Hvala lepa, gospod predsedujoči.

Hvala lepa, spoštovani zbor za vabilo. Z velikim veseljem se udeležim te seje. Sam prihajam iz akademskega sveta, zato mi boste oprostili, da bom akademsko nekorekten, kot bi se reklo.

Svoje izvajanje bi nekako razdelil na dva dela. Najprej se bom dotaknil konkretne zadeve, zaradi katere smo se danes, upam, tu tudi zbrali. Potem pa bi v drugem delu napravil tudi nekaj sistemskih pogledov na vprašanje, ki se ga dotikamo. Zbrali smo se, ker se je v Sloveniji zgodil neprecedenčni odziv pravne stroke. Mislim, da takšnega odziva kot se je zgodil v zvezi z objavo tiskovnega sporočila Vrhovnega sodišča, s strani praktično celotne relevantne akademske pravne stroke neke države nikjer v Evropski uniji doslej nismo in tudi verjetno še nekaj časa ne bomo zasledili. Prepričan sem, da je prav, da se je pravna stroka odzvala. To, da se je odzvala v tako širokem obsegu, kaže da je šlo nekaj zelo narobe. Prepričan pa tudi sem, da ni prav, da se niso odzvali ostali nadzorni mehanizmi te države. Trdim, da če se ta pravna stroka ne bi odzvala, bi to obvestilo na spletni strani Vrhovnega sodišča še danes viselo kot da se ne bi nič zgodilo. In menim, da ni dolžnost pravne stroke v tej državi, da se odziva prav na vsako ravnanje, ampak da je to dolžnost tistih, ki v tej državi imamo in to je delitev oblasti. Izvršilna veja oblasti, zakonodajna veja oblasti sta tukaj, da nadzorujeta tudi sodno vejo oblasti in v tem delu je pravna stroka ugotovila, da je bil ta odziv pomanjkljiv, zato smo vse pristojne akterje v tej državi, vključno s predsednikom Republike tudi pozvali, da se v zadevi izrečejo.

O konkretni zadevi se je prvič zgodilo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot najvišje sodišče neke države Sveta Evrope, države članice Evropske unije jasno povedalo, da spoštuje samo tiste odločbe, ki ga prepričajo. To je bilo v uvodu in v naslednjem stavku samega teksta je jasno črno na belem pisalo, da ga odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice ne prepriča, kar logično pomeni lahko samo eno, da take sodbe ne bo spoštovalo. Po protestu pravne stroke je bilo to besedilo umaknjeno, vendar nihče, javnost niti strokovna javnost ni izvedela kako je to obvestilo na spletno stran Vrhovnega sodišča sploh prišlo, zakaj je tja prišlo, kdo je za to odgovoren. Pojasnjeno je bilo samo to, da je strokovna javnost praktično nepravilno razumela to stališče in grajani so bili tisti sodniki Vrhovnega sodišča, kar je tudi neprecedenčno ravnanje v Republiki Sloveniji, ki so se od znotraj oglasili, da to ni njihovo stališče. V medijih je bilo potem razglašeno, da je z umikom tega sporočila afera razrešena, jaz in tudi ostali del pravne stroke menimo, da temu ni tako, ker gre za tako hud zdrs, mora za tako ravnanje nekdo prevzeti odgovornost. Sam pa tudi trdim, da tukaj ni šlo samo za naključno objavo, ampak menim, in to je tisto kar je bolj zaskrbljujoče, da je vendarle tisto stališče odražalo iskreno mnenje vsaj določenega dela vrhovnih sodnikov. To pa zato, ker je v bistvu Vrhovno sodišče že v preteklosti na tej isti spletni strani se na enak način opredelilo do določenih odločb Ustavnega sodišča. In kot se boste vsaj nekateri spomnili, so na Vrhovnem sodišču tudi organiziralo neke vrste panel, ki se je pogovarjal o tem ali so odločbe Ustavnega sodišča sploh prepričljive in v kolikšni meri se bodo spoštovale. Tako, da v tej državi imamo nek sistemski problem. Mislim, da to ni več hec, da Vrhovno sodišče na svojih spletnih straneh objavlja, da bodo spoštovali odločbe tistih sodišč, ki jih prepričajo, kajti če se tako obnaša vrhovno sodišče, zakaj se ne bi tako obnašali še navadni državljani. Ko jaz dobim pravnomočno sodbo ali pa, ko mi policist na cesti izreče prekršek bom rekel, da me pač ni prepričal in tega ne bom spoštoval. Tukaj gre pri Vrhovnem sodišču za vrhovno institucijo te države, vrhovno institucijo pravne države, ki mora prva voditi s svojim zgledom.

