Hvala, cenjena predsednica in lep pozdrav vsem poslancem, bivšim kolegom, tako rekoč. Hvala za vabilo.

Z velikim veseljem se vračam v Državni zbor, kjer bi predvsem zato, ker cenim in spoštujem vaše delovanje, vaše osebno in tudi komisije, kot takšne. Prav tako, spoštovani predstavniki slovenskih avtohtonih organizacij v zamejstvu, pozdravljeni, dobrodošli v našem hramu demokracije in ne nazadnje, pozdravljeni vsi prisotni, še posebej pa moja ekipa strokovnjakov iz urada. Rad bi predstavil državno sekretarko, Olgo Belec, na moji levi, sicer bi morala biti na moji desni, vodja kabineta, Saša Jerle. Da ilustriram, 14 dni nazaj sem bil operiran na sivi mreni in do takrat nisem mogel brati in tako je moja tajnica kabineta vse meni brala. Tako da, je pa veliko boljše, če sam prebereš, ti ostane slika, kaj si bral v možganih, tako da, bom bolj na splošno odgovarjal.

Danes smo tukaj prvič zato, da spoznamo in se / nerazumljivo/ avtohtonih slovenskih skupnosti, da slišimo njihova mnenja in ocene, ki zadevajo naše sodelovanje, njihove potrebe, vizije, aspiracije, pa tudi kaj mi lahko naredimo.

Moja trenutna ocena in s tem verjamem in vse vsi strinjamo je, da je stanje slovenskih avtohtonih skupnosti dobro. Ni, kako bi rekel, superlativno, je pa dobro, solidno, kljub nekaterim odprtim vprašanjem in izzivom. S tega vidika me še posebej veseli, da organizacija zasleduje svoje začrtane programe in nadgrajuje projekte, s katerimi krepijo jezik. Jezik je pogoj za avtohtonost, kulturo in nadgrajuje gospodarsko sodelovanje.

Na tem mestu bi rad izpostavil, da smo na uradu usmerili vse napore v čim prejšnjo izvedbo razpisa za sofinanciranje dejavnosti struktur Slovencev v zamejstvu, kar pomeni, da jih bomo z višino dodeljenih sredstev seznanili že v januarju, kar se do zdaj, kolikor vem, še ni zgodilo ali pa je bilo v velikem zamiku. Praviloma bodo prva izplačila izvedli že v februarju 2019, to je prihodnje leto. To pa je, kar bodo lahko potrdili predstavniki krovnih organizacij, kot sem že omenil, zamejstva, bistvenega pomena za njihovo nemoteno in tekoče delovanje. To delovanje pa predstavlja eno izmed temeljev za ohranjanje razvoja slovenske identitete v zamejstvu.

Toliko na splošno, sedaj se bom pa obrnil in dal neko okvirno poročilo z stanjem glede posamezne slovenske avtohtone skupnosti v posamezni državi. Dovolite, da imam tukaj opomnik, ker je toliko materiala, ne moreš vsega v glavi držati.

Začel bom po abecedi, z Avstrijo. V Avstriji se pojavljajo finančne države v obliki finančno negativnega poslovanja tednika novice. Urad je dodelil eno finančno injekcijo, 15 tisoč evrov, da je omogočil delovanje do konca finančnega leta, vendar se je status iz tednika spremenil v štirinajstdnevnik, časopis, kar je vse prej kot dobro, za slovensko zamejsko skupnost. Najprej je to še vprašanje in pri tem mora sodelovati, kako bomo to rešili, celotna zamejska skupnost zase in se smo urad. Nimam magične palčke, da bi naredil in rešil situacijo. Bil sem opomnjen, da imamo tudi neke določene probleme z društvom v Celovcu. Društvo slovenske dvojezične glasbene šole, kjer se je nabral neki davek. Do neke mere je položaj že reševal deželni glavar Peter Kaiser. Ampak njegovo delovanje seveda je po eni strani finančno, predvsem pa politično omejeno. Odbor društva in tukaj ponavljam, odbor društva, ne šola sama, šola sama ni v nobenih težavah, tegobah, ali ni problematična. Problematičen je odbor društva, namreč, dolguje mestu ca 140 tisoč evrov, za katerega jamčijo odborniki sami. Kako reševati to dilemo, si