Hvala lepa.

Ta problem spremljam medijsko tako kot vsa Slovenija zadnji dve leti, zadnja dva meseca in pet dni pa je intenzivno ta problem na moji delovni mizi. Moram reči, da je bil že predmet pogovorov pred tem, ko sem postal minister, sva se srečala z gospodom Gregoričem, da mi je povedal svoj aspekt. Z gospodom Gregoričem smo sedeli nekajkrat, nekajkrat smo sedeli tudi z vodstvom kliničnega centra, kako naprej. In smo se soočili z naslednjimi dejstvi, toliko, da boste videli, kaj je problem.

Iščemo seveda dolgoročno rešitev, stabilno dolgoročno rešitev. Omenili ste že, gospa Jelka Godec, da je prišlo do kolapsa tega programa; ne bom razpravljal, zakaj, ker nima smisla, bom orientiran v prihodnost. Do odgovora, kako naprej, pa sem po pogovorih z vsemi izluščil sledeče. Problem, ki je in bo ostal, je majhno število otrok, ki jih je treba operirati na srčni kirurgiji, in s tem povezana varnost in kakovost tega programa in ekonomičnost tega programa. Če želimo, da bo ta program normalno tekel kot vsi drugi slovenski programi, rabimo kritično maso bolnikov. V nasprotnem primeru moramo delati tako kot sedaj, da ti ljudje, ki so tam zaposleni, istočasno opravljajo še druge naloge in opravila. Zaenkrat se ta program naslanja na tuje kirurge in tudi drugi zavod, ki ga je ustanovila Vlada, NIOSB je operiral s politiko gostujočih kirurgov, dokler ne vzgojimo lastnih strokovnjakov. To je prvi del. Drugi del je, da vzgoja lastnih strokovnjakov traja nekaj let in je ni mogoče doseči brez povezave s tujimi centri. Zdaj, ali je to Houston ali je to München ali je to Praga ali so to nekateri centri v Evropi, ki jih tudi ni prav zelo veliko, je vprašanje seveda logistike, pripravljenosti in seveda tudi denarja. Program se da postaviti z veliko denarja kot samostojno enoto in se s tem izognemo konfliktom med kliničnim centrom in NIOSB, vendar pa nas bo to kar precej stalo; računam na kaj več kot tistih 4 milijone, ki ste jih omenili v svojem uvodnem nagovoru. Problem, da je pa samo sto otrok in da bomo imeli problem s kadrom in z nadziranjem kakovosti, pa še vedno ostane. Zato sem se v tem času sestal z ministrom Hrvaške in z direktorico fonda Bosne in Hercegovine in jih povprašal, ali so pripravljeni v nek tak naš center, če ga naredimo sodobnega, pripravljeni pošiljati svoje paciente. Odgovor je bil »da«, čeprav Hrvati že imajo praktično isti problem, operirajo otroke do določene stopnje, nekaj pa vozijo ven v različne kardiokirurške institucije, Bosna in Hercegovina pa, mislim, da vse, da praktično nič ne operirajo doma. Moj cilj je bil, seveda, če razmišljamo o dolgoročni rešitvi, da naredimo center, ki bo imel 300, 400 bolnikov in bo strokovno in ekonomsko vzdržen. Tak proces seveda traja kar nekaj let, deset let najmanj. V vmesnem času, in ta problem imata obe inštituciji. Situacija je zdajle malo bizarna, Ministrstvo za zdravje je ustanovitelj kliničnega centra in ustanovitelj NIOSB in se srečujemo v parlamentu, ker se dve inštituciji ne znata med seboj pogovoriti. Zato sem se pogovarjal na eni in na drugi strani in načrtujem še sestanek obeh inštitucij skupaj brez kamer v kliničnem centru v začetku decembra kjer bo padla dokončna odločitev kako naprej. Seveda me je najprej zanimalo kaj se pa zdaj dogaja na programu in po zagotovilih kliničnega centra je bilo letos operiranih 86 otrok, od tega 18 v tujini. To bo predstavil direktor kliničnega centra, kako dejavnost teče zdaj. Jaz sem v te pogovore šel, se prvo prepričati koliko je kritična, koliko je situacija kritična pa akutna, to se pravi, zdaj in tukaj in ocenjujem, da ni, da je zdaj program kolikor toliko teče, z vsemi temi pomanjkljivostmi, ki bodo ostale še naslednjih pet, šest, sedem let. Pogovarjal sem se tudi z ljudmi, ki so odšli iz kliničnega centra ali bi prišli nazaj bi, nekateri bi, vendar pa pod podobnimi pogoji kot se je to zgodilo v NIOSB in so potem izbruhnili nameri oziroma nezadovoljstvo med zaposlenimi v kliničnem centru, govorim o razlikah v plačah. To je pa drugi problem. Ali se bomo v Sloveniji odločili, da za posamezna področja, ki so nam pomembna in ki v tujini stanejo trikrat, štirikrat več, izjemne strokovnjake plačamo ali ne. Strokovnjaka ni problem dobiti v svetu, samo ustrezno ga je treba plačati. Če smo to naredili za eksperte na drugih področjih, ekonomskih, organizacijskih, prometnih in ne vem kaj še vse, ne vidim razloga, da ne bi naredili tega tudi tukaj. To je drug problem, ki ga bomo morali rešiti. Dokončne odločitve kaj bo s programom srčne kirurgije, ni. Ponuja se pa še, še ni, ponuja se pa seveda logična rešitev, da to ostane znotraj kliničnega centra zaradi prej navedenih razlogov kritične mase medicinske stroke, prostorov, bivanja in podobno. Kakšna bo vloga NIOSB in ali NIOSB lahko deluje znotraj kliničnega centra, se bomo pogovorili v prvem tednu decembra. Zaradi varnosti imamo seveda vsi skupaj eno možnost, da če ne pride do dogovora in če nismo sposobni narediti enega takega centra v Sloveniji, se lahko temu programu odrečemo. Tudi to je bilo že na mizi in preprosto te najbolj kritično obolele paciente operiramo v tujini. To je možnost, ki nam ostane, tako da tukaj lahko zagotovimo, da ta možnost obstaja, tako da se ni treba nikomur bati, da potem pa morda ne bi bil operiran, če to ne bo ostalo v Sloveniji. Te možnosti se poslužujemo vsi, približno 700 operacij razno raznih se naredi v tujini letno in zakaj se ne bi tudi za to, če nismo tega sposobni narediti sami. Po pogovoru s kliničnim centrom so se oni, so mi zagotovili, da so pripravljeni prevzeti odgovornost in zagotoviti ustrezno kakovost znotraj kliničnega centra, mislim pa, o tem se bomo pa še pogovorili, da zaradi zagotavljanja varnosti rabimo neko supervizijo zunanjih strokovnjakov, pomoč pa tako ali tako. Naslednjih sedem let, če se bo to izvajalo v Sloveniji, bomo to delali deloma s tujimi strokovnjaki dokler ne usposobimo lastnih oziroma se odločimo, da naše domače plačamo približno toliko kot so plačani v Evropi, pa bodo prišli nazaj. Samo potem si ne želim še ene seje odbora, ko bomo pa o tem razpravljali, kako so različno plačani ljudje.

