte, preden smo prišli sem na to sejo, smo bili, nas je sprejel predsednik parlamenta, gospod Židan, ki je v enem stavku povedal naslednje, naj se nadgradi skrb države do manjšin za njen razvoj. In jaz se v tem konceptu popolnoma strinjam, kajti sem mnenja, da mi moramo razmisliti in premisliti odnos Republike Slovenije do svojih narodnih skupnosti v sosednjih državah in mi, predstavniki teh skupnosti, moramo razmisliti, kako gledamo in kako se lahko sodelujemo z Republiko Slovenijo. Dosedanje izkušnje so bile dragocene, ampak začenjajo imeti dolgo brado in je treba pač tem modelom poiskati nekaj bolj primernega in bolj usmerjenega v bodočnost. Mi se v tem času v Italiji ukvarjamo s sogovorniki tako v Rimu kot na deželi, ki še nismo razumeli, kakšen je njihov odnos do manjšinskega vprašanja. Mi imamo seveda nekaj stikov, na deželni ravni smo že imeli s predsedniki in s pristojnim odbornikom. V Rimu nismo še imeli, čeprav smo sprožili pobude. Ne razumemo, kako, bi rekel, v enem pogledu v njihovem, bi rekel, iskanju novosti na podlagi tega vala populizma in protievropske naravnanosti, kje smo mi kot manjšina. In zato je treba pač tukaj razumeti in tudi se potem primerno premikati. Jaz upam, da jutro ne napoveduje dneva, kajti če jutro pomeni, da mi državni sekretar pri predsedstvu vlade, bi rekel, nonšalantno in dokaj enostavno reče, da bojo v teku 2 let uničili vsa sredstva za naše medije, za medije na splošno, o katerih pač, tukaj govorimo o Primorskem dnevniku, o Novem glasu in o Novem Matajurju, potem jasno ena skrb obstaja. Ravno tako obstaja skrb, če nam bo zdajšnja Vlada in zdajšnji parlament obnovil višino sredstev, ki smo jih prejemali v zadnjih letih iz zaščitnega zakona. Ker jasno je, da pač za te njihove reforme, nižanje davkov, 800 evrov vsem brezposelnim, jih je 5 milijonov v Italiji, in da bo treba, da rabijo denar. In če to pomeni rezati druge zadeve, ne bi radi, da smo tudi mi v tisti košarici, kjer se reže. To se pravi, da sta 2 argumenta zelo aktualna in časovno zelo hitra, na katera bi bilo treba tudi, bi rekel, sogovornike opozarjati. V tem kontekstu seveda prihaja na dan tudi vprašanje zastopstva slovenske narodne skupnosti v senatu in poslanski zbornici, ker nikjer ne piše, da bo ta koalicija trajala, ker pač znaki zadnjih dni so pač taki, ki lahko kažejo, da bo prišlo do predčasnih volitev, nekateri govorijo v sklopu evropskih. Seveda, če se bo to zgodilo, se nam postavi vprašanje zastopstva slovenske manjšine v Rimu. Tisti model, ki smo ga poznali ves povojni čas, da je ena stranka si prevzela to skrb, da je na svoje lista dala predstavnika slovenske manjšine, ki je bil izvoljen, ki je potem zastopal tisto stranko v parlamentu, mislim, da tistega modela ni več in ga ne bomo več imeli. To se pravi, da sedaj mi hipotetično, ko bi bile volitve jutri, če bi ne prišlo do kakšne spremembe mi verjetno v Rimu ne dobimo našega mesta več. In to je veliko vprašanje. To vprašanje se na nek način reflektira tudi za deželo. Tudi na deželi nimamo več nekih gotovosti. Rezultati volilni so pač taki, kot jih vsi poznamo, rastejo te stranke, ki so danes na Vladi, predvsem Severna liga raste in dejstvo je, da vsa ta zgodba na nek način tudi premika Slovence v volilnih izbirah. Danes v naših krajih je že 40 % Slovencev, ki voli desnosredinske stranke. Ni nič hudega to, ampak ker zgodovinsko je vedno levosredinske opcije so bile bolj pozorne do nas. Mi moramo se naučiti, da živimo v novem svetu v novih dinamikah, ki bodo in ki so, ki oblikujejo tudi našo družbo. Poglejte, tukaj imamo nekaj zadev, ki se mi zdi, da je prav, da jih izpostavimo. Najprej, jaz sem mnenja in vse bolj prepričan, da v manjšini moramo in smo že precej storili na tem, moramo nehati se opredeljevati na podlagi naše preteklosti. Nihče nas ne razume več. Mladi se oddaljujejo od nas, ko načenjamo te problematike in jih izostrujemo brez ene logike. Smo leta 2018. Tisti dogodki so stari 70, 80, 90 let in mlajše generacije ne vedo o tem, jih nočejo niti veliko znati. To ne pomeni se odrekati. To pomeni biti racionalni, da moramo gledati, kako lahko te zadeve konstruktivno / nerazumljivo/ Zato sem tudi sam na stališču, ki ga je prej izpostavil Marjan Šturm, da moramo v dialogu iskati rešitve. Ni alternativ dialogu. V tem smislu mi se v tem času precej trudimo, da bomo postavili ne boljše pogoje vračanje treh domov, trgovskega doma v Gorici, dveh narodnih domov v Trstu. Nekaj korakov je bilo storjenih. Verjetno trgovski dom, ga bomo skoraj v celoti dobili v uporabo prej ali slej. Narodni dom / nerazumljivo/ je že urejen, je treba samo sedaj, da podjetja uredijo potrebno. Denar je na razpolago. Veliko večji problem je z narodnim domom, osrednjim narodnim domom v Trstu zaradi tega, ker načelna univerza, ki je lastnik je sprejela, da se premakne, je že dobila svoje prostore. Problem je, da univerza za ta premik rabi 10, 15 milijonov evrov. In manjšina rabi drugih 5 ali 10 milijonov evrov, da uredi narodni dom. In sedaj ta denar v tem trenutku, ko se režejo stvari verjetno je vprašljivo. Tukaj postavim en izziv vsem nam, narodni dom je vprašanje manjšine ali je tudi vprašanje Slovenije. In če je vprašanje tudi Slovenije, potem moramo razmisliti glede vsebin in glede marsičesa drugega. In jaz tukaj sem nagnjen v to, da je to vprašanje vseh nas. Čez dobro leto bomo imeli stoletnico požiga narodnega doma, ki jo želimo zabeležiti tako, da ne bomo gledali na stoletnico požiga, ampak na naslednje obdobje narodnega doma. In tukaj mislim, da moramo tudi upoštevati en podpisan dokument dveh zunanjih ministrov prejšnjih, ki sta prevzela skrb, da bosta leta 2020 se bo ta dom vrnil. Jaz nisem tak optimist. Jaz pravim vsaj da uredimo zadeve, da je ta dom nekako v režiji ali v dometu naše narodne skupnosti.