Druga zadeva, ki je v tej spet konkretni zadevi, če vendarle se še nekoliko dotaknem zmotila, je bilo to in to stališče je bilo danes znova ponovljeno, da je stališče Evropskega sodišča za človekove pravice neprepričljivo, ker ni ustrezno razlagalo, upoštevalo ustrezne razlage slovenskega relevantnega zakona ali pa, kar je menda postavilo drugačno razlago kot je obstajala poprej. S tem stališče se sam in tudi ostala pravna stroka globoko ne morem strinjati. Namreč, ta zadeva v zadevi PRO PLUS razlaga, ki jo je podalo Evropsko sodišče za človekove pravice je del njegove ustaljene sodne prakse, ki bi jo moralo slovensko vrhovno sodišče, če kdo v tej državi poznati. In po vrhu vsega bi morali na Vrhovnem sodišču vedeti, da Evropsko sodišče za človekove pravice nikdar ne razlaga nacionalne zakonodaje, ker Evropsko sodišče za človekove pravice sodi samo po konvenciji. In konvencija določa minimalne standarde, ki jih morajo države članice spoštovati. Zato je bil tudi nivo strokovnosti, in zaradi tega smo se v javnosti tudi oglasili, frapantno nizek. In nekaj, kar se za Vrhovno sodišče ne spodobi, ker na koncu koncev te stvari učimo že študente v prvem letniku pravnih fakultet.

In še nekaj, v tej zadevi, v tej konkretni zadevi, o kateri govorimo, zakonodajalec ni storil prav ničesar narobe. V tej konkretni zadevi se zakonska določba glasi, da Vrhovno sodišče v takšnih zadevah praviloma ne opravi sodne obravnave, praviloma. Vendar to ne pomeni, da je ne sme opraviti. Če sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, kot sem dejal, je ustaljena na teh področjih, nalaga, da je treba sodno obravnavo / nerazumljivo/ opraviti, potem seveda praviloma ne opravi, pomeni, da se izjemoma lahko opravi oziroma da se na temelju določbe ESČP ta razlaga celo mora, ta obravnava celo mora opraviti. Torej, tukaj gre za konkretno odgovornost konkretnih sodnikov, konkretnega sodišča, ki je napačno uporabilo slovensko zakonodajo, ki jo ni razložilo v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. In to me pripelje do tistega drugega sistemskega izvajanja v tej zadevi. Kot sem rekel, kot pravni strokovnjaki iz akademske stroke, ko gledam to od zunaj to vaše ravnanje vseh treh vej oblasti sem že od nekdaj kritičen zato, ker imamo venomer odgovornost predlagamo na nekoga drugega in slednjič je odgovornost na zakonodajalcu. Zakonodajalcu, veste, da vas je 90, tukaj ne moreš nikogar dejansko konkretizirati, in slednjič je odgovornost za stanje, ki ga pač imamo v konkretnih kršitvah, na sami zakonski normi. Jaz mislim, da to ne drži. In sem vam pokazal, da v tem konkretnem primeru to absolutno ne drži in da, še dodatno poudarjam, da samo spremembo zakonodaje tudi ne bomo takšnih primerov preprečili. Mi lahko v zakonodajo trikrat napišemo, da so odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice obvezne. Vendar če tisti, ki morajo to zakonodajo uporabljati, tega ne bodo storili, potem ne bo nikakršnih sprememb. Jaz tudi razumem, da vsi tisti, ki zasedat institucionalne položaje v tej državi vam je v interesu, da zadeve predstavitev v pozitivni luči. S tem ni nič narobe. Vendar pa moramo vseeno biti tudi samokritični. Gospa ministrica je lep povedala, da je 95 % zadev, ki pridejo iz Slovenije, kakor tudi iz katere druge države Sveta Evrope sploh ne ugleda obravnave na Evropskem sodišču za človekove pravice. Res je, samo 5 % vseh zadev, ki jih pritožniki vložijo na sodišče se obravnavajo in samo polovica teh je uspešnih. Ampak zoper Slovenijo je bilo uspešnih že več kot 300 zadev. In jaz mislim, da je to razlog za skrb. In večina teh zadev je bila neuspešna ne zaradi zakonodaje, ampak zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. In to kršitev je zakrivilo slovensko sodstvo, ne zakonodajalec. Slovensko sodstvo, redno sodstvo in Ustavno sodišče, ki je dolgo časa toleriralo ureditev, da ni bilo pravičnega zadoščenja v primeru teh kršitev.