Kar se tiče denarja, gospa Godčeva, samo sekundo, da bom povedal točno številko, Nacionalni inštitut za otroške bolezni je dobil ta denar, ki ga je Vlada namenila za organizacijo inštituta in ga ima naloženega na podračunu, in sicer milijon 624 tisoč 670 tisoč evrov, to se pravi, ta denar ni zapravljen, ampak v skladu z zakonodajo javnega zavoda je na podračunu in se lahko seveda s sklepom javnega zavoda kadarkoli uporabi za namene, ki je bil namenjen.

Jaz bi na tem mestu, predsednik, prosil direktorja Kliničnega centra, če nadaljuje kaj se ta hip tam dogaja. Končno odločitev pa, kot sem že rekel, bomo pa sprejeli v prvi polovici decembra po dokončni debati za zaprtimi vrati kaj je najbolj varno za bolnike. Moj cilj je zelo preprost, storitev mora biti strokovna, mora biti dosegljiva. Sedaj tujina pomeni velike težave z dosegljivostjo zdravnikov. Mora biti dosegljiva in mora biti ekonomsko opravičljiva. Ni problem sedaj postaviti NIOSB, plačati zdravnike po ameriški ceni in bodo prišli delati. Samo koliko nas bo to stalo - tudi to moram tehtati kot minister slovenske vlade.