Hvala Violeta. Lep pozdrav vsem, posebej vabljenim na sejo.

V Levici smo predlagali ta sklic seje o slovenskem filmu in kot je Violeta povedala smo za uvod v to sejo povabili vse poslanke in poslance, člane in članice tega odbora na predvajanje filma Ne bom več luzerka na Ljubljanski filmski festival v petek, da bi kot prikaz, kaj slovenski film zmore.

Film pripoveduje zgodbo o Špeli, 29-letni Ljubljančanki, ki je milenijka. Milenijci so generacija za katero se je v ZDA po krizi izoblikovala kratica »ninja«, ki pomeni »no jobs, no income, no asset«, oziroma v prevodu »brez služb, brez dohodka, brez sredstev«. In Špela je en tak tipičen primer. Kljub univerzitetni izobrazbi ali pa prav zaradi nje kot pripomni njena mama, službe nikakor ne dobi. V poklicih, za katere je izobražena lahko dela le »pro bono«, ob obljubah, da bo nekoč bolje. Zato se preživlja prek izposojene študentske napotnice v nekvalificiranih službah, kot so natakarica, reševalka iz vode in podobno. Življenje ji tako ponuja le dve izbiri: beg v tujino ali pa sprijaznjenje z življenjem luzerke doma. Luzerke, ki ne bo nikoli mogla opravljati poklica za katerega je usposobljena, luzerke, ki ne bo nikoli uresničila svojih pričakovanj do življenja, luzerke, ki nikoli ne bo uresničila svojih potencialov. Njena izbira je beg ali propad. Luzerka je za to na nek način tudi film o slovenskem filmu. Tudi slovenskemu filmu namreč politika že celo desetletje obljublja, da bo nekoč bolje. Leta 2011 je država za filmsko področje predvidela 8, 5 evrov milijonov letno, nacionalni program za kulturo med letoma 2014 in 2017 je predvideval 11 milijonov evrov letno. A proračun za film trenutno dosega v resnici komaj tretjino tega zneska – 4, 5 milijone na letni ravni. To nas ne postavlja samo na rep Evrope, ampak tudi na rep bivših jugoslovanskih republik, za nami sta samo Kosovo in Črna Gora. Medtem ko Slovenija za film namenja 4, 5 milijonov evrov letno, Hrvaška namenja 9, 7 milijona, Makedonija 7, 5 milijonov, Srbija 10, 5 milijonov. Nič boljši oziroma še slabši so proračuni posamičnih filmov. V Sloveniji za film v povprečju namenimo 0, 8 milijona, s tem, da so tukaj tudi evropska sredstva in koprodukcije, v resnici bolj pol milijona. V Bolgariji, kjer so, veste da plače in stroški nižji, namenijo več – 0,9 milijona, na Hrvaškem en milijon, v Italiji dva milijona, na Madžarskem 2, 4 milijona, v Nemčiji pa 6, 1 milijona evrov za posamični film. Ob tem je treba omeniti tudi propadanje filmske dediščine. Medtem ko se ocenjuje, da bi za njeno restavracijo in digitalizacijo rabili 10 milijonov evrov in njena digitalizacija in restavracija je tudi zaveza koalicijske pogodbe trenutne vlade, je Slovenski filmski center v zadnjih letih od ministrstev v ta namen prejel zgolj 39 tisoč evrov.

Kljub podhranjenosti pa slovenski film vseskozi kaže svoje potenciale. V letu 2016 je bilo 25 slovenskih filmov prikazanih na 49 mednarodnih festivalih, prejeli so 17 nagrad. Na domačem slovenskem filmskem festivalu letos, sta strokovno žirijo in gledalce posebej prepričala dva filma, oba proizvoda nove generacije filmskih ustvarjalcev. Prvi je že omenjena Luzerka. Prejela je tri Vesne – za najboljši scenarij, za najboljšo žensko stransko vlogo ter za najboljši celovečerni film in s tem je tudi postala zmagovalka festivala. Urša Menart, ki je danes z nami, režiserka Luzerke je letnik 85` in postala je prva ženska v zgodovini tega festivala, ki je prejela nagrado za najboljši celovečerni film.

Drug film, ki je prepričal na FSF so Posledice. To je prvenec režiserja Darka Štanteta, prejel pa je Vesno za najboljšo režijo, Matej Zemljič in Timoj Šturbej, letnika 95` in 94`, sta prejela Vesni za najboljšo glavno in za najboljšo stransko moško vlogo.

Če se spet vrnem k Luzerki. Tako kot Luzerka, bodo tudi mladi ustvarjalci obsojeni na beg ali propad. Domač filmski trg je majhen, zato so producenti odvisni od javnega, torej proračunskega denarja. Tega pa je tako malo, da lahko Slovenski filmski center podpre le tri celovečerne filme letno in filmski ekipi, ki sta ustvarila Luzerko in Posledice, lahko naslednji projekt pričakujeta šele čez kakih dobrih pet let in glede na to, da so Posledice trenutno že v vseh britanskih kinematografih, pravice zanje pa je odkupil tudi HBO GO, lahko pričakujemo, da filmski ustvarjalci ta čas ne bodo kelnarili, ampak bodo dobili ponudbe tujih produkcijskih hiš. Takšna je bila usoda prejšnje generacije. Rok Biček, režiser legendarnega Razrednega sovražnika, posnetega leta 2013, zdaj dela na Hrvaškem. Sara Kern v Avstraliji, podobno usodo delijo Mitja Okorn, Hana Slak, Olmo Merzu in drugi. Kot je rekla Urša Menart v petek: »je to dobro za njih, a precej manj dobro za državo, saj iz države odhajajo največji filmski talenti.« Niso odšli zaradi previsokih davkov, kot zatrjujejo kakšne stranke v tem parlamentu, ampak ravno obratno – zaradi prenizkih proračunskih sredstev.

Na srečo Luzerka pokaže tudi na rešitev tega problema. Kljub temu, da je brez dohodka, službe ali sredstev v Sloveniji vidi potencial in perspektivo, dokler ji ne ukradejo kolesa, edinega sredstva, ki ga je kadarkoli imela.

In s tem prehajam na končno poanto, da bi slovenskemu filmu vrnili perspektivo, se moramo pogovoriti o njegovih sredstvih in temu je namenjena današnja seja. Druge države se tega že zavedajo – v Italiji so leta 2016 povečali sredstva za filmsko produkcijo za 60 %, v Latviji v zadnjih petih letih za 150, v Bolgariji za 25. V tem duhu želimo tudi premike v Sloveniji in za to odboru predlagamo dva sklepa. Prvi je, da se je Odbor za kulturo seznanil s problematiko ogroženosti slovenske filmske produkcije in ustvarjalcev ter zanemarjanja slovenske filmske dediščine. Drugi sklep, smo ga pred sestankom tudi že uskladili z ministrstvom, pa se glasi: Odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo, da sredstva za film s sorazmernimi letnimi povečanji do leta 2022, dosežejo 11 milijonov evrov, kot je bilo predvideno v Nacionalnem programu za kulturo 2014-2017, sprejetim leta 2013.

Toliko za uvod z moje strani, hvala.