mi na uradu belimo glave že od mojega prevzema ministrskega položaja en mesec nazaj. Tukaj ne vem, kaj narediti. Ali plačamo 140 in naredim politični salto mortale in naredim preceden, ali pustimo da odborniki plačajo in naredimo preceden. Ne vem. Mogoče bomo skupno z zamejci in tudi s posamezniki iz komisije, možno našli kakšno rešitev, da bo volk sit in koza cela. Za enkrat je to odprto vprašanje in velik izziv. Dvojezični otroški vrtec ima kadrovske težave, da je težko dobiti dvojezične vzgojiteljice - kvalificirane, ki bodo ustrezale tudi avstrijskim standardom, kot jih suverena Republika Avstrija predpisuje. Naval na vrtec je neverjeten, če bi bila denarna sredstva, bi lahko mogoče zgradili še eno enoto, ampak to so za enkrat sanje, kot je nekdo nekoč rekel: Jutri je nov dan. Podobna kadrovska suša je prisotna tudi na dvojezični glasbeni šoli, oglas za pedagoge imajo že dolgo časa, vendar pedagoge je izredno težko dobiti, da bodo tam delali. Tako da, to bi bilo, kar se tiče Avstrije. Drugače pa Slovenija na avstrijski strani dela dobro, sodelujemo, povezani so tudi z drugimi organizacijami. Dvojezičnost je edina stvar, ki me malo moti, da je na koroškem izredno dobro razvita, medtem ko na Štajerskem pa rabi še kar precej razvoja in vlaganja v to. Dvojezičnost, moram skozi ponavljati, je bolj ustudij za državo, kjer se zamejec ali pa Slovenec izven naših meja nahaja. Pa naj bo to Avstralija, ali pa naj bo to Avstrija. Italija mi predstavlja nov problem, ker je pred - v torek prišlo v časopis v Primorski dnevnik - izjava sekretarja italijanske vlade v Rimu, Vito Crimija, ki je napovedal, da bo tisku odtegnil državno pomoč in izrecno omenil tudi slovenske časopise in italijanska glasila, ki izhajajo v tujini. Da omenim za to, italijanska glasila, ki izhajajo v tujini, pomeni, da bo tudi italijanska manjšina na slovenski strani na udaru teh ekonomskih sankcij, ki jih zdaj Rim izvaja. In vedno se je bilo, prvo se je pri prosveti kulturi in upokojencih odtegoval denar, da se je plačalo za druge sveti. Že prihodnje leto naj bi se podpora razpolovila časopisom. Leta 2020, naj poudarim leto 2020, to je leto, ko mora italijanska vlada vrniti Narodni dom v Trstu nazaj v slovenske roke pa bo ta pomoč že totalno izginila in potem bomo goli in bosi na tisti strani meje, brez svojega časopisa. Napoved, to napoved pa je sekretar italijanske vlade rekel med nedeljskim zborovanjem politične stranke Gibanje petih zvezd v Rimu. Naj dodam, da avstrijska manjšina na južnem Tirolskem je ravno tako vznemirjena za to izjavo, ker tudi njih zadeva. Ta napoved slovenskim časopisom pa sprejem besede, da je en sam časopis, tukaj se je ciljalo na Primorski dnevnik, prejel redni prispevek v višini enega milijona evrov in je to že prejel skupaj z drugimi časopisi v regiji. Dobesedni navedek Crimija je bil, da: »Vai via.«; »Bejžte preč.« To se meni zdi nesprejemljivo, vendar tako je. Primorskemu dnevniku je vlada v Rimu za leto 2017-2018 odmerila 649 tisoč evrov, kar je predujem v višini 45 procentov celotnega zneska, ki so ga po navadi dajali Primorskemu dnevniku. Ukrep naj bi bil posledica finančnih zagat Republike Italije. Dodatno je tukaj še izziv Škrkove domačije, katere pokojni advokat iz Trsta, gospod Škrk, zapustil SAZU, čudovita stavba, dela, zgrajena v obliki, arhitekt Fabijani, poznate, v Ljubljani je veliko uredil. Tako, da to je neke vrste tudi kulturni spomenik dela našega arhitekta na tisti strani. Tu je potrebno srečanje z zamejsko skupnostjo in oblasti v Trstu. Podobno kot sem mu jaz moral