Hvala lepa, gospod predsedujoči in člani odbori, spoštovani drugi gostje.

Želim tudi sam poudariti, da tukaj ne more biti nobenega dvoma v naši državi glede spoštovanja odločb Evropskega sodišča za človekove pravice. Ker je to pravzaprav tudi mednarodno pravna obveza naših pravosodnih organov. To je bilo v zadnjem času, glede na diskusijo, ki se je v javnosti pojavila, tudi izrecno sporočeno z uradnim stališčem Vrhovnega sodišča z dne 29. oktobra in je tam konkretno, jasno sporočeno, kakšno je uradno stališče Vrhovnega sodišča. Moram reči, da se pridržujem tem podatkom oziroma jih lahko samo še dodatno pokomentiram glede izvrševanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v preteklih letih, in sicer vidimo, da je večina teh odločb bila že izvršena, mislim, da zdaj v zadnjem času samo še štiri zadeve čakajo odzivno poročilo iz Republike Slovenije. Pri tem pa moram poudariti, da se večinoma te odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice pravzaprav niti ne nanašajo na sodstvo, kolikor se nanašajo na zakonodajno vejo oblasti in na Republiko Slovenijo kot tistega zavezanca, ki pač mora določene odškodnine izplačati, da se v tem smislu izvršijo odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Tako se velikokrat – po mojem mnenju tudi ne povsem upravičeno – skoncentrira kritičen pogled na sodstvo v zvezi z izvrševanjem sodb Evropskega sodišča, čeprav je sodstvo tukaj v določenem pomenu in obsegu zamejeno. To je bil morda tudi razlog, da je Vrhovno sodišče skušalo opozoriti – verjetno na ne prav primeren način – v zadnjem obdobju na težavo, v kateri se sodstvo znajde takrat, ko imamo neusklajeno zakonodajo z Evropsko konvencijo za človekove pravice, hkrati pa – kot se je zgodilo tudi že v konkretnih primerih – odločitev našega Ustavnega sodišča, ki je tako ravnanje, ki je v sodnem postopku sledilo naši notranji, domači zakonodaji, štelo kot neproblematično. Torej ne kot protiustavno. In za tem se pa seveda pojavi odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki postavi drugačno razlago, drugačen koncept razumevanja teh pravic oziroma spoštovanja pravic človekovih pravic v sodnih postopkih. In to je težava, v kateri se sodstvo pač znajde in jo mora reševati, bom rekel, tako kot ve in zna v okviru svojih pristojnosti. Ampak tukaj je vendarle bistveno, da pogledamo tudi notranjo našo domačo zakonodajo. In tukaj je Vrhovno sodišče doslej – in je pripravljeno prav tako še naprej – tesno sodelovati z zakonodajnim organom, Državnim zborom, pa tudi s predlagateljem, ki je praviloma Ministrstvo za pravosodje v teh zadevah, čeprav je tudi na Vrhovnem sodišču deljeno mnenje o tem, ali je prav, da bi se Vrhovno sodišče sploh vključevalo v zakonodajne postopke. Ker to vendarle ni naša osnovna naloga. Naša osnovna naloga je pač razsojanje v zadevah na podlagi veljavne zakonodaje. In seveda Ustave ter mednarodnih aktov, ki nas zavezujejo. Tako da tukaj bi, seveda, tudi se pridružil vašemu uvodnemu razmisleku, da se preuči, kje je potrebno spreminjati našo interno zakonodajo, zato da do takih kršitev in takih težav, v katerih se sodstvo znajde, ne bo več. In da se jim bomo lahko uspešno izognili. To bi nekako želel povedati za to začetno diskusijo. Hvala.