Spoštovana predsednica komisije, gospa Eva Irgl, spoštovane poslanke in poslanci, člani te komisije, ki je matična za Varuha, kar je zelo pomembno in seveda vsi vabljeni gostje.

Zelo sem vesela, da vas je toliko v dvorani, kajti to pomeni, da vas človekove pravice pri nas, njihovo spoštovanje ali nespoštovanje še kako zanima.

Čeprav je naše vsakoletno poročilo zelo obsežno, menim, da tudi zelo pregledno, da ima ob straneh celo zapisane pozitivne in negativne stvari, ter tudi sproti pišemo vsa priporočila, menim, da je izjemno težko, 425 strani dolgo poročilo, pa še 200 strani državnega preventivnega mehanizma, strniti v nekaj ugotovitev.

Vendar Varuh torej vsako leto o tem poroča. Včasih z vnemo, ker je vesel, da se marsikaj uresniči, seveda pa nekatera priporočila ostajajo neuresničena že leta in leta.

Kako torej deluje naša država? Če bi strnila naše ugotovitve, torej, če celotno poročilo beremo, lahko rečemo, da je nadzor pogosto neučinkovit. Kaj s tem menim? Menim, da vse službe, ki morajo poleg preventive, izvajati tudi kurativo, žal ne delujejo na takem nivoju, da bi ljudje točno vedeli, kaj so tiste kršitve, ki se ne smejo več dogajati, ki jih je potrebno odpraviti in kje je nujno spoštovanje človekovih pravic, do česar v preteklosti ni prihajalo.

Druga stvar, na kar moram opozoriti, je zagotovo že predolgo opozarjanje na zavlačevanje nekaterih postopkov. Na predolga sojenja ali odločanje, celo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kamor ljudje po pritožbah prihajajo po svojo pravico, gre za zelo občutljive zadeve in seveda nanje in na odgovore, pa čeprav so negativni, ne smejo predolgo čakati.

Naša sodišča so zagotovo skrajšala čas sojenja v mnogih zadevah, pa še vedno pri Varuhu zlasti na terenu obiskujemo vsak mesec občine širom Slovenije, ugotavljamo, da se nekateri postopki vlečejo leta, da ne rečem, nekateri celo desetletje in več.

Naslednja zadeva, na katero moram odgovoriti in tudi vas, pravzaprav, opozoriti na to, je nesodelovanje institucij, prelaganje odgovornosti. Tam kjer ne gre za eno ministrstvo in njegovo pristojnost, pač pa za več pristojnosti, seveda, vsakdo rad reče, svoje sem opravil, naj opravijo še drugi in tako ostajajo nekatere zadeve leta in leta, zaradi ne medresorskega sodelovanja ali slabega sodelovanja, nerešene.

Po eni strani ima naša država preveč predpisov. Vedno, kadarkoli ugotavljamo, kaj je narobe, je najlažje reči manjka predpis, manjka ustrezen člen, vendar, včasih bi z dobrim opravljanjem lahko tudi to nadomestili, ni vse v zakonodaji in kot vidite, Varuh, ko išče kršitve, ugotavlja, da iščejo nekateri tudi izgovore, zakaj nečesa ne morejo storiti.

Torej, imamo pa žal manjkajoče predpise takrat, ko se sprejemajo določeni zakoni, manjkajo podzakonski akti in tudi ti se prelagajo leta in leta, njihov sprejem na nekaterih področjih še sedaj ni urejen.

Seveda, tudi vključenost javnosti je, zlasti na področju okolja, premajhna. Takrat, ko hitimo s predpisom, pozabimo na javnost, ki mora biti vključena v to, kajti sicer sledijo kasnejše odločitve, celo zahteve po presoji ustavnosti nekaterih zakonov, tako da, zlasti tam, kjer gre za potrebo po sodelovanju nevladnih organizacij, opažamo, da so vključene prepozno in da se jih zanemari.

Vsa leta govorimo o revščini. Ljudje se sprašujejo o tem, ali je pravna in socialna država po 2. členu Ustave res zgolj na papirju ali tudi deluje v praksi. Revščine torej nismo uspeli izkoreniniti in žal, težko je poslušati oddaje, kjer se zbirajo evri za otroke v stiski, za njihove priročnike, za šolo v naravi in še za marsikaj drugega.