In zaključim tudi z nami, kako si jaz predstavljam te nove odnose ali to skrb naše države, slovenske države do nas. Jaz mislim, da moramo tukaj biti tudi pragmatični, ne moremo dati na mizo vseh problemov, jih ne bomo rešili. Izkušnja nas uči, da ti problemi potem se prenašajo ali krpamo luknje. Mi moramo imeti ne okvir, mi moramo imeti eno strategijo, kaj je bistvenega za neko skupnost. V tem trenutku zame je bistveno, da mi investiramo vse kar se da investirati, en da pozabimo seveda to, kar že obstaja, ampak prioriteta mora biti v mlade in v jeziku. Oni bodo naslednji, ki bodo prevzemali odgovornosti in tukaj je treba tudi s stroko izoblikovati kaj to pomeni potem realno na teritoriju, v realnosti, v organizacijah in tako naprej.

Posebno poglavje je šola. Vi veste, da šola ne upravlja krovne organizacije, opravlja država, ker so to državne službe, državni domet, ampak tudi za šole jaz mislim, da bi morale Slovenija in Italija priti do enega dogovora o enem sodelovanju, zato da so slovenske šole v večji meri prisotne ali v stiku s slovenskimi šolami v Sloveniji. Kajti, to je tista garancija, da se ustvarijo tista poznanstva, tista prijateljstva, ki trajajo potem celo življenje. Drugače bomo imeli to razliko, da se mladi pri nas in mladi v Sloveniji vedno bolj oddaljujejo in se ne poznajo in ne čutijo ene potrebe njihove solidarnosti.

In zaključim z enim velikim problemov, ki se ga verjetno ne zavedamo v celoti in je to Benečija. Benečija, če jo pustimo takšno kakršna je in če nanjo gledamo kot tisti, ki grejo si ogledati kakšno eksotično žival in ponudbo neke hrane in potem gremo domov, Benečije čez 20 let ne bo več imela neke slovenske skupnosti, ker je ne bo več. Mi tam beležimo dramatične podatke glede števila prebivalstva, ki se niža in vsi mladi zapuščajo tiste kraje, ker nimajo kje se zaposliti in nimajo kaj delati.

To se pravi, da rešitev je ena nacionalna, strateška izbira Republike Slovenije, da ohrani neko skupnost na nekem zgodovinskem teritoriju in to se ohrani tako, po mojem, da se tam zagotovijo delovna mesta. Gornje Posočje raste, je v velikem gospodarskem vzponu. Jaz mislim, da se lahko z nekim rotacijskim skladom(?) – smo to že preverili glede Evrope in vse, ki nekaterim podjetjem v Sloveniji, ki pridejo, ki postavljajo svoje dejavnosti ali filjalke(?) v naših krajih, zagotoviš brezobrestna posojila na bankah in tista posojila lahko, mi smo slišali za 800 tisoč evri 900, ki so vedno isti, se ne objavljajo, so vedno siti, ki krožijo. Mi zagotovimo nekaj pobud za to, da bodo prišla ta podjetja tudi v tiste kraje, tam bomo zaposlovali mlade ljudi, mlade družine in bomo ustvarili, ne samo en gospodarski moment, bomo ustvarili psihološki moment, kajti v Benečiji, ko še danes večina pravi, da niso Slovenci, bojo dobili občutek, da biti Slovenec se splača, ker dobiš delovno mesto. Zelo pragmatičen odnos do nečesa, ampak to jaz mislim, da bomo tudi, če želite posredujem, kako si to predstavljam, je bilo preštudirano od naših, ki se s tem ukvarjajo, zato da mi pomagamo na nek način. Če mi tega ne bomo uredili se bojim, da čez 20, 30 let bodo samo posamezniki še v tistih krajih.