srečati z deželnim glavarjem Celovcu, da naredim povezavo na avstrijsko stran pri reševanju določenih postavk, sem jim omenil, sem moramo pa tudi na tržaškem srečati /nerazumljivo/ in lokalnimi skupnostmi. Slovenski narodni dom pa naj bi prišel v roke slovenske SUM do leta 2020. To je skoraj 100 let po požaru narodnega doma. Uradni mlini meljejo počasi pravijo, ne? Hrvaška je naslednja država, kjer - naj še dodam - celotna zamejska skupnost, število Slovencev, približno 80 tisoč na italijanski strani, Avstrija nima več regularnega cenzusa in je to, številka variira od 20 tisoč pa tja gor do 40 tisoč, nekje vmes, verjetno je. Na hrvaškem imajo novo, izredno energično sposobno voditeljico /nerazumljivo/, ki na žalost danes ni prisotna. Ona je prva predstavnica, da vodi mlajše generacije. Povezovanje društva je bistvenega pomena, ker predstavljajte si obliko Hrvaške na zemljevidu, kot neki polmesec, pridete iz Oseka v Split, ali pa iz Oseka v Reko je logistični problem, vendar se povezujejo. Povezovanje društev je, kot sem rekel, bistvenega pomena, saj nekaterim upada članstvo, ali pa je to članstvo že v taki osivelosti, kot sem jaz, pa še nekdo drug tukaj, ne, med nami. Razširil pa se je dopolnilni pouk slovenščine, kar je izrednega pomena, v kar nekaj mestih v Istri in celo v Slavoniji. To je spodbudno in vrat mora to podpirati kar se le da. Na hrvaškem, naj omenim, je 16 društev in dve gospodarski združenji. Tukaj imamo vizijo vzorčnega, vzorčne kmetije v Prizidu v gorskem Kotarju in ta je trenutno izgubil svoj zalet, predvsem zaradi tehničnih pogojev pri izvedbi tega projekta. Originalni projekt se je izkazal dober, vendar stavba, ki bi jo morali renovirati, je statično bila neprimerna za sanacijo in so jo morali podreti in to je dejansko zaustavilo projekt do neke mere. Določena denarna sredstva so seveda ostala in jih bo treba vrniti Ministrstvu za kmetijstvo, ne bom povedal celega naslova, saj vest koga mislim, saj je bila v skupnem /nerazumljivo/ tega projekta podpisana pogodba med tem Ministrstvo za kmetijstvom in uradom. Upanje je, da bomo ta projekt nadaljevali in da bo Ministrstvo za kmetijstvom, gozdarstvo in prehrano zopet sodelovalo, saj je sedanja ministrica, bivša sekretarka na uradu, in to je bil tudi njen projekt. In da bo nadaljevalo svoje /nerazumljivo/ pri tem projektu, ki je pomemben za izredno zapuščen del Hraške. Zavedati se morate, da je 3 tisoč 770 občanov Čabra, ne malo jih je Slovencev in te se vozijo na delo čez mejo v Slovenijo. Ali v Lož, v Cerkno in te podobne kraje. Naj dodam tudi, da Prezid je totalno zanemarjen s strani Hrvaške oblasti s strani Zagreba, da rečem. En avtobus dnevno Prezid-Reka-Reka-Prezid, medtem ko so štirje avtobusi Ljubljana-Prezid-Prezid-Ljubljana. Te Slovenci gravitirajo na Slovenijo, mi jim moramo nekako dati podporo, jaz bi pa rad dobil finance za ta projekt. Zadnja pridobitev na Hrvaškem pa je ustanovitev lektorata za slovenski jezik na Univerzi na Reki, za kar je v glavnem zaslužna Barbara Riman. Nova vodja in voditeljica Hrvaške zveze. /glas iz ozadja/ Kaj? Ja, zato je danes ni, ker imajo tam neko srečanje prav na to temo. Na Madžarskem, kolikor jaz vidim in kolikor smo se pogovarjali z kolegi iz Madžarske, je stanje relativno mirno, urejeno in dobro. Ta petek bom opravil prvi obisk pri slovenski skupnosti v Porabju. Moram reči, da severni vzhod in Porabje sta meni neznanka, jaz sem iz Bohinja in odraščal sem v Soški dolini, tako da zahodna Slovenija mi je veliko bolj poznana kot je pa severovzhod naše države. Ogledali, skupaj