Naslednja zadeva, ki je zelo povezana s prejšnjo, so tudi delavci, zaposlitve, prekarnost. Zagotovo bi ljudje radi živeli od dela, a delo jim je potrebno dati. Po drugi strani pa se seveda sprašujemo, ko smo znižali stopnjo nezaposlenosti, kako, da imamo še vedno toliko povpraševanja po ljudeh, ki ga v domovini ni moč uspešno zapolniti in morajo k nam torej prihajati od drugod. Preprečiti, na tem področju, je potrebno vse zlorabe, kajti, če se nekomu splača kršiti pravice ljudi, zaposlenih, takrat zagotovo bo to delal do takrat, ko mu bo nekdo stopil na prste in ko bo ugotovil, da se mu to preprosto ne splača. Vsa leta poudarjamo, da je potrebno doseči stopnjo spoštovanja, plačevanja ljudi za delo, ki ga opravijo, kajti, ne glede na to, da se je zakonodaja izboljšala in da se lahko tudi določena doba šteje v pokojninsko dobo, je izredno težko ugotoviti ljudem, da za delo, ki so ga opravili, niso bili prijavljeni, nimajo prave pokojninske dobe in jih je nekdo ogoljufal.

Na tem področju, torej delavske zakonodaje, ne moremo mimo sprememb, ki so bile sprejete in jih ocenjujemo kot pozitivne, a spet je potrebno opozoriti, da je delo nadzornih organov, zlasti inšpekcijskih služb, tu izjemnega pomena. Vsako leto opozarjamo, čeprav imamo v Sloveniji 25 inšpekcijskih služb, da je nekatere, torej na nekaterih področjih, bodisi socialnem ali delavskem izjemna podhranjenost.

Naslednja zadeva na katero moram opozoriti so invalidi. Sporna je diskriminatorna praksa odpovedi delovnih razmerij. Nujni so podzakonski akti glede vrste in stopenj telesnih okvar, pri čemer nam je minister Fakin ta teden, v ponedeljek na obisku sicer zagotovil, da bo vse to do konca leta urejeno. Seveda so tu še vedno študentje invalidi in njihov prevoz. O tem predolgo poročamo. Opozarjamo, gre za medresorsko sodelovanje, ki je nujno in še ni realizirano.

Področje zdravja je za ljudi, ki smo, torej družba starajočih pa tudi otroci seveda lahko zbolevajo, izjemnega pomena. Poseben pedo psihiatrični oddelek za katerega sem že skoraj prejela povabilo ministrice na otvoritev, še vedno stoji – opremljen, urejen z denarjem, ki je zagotovljen in vendar, morda celo s kadrom, še ni začel delati. Predolgo opozarjamo, da otroci nimajo kaj iskati med, če so bolni, če rabijo pedo psihiatrično pomoč, med odraslimi bolniki.

Zakonodaja. Opozorili smo, kaj vse manjka, kaj je bilo sprejeto, kateri zakoni, tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi in seveda o zdravstveni dejavnosti oziroma zdravstvu in vseh predpisih, ki spadajo k temu, predolgo čakajo. Ker ste nov sklic Parlamenta, apeliram na vas, minister nam je namreč pojasnil, da bo tu potrebna močna politična volja, en le želja, prav le volja, da se tudi to uresniči. Ljudje sprašujejo po tem, ali so enaki v pravicah do zdravstvenih uslug, ali ima res prednost tisti, ki ima denar, ker bo dobil zdravstvene usluge prej. Zagotovo to ni dobro sporočilo. Tu so vedno še omenjene čakalne vrste, čeprav slišimo o denarju, ki je namenjen tudi odpravi teh dolgih čakalnih vrst. Ne morem pa mimo tega, da ob vseh zdrahah, ki se dogajajo ne opozorim, da je spoštovanje ljudi in pacientov izjemnega pomena. Na eni strani imamo velikanske uspehe naših zdravnikov in zdravstvenega osebja, ki se lahko kosa s tujino, kjer včasih naši strokovnjaki, zdravniki celo prehitijo tujce in vendar na drugi strani imamo ljudi, ki pravijo: »nismo spoštovani, ni pravega odnosa« in kako verjeti in zaupati svoje otroke, če je vse preveč govora o tem, da se ali zdravniki dobro ne razumejo, beseda nerazumevanje, ne pogovarjanje je izjemno slabo sporočilo in ko nam ljudje pišejo in na to opozarjajo pravijo: »kako naj temu zdravstvu zaupamo, če do tega res prihaja?«. Torej menim, da je tudi čas za etiko vseh, ki delajo kjerkoli, kajti profesionalna etika na vseh področjih je izjemnega pomena in tu bi lahko takoj dodala tudi otroci in srčne operacije. Minister nam je zagotovil, gre sicer za to, kar ni v poročilu, da je situacija urejena, ta hip tudi ni poročil staršev o tem, da bi čutili kakršnekoli nepravilnosti, vendar kot veste se vsaka zadeva lahko pojavi točno tisti ali naslednji dan.

