Hvala lepa za besedo. Moje ime je Marko Naberšnik, sem redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in predstojnik oddelka za film in televizijo, sicer pa tudi režiser in scenarist.

Hvala za sklic seje. Me veseli, če bo današnja priložnost pomenila to, da drug drugemu osvetlimo našo situacijo, pogoje v katerem smo ustvarjali in v katerih ustvarjamo in tudi sam pozdravljam predloge, ki so bili danes predstavljeni, ker zagotovo bodo vplivali in lahko vplivajo na ne stabilnost znotraj našega filmskega in televizijskega področja. Ker ta stabilnost je namreč tista, ki zagotavlja na koncu in gospodarske učinke iz te dejavnosti, ker film – sam včasih v šali rečem, da se splača že tisti trenutek, ko se gre snemati in da so vstopnice samo nek vrh uspeha, zato, ker ko gremo s filmskim izdelkom potencialnim na teren, dejansko pride do enega gospodarskega učinka na področju turistične branže, določenih malih podjetnikov, ki pri tem sodelujejo. Za to, da en film nastane, je dejansko zelo veliko enih členov vpletenih.

Zdaj, kot profesor se na tem področju srečujem s tem, da… z vprašanjem kako mladim, ki vstopajo v ta svet, zagotoviti ta entuziazem, ki jih bo potem ohranjal tudi pri ustvarjalnosti. Ker danes je bil že omenjen film Posledice. Film Posledice se je namreč začel kot magistrski projekt na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, potem je kasneje dobil sredstva za prvence na Slovenskem filmskem centru in je šel t.i. svojo pot in danes vidimo tudi te neke uspešne učinke, ki jih doživlja na festivalih in tudi pri gledalcih. Drugače pa režiser, je še v programu magisterija, Sara Gergek montažerka, prav tako v programu magisterija, Jerca Jerič producentka, je naša prva diplomantka, oziroma magistrantka, pardon, se opravičujem na programu Filmska in televizijska produkcija, Rok Kajzer Nagode, direktor fotografije je prav tako še na programu magisterija in sedaj imamo pred seboj mlade ustvarjalce, ki so deležni velikega filmskega uspeha, se pa lahko v primeru, da bi ohranili finančna sredstva na nekem tem nivoju, ki zagotavlja zgolj to, da se film kot tak vzdržuje in s prisotnostjo, se zgodi to, kar je Maša Bučar že omenila in sicer začnejo se dogajati veliki premori med posameznimi filmi. Nekje slovenski filmski ustvarjalec lahko v svojem življenjskem obdobju, če je zelo ustvarjalen govorim, to pride do enih šestih, sedmih celovečernih filmov in potem je v bistvu konec – tako njegove življenjske poti, to pa je v bistvu tako majhna številka, da če bi pri tej številki šest, sedem recimo potegnili črto, potem ne bi imeli avtorjev kot so Kristog Kieslowski, Lars Von Trier, Michael Haneke, zaradi tega, ker je to tako majhna številka, da nek filmski ustvarjalec ne uspe realizirati svojega ustvarjalnega potenciala. Se pravi se potem mlademu ustvarjalcu, ki pride z akademije poln enega zanosa, zgodi to soočanje s temi velikimi premori. In zdaj seveda danes, ko tukaj sedimo, je ta premor zgolj ena beseda, ampak, ko se ti kot ustvarjalcu zgodi to zavedanje, da boš uspel v desetih letih realizirati morda dva filma, če boš ustvarjalen in deloven, to pomeni, da boš v bistvu pisal vedno, ker preprosto se te premori zgodijo zaradi narave financiranja, ti zmanjka volje in potem pridemo do ene množice slovenskih filmskih avtorjev in avtorjev, ki imajo v svoji filmografiji tri, štiri filme in to je tudi nekje en maksimum, ki ga lahko dosežemo. To pa v bistvu pomeni, da imamo veliko dobrih prvencev v slovenski kinematografiji, pa zelo malo res uveljavljenih avtorjev in avtoric. Razlog tiči v tem, kar je bilo že danes rečeno, v manku finančnih sredstev. Film pač kot umetnost, ker je kompleksna, ima svojo ceno. Za majhne denar se ne da narediti kostumskega filma, ne da se rekarnizirati(?) literarnih predlog, ki se selijo v času v preteklost, na primer, kot sami vemo, verjamemo filmu šele takrat, ko ima prepričljivo podobo, se pravi dobre kostume, glasbo, neko scenografijo. Vse te zadeve pa seveda zahtevajo določena finančna sredstva.

Fino bi bilo morda danes tudi vedeti pa morda se znebiti občutka, ko včasih znotraj kakšnih razprav na forumih dostikrat pride, da je film dan nekemu avtorju, avtorici, neki ozki filmski ekipi. Film je dejansko dan eni veliki množici – denar, govorim v finančnem smislu. Finance so vedno dane pri filmu resnično enemu zelo širokemu spektru, ki ima, kot je bilo tudi danes že izpostavljeno, učinke na področju turizma, gospodarstva. Če samo omenim, za primer film, ki sem ga sam režiral Shanghai. Pri njemu je sodelovalo več kot tisoč ljudi in posledično je dejansko mnogo, mnogo nekih gospodarsko majhnih subjektov, nekih uslug, turističnih tudi in gospodarskih, iz tega nekega naslova imelo nek učinek. To se mi zdi pomembno, zato ker dejansko tudi vsi in mi vsi razmišljamo, kakšni so lahko širši učinki filma kot takega.

Če se pa vrnem za zaključek še k temu svojemu pedagoškemu delu, pa bi morda še enkrat podčrtal pa poudaril to, da na področju pedagoškega dela, je najtežje zagotoviti mladim ustvarjalcem občutek enega entuziazma, ker se tudi sami že zavedajo, da pri filmu en bo lahko, če ostane na takšni ravni kot do sedaj, da njihova ustvarjalnost je v bistvu, kar se realizacije tiče, vprašljiva in da jih dejansko čaka en film na pet let, kar pomeni dva na deset in po tej logiki hitro pridemo, da vidimo, da v času neke delovne dobe vsakega posameznika in posameznice, nekega polnega potenciala ne moremo izkoristiti.

Hvala za enkrat.