Hvala lepa. Dobro jutro vsem skupaj, še zlasti pozdravljam dr. Štromajerja, mu čestitam tudi ob uradni promociji v naziv doktorja znanosti, ker več pameti, ne le nujno zdravo kmečke, vedno potrebujemo v vseh vejah oblasti, kot se temu reče.

Zdaj seja je, kot je rekel državni sekretar Cantarutti, vsebinsko obsežna. Sam sem celo malo skeptičen, da tudi v Bruslju vam ne pade koncentracija, koliko je smiselno res toliko točk nametat skup. Verjetno bi ene 3 ure skupaj lahko vsebinsko šel čez vse to, ampak vam bom tokrat to prihranil. Zgolj nekaj vprašanj, nekaj poudarkov. Seveda 1., 2. točka, ki se nanaša na notranji trg, na spletne posredniške storitve. Vemo, kje je osnova problema. Pred kratkim sem bral neko resno študijo o 200 največjih globalnih podjetij. Na področju IKT jih je tam enih 17 evropskih. Skratka, po domače povedano, Američanom smo prepustili razvoj teh platform in tukaj nas nekako glava boli in tepe. Nepojasnjene spremembe pogojev, odstranitev blaga(?), pomanjkanje preglednosti, nejasni pogoji za dostop do podatkov, dajanje prednosti lastnim konkurenčnim storitvam so neke prakse, s katerimi se soočamo. In kaj me osebno žalosti, je nekako zlasti v luči, kot je omenil državni sekretar, tudi trgovinskih vojn, da Evropa, ne nujno le EU, tudi širše, ni tako pametna, da bi recimo podprla zlasti napore Francije, ki se nekako še najbolj trudi razvijati neke tovrstne lastne vsebine in platforme. To je ena zadeva. A se o tem sploh razmišlja ali smo tukaj nekako »otišla baka s kolačima«? A veste, ker za razliko od Evrope in EU je Kitajska šla v to in Kitajska ima svoje, če rečemo v ljudskem jeziku, od Amazonov do kaj podobnega Facebooku in še čemu. Ampak dobro, o cenzuri kdaj drugič. To vprašanje, drugo vprašanje seveda problematika že Evropske unije kot enotnega ali neenotnega trga, to smo se že štiri leta pogovarjali, tudi na tem odboru pogosto. Cele vrste izdelkov ne moreš kupiti v Sloveniji, pri celi vrsti zadev imaš težave z garancijami, s komunikacijo, s ponudniki. Ne velja to samo za medicinske vsadke, o katerih bo treba kaj spregovoriti na kakšnem drugem matičnem delovnem telesu.

Tretje vprašanje. Spletne storitve, družbeni mediji, vprašanje sovražnega govora. V tej luči, če človek gleda odziv, dajmo reči, državnih, paradržavnih podjetij na neko stališče predsednika Vlade, se človek zgrozi, ker odziv podjetij in medijev je bil nekako tak: »Šarec, kaj…,« da ne dokončam stavka, »sovražni govor prodaja.« Ali smo mi še vedno ustavna parlamentarna demokracija ali smo nekaj petega, ali se bo temu namenilo sploh kaj pozornosti.

Če grem naprej, točka 4. V integralno naslednjem kohezijskem obdobju okrog 4 milijarde programa za enotni trg. Gospod Canterutti je zelo lepo razložil neke naše zadržke, kjer smo bili delno uspešni, delno neuspešni, v smeri združevanja je to šlo. »Podpira konkurenčnost zlasti majhnih in srednjih podjetij,« tu bi malo hotel vedeti, na kakšen način se bo to dogajalo.

Točka 5, Uredba o splošni varnosti vozil. Ne morem drugače, kot da te točke ne bi bral, malo tudi v luči, da smo še vedno nori na to avtomobilizacijo ali pa, če hočete, na »feltne«, kako v tej luči gledate razvoj javnega potniškega prometa, ki zlasti v Sloveniji blazno šepa, bo treba tudi kakšno izredno sejo odbora neke najbolj glasne ministrice Vlade sklicati in reči kar nekaj na to. Glejte, jaz sem včeraj iz Maribora v Ljubljano, »klinac«, od devetih zjutraj do petih popoldne nimaš enega normalnega javnega potniškega prevoza, resnega. Dobro jutro, Slovenija!

