Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj! Lep pozdrav komisarki, predstavniku Evropske komisije in zunanjemu ministru, notranjem ministru in vsem ostalim.

Ker vsi dodajate osebno noto, bom jo tudi jaz dodal. Bom relativno kratek. To je priložnostni, letni dogodek. Gospa komisarka je rekla, lahko bi sedeli celo dopoldne. Sam osebno mislim, da bi si morali vzeti kakšen vikend na zaprti seji, pa navsezadnje prihajamo v 15 leto kar smo članica. Da ne bomo vedno samo kritizirali, čeprav prihajam iz nemarksističnega konservativnega dela Levic, dejstvo je, da ob, pa dajmo reči, Kanadi, Novi Zelandiji, Avstraliji, Evropski uniji, če gledam v prerezu sveta imamo neko najvišjo kvaliteto življenja, kar še ne pomeni, da ne bi lahko imeli boljšo. Zdaj, ko sem se včeraj odločil ali naj grem še enkrat to brati pa podčrtavati, pa sem rekel poglej, itak brezveze, ker časa ne bo toliko, sem pozorno prebral, sem raje vzel v roke pa skoraj na dušek izpil, prebral knjigo Bojana Grobovška, Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet našega vidnega dopisnika, diplomata, nek njegov razmislek. Tisti, ki smo stari, ker ste vsi dodajali osebno noto, bom še jaz tam nekje 46, 47 let in še več, se spomnimo, 30 let nazaj Evropa zdaj s klicajem, zdaj smo v nekem agregatnem stanju, takrat je bil to reformirano komunisti, ki so se razlepezli po vsem sedanjih starih partijah Slovenije, verjetno še največ tisti, ki najbolj tulijo, lustracijo, opomba pod črto. Zdaj smo pa v nekem stanju Evropa zdaj, s, z, vprašajem. Zdaj v tem kar je bilo povedano, kar je napisano, če parafraziram, meni ljubo prvo damo ljubljanske šole Lakanus, ne vidim oziroma premalo vidim to kar ona imenuje nova infrastruktura solidarnosti. Evropa ni socialna unija. Bojim se, da to jaz za časa mojega življenja ne bom dočakal. Veste, ko poslušam 21. četrtletje gospodarske rasti, se seveda vprašam kaj ima od tega neka omica v Mariboru, kakšna moja soseda, ki si ne more plačati ogrevanje. Zdaj, dejstvo je, da teorija kapljičnega pronicanja, Trump jo rad omenja, ne deluje. Veste, to je tisto, če bodo bogati še bolj bogati, bodo malo manj bogati, da ne rečem revni po kapljicah dobili več in bolje živeli. Dejstvo je, preden se mi je zgodila politika, se mi je, koliko je, zdaj že skoraj 10 let nazaj, zgodil ogromen Evropski projekt. Zdi se mi, da je še vedno največji znotraj CIVIT, gospa komisarka na vašem DG, sedanjem in sem se moral tudi naučiti evropskega jezika, ga tudi naučiti razumeti in zdi se mi, da mi moramo ta jezik razvezati. Ne razvezati na način nestrpnosti, sovražnega govora, ampak včasih se tudi malo ustaviti, kaj ubesedujemo in kaj v praksi izvajamo. Nek ključni problem, ki ga imam, malo me bodo kregali v partiji, Evropska je vseeno nek polotok, upam si trditi, afroazijskega kontinenta. Prejšnji četrtek smo nekako v Bruslju, v parlamentarni dimenziji zelo jasno prišli do tega, nekaj kar imenujemo evroazija, gledamo kot celoto, če resno beremo Junckerja, moramo še Afriko dodati. Zdi se mi, da mogoče ne bi bilo slabo, da bi v Evropi v osnovni šoli neke druge projekcije o geografiji začeli uporabljati, da se malo spahnemo iz te naše evrocentričnosti. In nek problem je tudi v tem, ker tudi gospod Grobovšek lepo zapiše, da v neki družbi infotainment kjer je tudi četrta veja oblasti, če hočete mediji, počasi dobiš občutek, če se omejim na Slovenijo, da jih bolj zanima kaj bo na Instagramu objavil predsednik države pa kaj bo siknil na Twitterju poslanec z najdaljšim stažem kot pa vsebina. Zdaj smo v nekem agregatnem stanju, ko je politika zelo daleč od, to kar je zame politika kantovska, javna raba uma, in posledično ni državnikov. To je problem tudi Evrope. Ni državnikov. Mi smo pač zdaj sužnji, ali boš izvoljen na naslednjih volitvah ali ne. Ali bo nekdo, komisarja naslednji mandat ali ne.