Zastopniki pacientovih pravic so vredni vse pohvale. Za to imamo na tem področju zagotovo tudi manj pobud, kajti ljudje že vedo, da je potrebno iti k njim in da se tudi marsikaj lahko zgodi.

Seveda je prezasedenost varovanih oddelkov, tako oddelkov na posebnih socialno-zdravstvenih zavodih, v zavodih, izjemno pereča. Vsak dan praktično opozarjajo varuha in druge, tudi sodišča, ki pa morajo o teh ljudeh odločiti, da nimajo teh pacientov kam dati. Zakon o osebni asistenci živi, sprejet je bil, živel naj bi v prihodnosti, vendar se že pojavljajo vprašanja, ali bo res z njim tako kot mora biti.

Naslednja tematika so zagotovo naši otroci. Imamo projekt 10 let zagovorništva in sedaj posebno enoto, samostojno enoto pri varuhu, ki jo vodi namestnik na moji desni strani. S tem smo marsikaj pridobili, postavljeni so bili zagovorniki že okoli 600 otrokom, kar je dobro sporočilo ali pa slabo, če lahko rečemo. Koliko otrok trpi zaradi nesoglasij in bojev staršev v naši državi, ko iščejo pravico na Evropskem sodišču, a je ta za njihove otroke zagotovo prepozna in da nobena zmaga na tem sodišču tem otrokom ne bo vrnila uničenega otroštva.

Družinski zakonik bo tudi kmalu stopil v veljavo, računamo, da bodo sodišča nanj in na izvedbo pripravljena. Ratificiran je tudi tretji opcijski protokol Konvencije o otrokovih pravicah. To je pohvalno in upam, da bo prinesel tudi rezultate.

Ukvarjamo se s številnimi zadevami v naših šolah, pa tudi s prehrano. O tem veliko pišemo, govorili smo tudi na pristojnih odborih. Otroci s posebnimi potrebami so dobili poseben zakon, kar je zagotovo vredno vse pohvale, a še so pri nas otroci, ki z mnogimi težavami, predvsem pa njihovi starši vsak dan dočakajo z novo težavo.

Tu so še starejši. Vsako leto se jim kot ranljivi skupini zagotovo posvečamo, letos smo imeli celo poseben posvet v Državnem svetu. Smo demenci prijazna točka, skratka na področju starejših beležimo tudi veliko težav. Ne bom jih naštevala, ker so vam znane – od nasilja, bolnišnične okužbe v domovih in bolnicah pa seveda njihov želja, da bi tudi po upokojitvi delali in prejemali plačilo, skratka tudi na področju starejših, ki predstavljajo skoraj največjo skupino že v svetu, v Evropi zlasti, je veliko problemov.

Tu je še okolje. Z njim se zelo intenzivno ukvarjamo, kajti okolje je tisto, ki smo ga leta in leta zanemarjali, ker nam je še vedno sijalo sonce in padal normalen dež. Odkar se je vse to spremenilo in se vsake plohe bojiš, da se bo sprevrgla v poplavo, da bo dosegla posebne lastnosti, ki bodo mnogim vzele domove in premoženje, takrat smo se začeli šele resno spraševati kako skrbimo za okolje in kako uravnotežimo kapital in skrb za okolje, ki pomeni tudi skrb za zdravje. Če na nas, ki ne bomo morda – upam tega dočakali, pa naših otrok in vnukov.

V vseh teh letih zadnjih od leta 2015, od oktobra tistega leta, se ukvarjamo tudi s tujci, begunci, prosilci za azil. Našli smo tudi dolgotrajno nezakonito živeče pri nas. Z zakonom o tujcih smo sprožili ustavno presojo, ki še ni rešena. Za Zakon o policijskih pooblastilih prav tako zahtevo za presojo ustavnosti.

Na področju omejitev osebne svobode, vseskozi poročamo o prezasedenosti zaporov, vendar vseeno moramo priznati, da se je stanje izboljšalo. Pozitivno smo naravnani do probacijske službe. Še vedno upamo, da bodo delo, tisti zaprti, ki ga želijo opravljati, tudi našli v zaporih. S posebnim poročilom, ki je bilo tematske narave pa smo opozorili na položaj starejših in invalidov v naših zaporih, kajti pred leti, ko je bila tudi življenjska doba ljudi krajša, je bilo v naših zaporih tudi veliko mlajših, danes pa srečujemo tudi že vse starejše.