Če grem še malo naprej. Področje certifikatov je opredelil zelo dobro gospod Canterutti in tudi pomen tega za našo industrijo generikov. Lahko bi več govoril tudi o Uredbi REACH in vprašanju industrijske konkurenčnosti. Tu se dotaknemo tudi vprašanja reindustrializacije Evrope. In tudi, a veste, če to zvrnemo v Slovenijo, namesto da delamo tako halabuko okrog te minimalne plače, kar je v osnovi ustavna kategorija - če bi dobro poslušali kratki nagovor včeraj potrjene nove sodnice Ustavnega sodišča, bi zelo jasno slišali, kaj je nek sukus naše ustave, da mi dejansko živimo v neki družbi, kjer prevelik del delavstva od lastnih rok in pameti in še česa ne more imeti neke dostojnosti osnovnega življenja, je kriv cel niz starih politik, zlasti prva Janševa Vlada in Cerarjeva Vlada, ki je v letih najbolj debelih krav nista mislila kaj dosti naprej pred lastnim nosom, če se tako izrazim.

Če grem na vesoljski program Unije, to v bistvu zelo pozdravljam. Ampak zakaj, tu se mi zdi to kot dober primer, pri nas zelo radi govorimo o tej ideologiji srednjih in malih podjetij. Zelo pomembno je, na katera srednja in mala podjetja se baziramo. Če so to neka podjetja, ko bomo delali, kot se je reklo v ljudskem jeziku, »lon arbeit«, ne bomo vprašanja imenovalcev in BDP dvigovali, če so pa to neka podjetja, ki jih je seveda treba grozditi, je to neka druga zgodba. In področje vesoljske tehnologije je neko področje, ki se mogoče vsesplošni javnosti ali tudi politični zdi tako kot skoraj znanstvena fantastika. Imamo pa v Sloveniji, sicer ne spet tako velikega, ampak relativno dober grozd podjetij, ki se s tem ukvarjajo. Imeli smo predolgo sago o včlanjevanju v ESO. Navsezadnje gre tu za peneze, ki presegajo naš proračun, 12,6 milijarde, gre za rast, ki je trikrat hitrejša, tri- do štirikrat hitrejša od neke povprečne rasti. In bom rekel, v tej luči to zelo pozdravljamo. Ampak tu se tudi zapiše: »Žal pa je program kot priložnost za raziskovalce in mlade podjetnike še vedno premalo poznan.« Tu je zdaj treba nekako s prstom pokazati verjetno na resorno ministrstvo in verjetno tudi na univerze kot take, neko povezavo tega. Zdaj nek odgovor, zakaj je to tako in kako bomo to presegli, bi bil več kot dobrodošel. Pozdravljam tudi v uredbi, o kateri še vedno govorim, da se odpira vprašanje dostopa do podatkov, ki jih generirajo ti programi. Na ta način, seveda, veste, iz vesolja je malo drugačen pogled na marsikaj, tudi na Grimsove begunce, če se tako izrazim, kaj šele na kake spremembe, vremenske, in še kaj podobnega. Dejansko malo razsvetlitve v tej smeri, kaj zdaj to konkretno pomeni, glede nekih zajemanj podatkov, META analiz in podobnega.

Da ne bo kolega Štromajer počival, točki 12 in 13. Seveda, kot nek, zdaj že skoraj lahko rečem, bivši raziskovalec, ki je v dobrih 20 letih sodeloval v več kot 40 večinoma inter- in transdisciplinarnih raziskavah, me to še kako zanima. Tu je zapisano: »Obstajajo ključna razhajanja med državami članicami, ki v dosedanjih postopkih niso bila ustrezno naslovljena, kaj šele razrešena.« Tu bi rad nek odgovor, katera so ta razhajanja in koliko so antagonistična, konfliktna. Tu seveda pozdravljam podpiranje nadaljevanja ukrepov teaming, twinning, COST in tako naprej. Tudi zlasti v luči, ker se mi zdi, da mi premalo to delamo v Sloveniji, tudi neke, dajmo reči, mehke gospodarske diplomacije. Tu sem tudi neka poslanska vprašanja postavljal v prejšnjem mandatu, ker nekako na ministrstvih ni bilo ravno tega razumevanja. Sam osebno menim, da bi določen strokovni »staff« ministrstev moral imeti kar neko kvoto delovnih ur, ki bi jih, ne lahko, ampak moral porabiti za tovrstna multilateralna sodelovanja, zlasti na področju, ki ga zadnje čase radi imenujemo zahodni Balkan.

Toliko zelo, zelo kratko, in upam, da bom dobil kake zadovoljive odgovore. Hvala.