Torej, preveč slovenskih zadev je še vedno na Evropskem sodišču za človekove pravice. Preveč zadev gori izgubimo. In jaz mislim, da je tukaj tudi odgovornost državnega odvetništva. In izvrševanje sodb Evropskega sodišča, sem prepričan, še naprej ostaja pomanjkljivo. Slovenija je vzorno uredila tistega zadeve, h katerim je bila tudi politično prisiljena. Zadeva Kurić in Ališić, imel sem ta privilegij, srečo ali pa nesrečo, kakor si vzamete, da sem sodeloval pri izvrševanju obeh teh zadev. Iz tistih zadev se je kazalo velika pomanjkljivost delovanja, ne samo tistih, ki so kršitev zagrešili, ampak tudi državnega odvetništva, in siceršnjega nesistemskega pristopa države k reševanju teh problemov. Če bi slovensko državno odvetništvo res bilo vzpostavljeno tako, da bi lahko vrhunsko v teh zadevah branilo, Slovenija ne bi potrebovala izjemno dragih tujih odvetniških družb, ki nam svetujejo v teh zadevah za zelo visoke denarje, pa vendarle brez vsakršne odgovornosti. In tukaj jaz mislim, da je še ogromno prostora za sistemsko izboljšavo teh zadev.

Tisto, kar je potem ključno, če Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovi kršitev konvencije, ki jo je zakrivilo tudi slovensko sodišče s svojo sodno prakso je ključno, da se ta sodna praksa ustrezno spremeni. In ta zadeva PRO PLUS je toliko bolj problematična, ker je pred njo bilo odločeno tudi že v zadevi mirovni inštitut, kjer je šlo za isti problem. To, da upravna sodišča praviloma ne izvajajo javnih obravnav. In spomnite se, kako se je upravno sodišče odzvalo takrat na zadevo mirovni inštitut, identično kot na nek način sedaj Vrhovno sodišče. Reklo je, da je ono sodilo po zakonu, zakon mu to pravico daje, torej je vse prav. In zato jaz poudarjam, da tukaj ne gre za en izoliran primer, ampak poudarjam, da gre tukaj za nek sistemski razmislek, ki ga nazivamo zakonski pozitivizem, zakon je zakon, zakon nam to dovoljuje. Evropska konvencija za človekove pravice je pa tam nekje zunaj. Ključno je torej, da sodišča, sploh Vrhovno, spreminjajo svojo sodno prakso na podlagi razlage Evropskega sodišča za človekove pravice. In jaz menim in tu se pridružujem spoštovani gospe ministrici, da je dejansko potrebno narediti ponovno razpravo o tem, da je bila ugodna sodba za pritožnika na Evropskem sodišču za človekove pravice lahko tudi razlog za obnovo postopka v pravdnih zadevah. V kazenskih zadevah je že. V pravdnih zadevah jaz mislim, da bi bilo o tem potrebno opraviti novo razpravo in podobno velja tudi za upravne postopke.

In naj končam s tem, kar je omenila tudi varuhinja. Dejansko imamo v Sloveniji tudi problem s spoštovanjem odločb Ustavnega sodišča. In vi, spoštovani zbor, točno veste, da je kar nekaj odločb Ustavnega sodišča, ki se med drugim nanaša tudi na najbolj ranljive posameznike v tej družbi, ki so otroci, ki so prosto lastno ignorirane iz ideoloških razlogov. In moja dolžnost kot pravnika, ustavnega pravnika, ki sem bil akademsko nekorekten in to mi boste morali oprostiti, ali pa tudi ne, to je vaša izbira, je, da vas pozovem k spoštovanju vseh odločb Ustavnega sodišča, še posebej pa te, ki se nanaša na najbolj ranljive skupine v naši družbi.

Hvala lepa še enkrat za vabilo.