Pri sodstvu ne morem mimo ne razglašenih oporok, zadeva se je počasi, a se je uredila, vendar vsaka ne razglašena oporoka zagotovo za nekoga predstavlja krivico. Za tistega, ki je želel, da nekdo deduje po njegovi volji, zagotovo, ker ga ni več, bomo lahko rekli: »ni tako lahko hudo, kot za tiste, ki to pri njih ni bilo upoštevano«.

Zakon o kolektivnih tožbah prinaša napredek, vendar se jih tudi ne smemo veseliti, kajti to pomeni, da bodo skupine ljudi v svojih pravicah iskali resnico in odgovor na Evropskem sodišču.

Zmanjšanje sodnih zaostankov je vsekakor pozitivno, kot sem prej rekla, jih imamo pa še kar nekaj, s čimer se ne smemo in ne moremo ponašati. Seveda izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, kar bo tema tudi jutrišnjega Odbora za pravosodje, kot vidim, je zagotovo stvar zase. Tu smo tudi člani te komisije, ki nadzira – pohvalno je, da se je Slovenija začela s tem ukvarjati, vsekakor pa se ne moremo veseliti prav nobene objave o tem, da je sodišče odločilo nam, torej v škodo. Prvič smo lani uspeli z ustavno pritožbo na Ustavnem sodišču, vložili smo doslej v celotnem obdobju varuha tri, lani dosegli prvi uspeh.

Ni še napredka na področju romske problematike. Kje je šola za vse? Kje je vrtec za vse? Kako doseči obiskovanje šole, vrtca še pred tem in seveda tudi kasnejšo zaposlitev, ko bodo tudi Romi dokončali osnovno šolo in imeli enake možnosti.

Naslednja zadeva je zagotovo etika javne besede in sovražni govor. Mimo tega nikoli ne moremo. Ne odzivamo se na vse, kar piše, ker je to praktično nemogoče, vseskozi pa pozivamo, da je etika javne besede tista, ki mora biti prisotna povsod, v vseh hramih demokracije in v vseh javnih institucijah. Vsi, ki smo na ogled ljudstvu, moramo ravnati tako, da nam je to v ponos in da se bodo drugi po nas lahko zgledovali, zlasti mlajši.

Sicer pa moram pohvaliti, da smo dobili lansko leto oziroma tudi letos celo dve odzivni poročili vlade. Želela bi si sicer, da bi bili napisani tako, da bi se ob naših priporočilih združili odgovori vseh ministrstev, da ne bi bili večkrat torej ločeni po ministrstvih, kajti tako zelo težko slediš uresničitvi vseh priporočil.

Novo je tudi to, da v poročilu letos zelo, torej za lansko leto, predstavljamo kršitelje in tudi kršitve. To je bilo težko doseči, ukvarjali smo se kar dve leti s tem problemom. Kako ugotoviti, kaj je najpogosteje kršeno, katere pravice in kdo je tisti, ki jih krši. Kajti, kot veste, se na varuha vsi ne obrnejo. In včasih pomeni ena odkrita kršitev in njena odprava posledično odpravo kršitev za veliko ljudi.

Omenila bi samo še finančno neodvisnost varuha, ki smo ji prvič posvetili nekaj strani v lanskem – torej poročilu za lansko leto. In sicer zato, ker smo neodvisne institucije, Ustavno sodišče, Računsko sodišče in varuh opozorile vlado – in tudi pisale predsedniku vlade -, da je potrebno in nujno zagotoviti neodvisnost teh institucij. Kajti le to lahko vodi v to, da se spoštuje njihov program, njihovo delo, kajti sicer, če si odvisen od izvršilne veje oblasti, potem ti lahko kdo – in zlasti sedaj, ko postajamo nacionalna institucija – to tudi očita.

Zahvalila bi se Državnemu zboru za obravnavo na vseh pomembnih odborih in komisijah. Zdi se mi, da je to zelo pomembno in dobro sporočilo ljudem. Zahvalila bi se tudi Državnemu svetu, ki vedno prvi obravnava naše poročilo – in ne le enkrat. Danes je tu z menoj cel kolegij varuha in tudi torej vsi namestniki, ki bodo z veseljem odgovarjali na vaša vprašanja, če jih boste po tej predstavitvi imeli.

In sedaj – nemogoče je bilo torej v teh nekaj minutah predstaviti celotno poročilo, ki ste ga zagotovo prebrali, bi predala besedo svojemu namestniku, vodji državnega preventivnega mehanizma Šelihu. Ali je mišljeno, da se najprej razpravlja o tem poročilu in kasneje o njegovem?