z magistrom Dejanom Židanom, predsednikom Državnega zbora, bomo opravili ta obisk. Ogledali si bomo slovensko vzorčno kmetijo v Gornjem Seniku, ki je zelo uspešna. Da povežem nazaj na prejšnji del, mi bi radi tudi v Prizidu naredili nekaj takega, da bi bilo uspešno in da bi dalo Slovencem neki zagon, da grejo naprej z dvignjeno glavo, ne pa da izgubimo avtohtonost na tistem koncu. V Porabju so dobro organizi - dve krovni organizacije, ki pa izredno dobro sodelujeta ena ob drugi, saj se naloge obeh prepletajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo. To je pa neka simbioza, katero bi jaz rad videl v tudi drugih krovnih organizacijah v zamejstvu in to je pa stvar njih samih, kako si bodo to uredili. In še enkrat pohvala na Porabju, kako vi sodelujete en z drugim. Največji izzivi s katerim se bomo soočili so dvig ravni znanja slovenskega jezika, vključevanje mladih v gospodarski razvoj. Vzorčna kmetija ima določeno število mladine od katerih sem že slišal, da jim je nerodno govoriti slovensko, da ne bodo delali napak. Osebno mislim, da izmenjava mladine z podobno organizacijo v Sloveniji in pa recimo kmetijsko šolo v Mariboru bi bila ena izmed opcij kako se ta mladina znebi tega čudnega občutka sramu, da niso zadosti dobri v govorjenju slovenskega jezika. Zavedati se moramo, da če vzamemo enega Prleka, on ne bo razumel nekoga, ki je iz Šavrinov. A veste kje so Šavrini? Šavrini so slovenski Brkini, to je: Korte, Karkavče, Padla, Sveti Peter. In tukaj seveda moramo tudi to upoštevati,da ljudje s katere damo v stik, da ni ate jezikovne razlike in zato sem rekel te Štajerci iz Maribora znajo kar dobro gučati, ne, in v Porabju bojo pa tudi razumeli. Poleg kulturne gospoda- in politčnega delovanja, bi želel poudariti pomembnost spornih povezav. Predstavniki slovenskih športnikov iz meja našega mesta so zelo aktivni in številčni. Imamo hokejsko ekipo Kaca v Celovcu. Imamo tudi druge, predvsem nogomet, rokomet je izredno popularen. Za Slovence v Italiji, Avstriji in na Madžarskem je šport lepa priložnost za ohranjanje slovenske identitete, velik poudarek daje torej jezikovni komponenti. Prav tako je na Hrvaškem, kjer je ca 50-57 športnih društev za 16 društev, to je fenomenalen uspeh, če imam podatke pravilne, kolikor so bili meni posredovani s hrvaške strani. Znano je, da šport združuje in to so tudi smernice urada za naslednje obdobje. Lansko leto je bila predstavitev športnih uspehov iz zamejstva - Miro Cerar starejši, kot olimpijski ambasador dobre volje in fair playa je predsedoval temu srečanju. Moram reči, to je bilo kar odmevno, vsaj kare se mene tiče, ker sem športnik. Na udaru imamo uslužbenca, ki je diplomant Fakultete za šport in se bomo z zamejsko Slovenijo usedli, da bomo videli, kako lahko to področje razvije in naredimo med - tekmovanja na tem področju. Toliko z moje strani. Mogoče sem bila malo dolg. Mogoče ne sledim protokolu čisto pravilno. Vendar mislim, da moja »prikazitev« izpostavlja najbolj pereče probleme, s katerimi se srečujejo naši zamejci. Tesnejše sodelovanje z različnimi ministrstvi, to je kultura, kmetijstvo, šolstvo, gospodarstvo, je torej nujno. Kar nekaj sredstev je na voljo iz malhe Evropske unije, katere moramo skupno narediti projekt in črpati v skladnosti z zamejskimi potrebami. To vidim v sodelovanju / nerazumljivo/ v Sloveniji in zamejskim / nerazumljivo/ kot nujnost, če hočemo doseči glavni cilj. In ta je ohraniti avtohtonost slovenstva v zamejstvih, kajti če jezik umre, zavedajte se to vsi tukaj okrog mize, umre tudi avtohtonost. Hvala.