Hvala za besedo.

Naše mnenje smo pripravili kot odgovor za Državni zbor kot nasprotnega udeleženca v postopku presoje skladnosti zakona z ustavo pred Ustavnim sodiščem.

Pobudniki družba Mercator in drugi so vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti nekaterih določb Zakona o kmetijstvu, pa tudi predlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb zakona. V tej fazi je Ustavno sodišče dalo Državnemu zboru zgolj rok za stališče o predlogu za zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb, to je običajno zelo kratek rok, zato se mnenje tudi omejuje na to vsebino.

Izpostavila bom bistvene poudarke iz mnenja. In sicer, Ustavno sodišče sme na podlagi Zakona o ustavnem sodišču do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Ustavno sodišče tak predlog zavrne, če meni, da niso izpolnjeni pogoji za zadržanje. Iz ustaljene ustavnosodne presoje pa izhaja tudi, da mora predlagatelj navesti konkretne škodljive posledice, ki bi jih povzročilo izvrševanje izpodbijanega predpisa. Odločanje o začasnem zadržanju izvrševanja temelji na tehtanju škodljivih posledic, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega predpisa, in škodljivih posledic, ki bi nastale, če se izpodbijani predpis ne bi izvrševal.

V mnenju navajamo argumente v prid stališču, da niso izpolnjeni pogoji za začasno zadržanje. Izpodbijane določbe so del vsebine novele Zakona o kmetijstvu, ki je začel veljati aprila 2018, pri čemer je za izpodbijane določbe zakona odložen tudi začetek uporabe in se izpodbijana ureditev začne uporabljati šele 1. januarja, se pravi, več kot 8 mesecev po njeni uveljavitvi. Zamik začetka uporabe izpodbijanih določb je bil določen z namenom, da imajo subjekti, na katere se nanaša, ustrezen čas, da se lahko prilagodijo tako spremenjeni ureditvi kot tudi nekaterim novim vsebinam, ki dopolnjujejo prejšnjo ureditev, s čimer se zagotavlja upoštevanje načela pravne varnosti in predvidljivosti zakonske ureditve. Treba je poudariti, da pri izpodbijanju vsebin iz zakonske ureditve ne gre za povsem novo ureditev, ki bi nenadno in nepričakovano presenetila subjekte, na katere se nanaša, in izrazito omejevalno posegla na njihovo področje delovanja, ki naj do takrat ne bi bilo regulirano. Z namenom večje zaščite potrošnika, pridelovalcev in predelovalcev kmetijskih pridelkov in živil ter tudi ureditve občutljivega področja verige preskrbe s hrano se je z novelo Zakona o kmetijstvu že leta 2014 med drugim uveljavila vsebina obveznosti tudi pisnih pogodb in vsebina v sektorju mleka in mlečnih izdelkov in pa opredeljena so bila tudi že nedovoljena ravnanja, njihov nadzor in sankcioniranje ter tudi ničnost pogodbe v delu, ki vsebuje nedovoljena ravnanja. Izpodbijana ureditev tako pomeni zgolj nadgradnjo zakonske ureditve, uveljavljene že od leta 2014, za katero pa pobudniki v predlogu za zadržanje tudi sami navajajo, da ji ne nasprotujejo. Prilagajanje zakonske ureditve spremembam na določenem družbenem področju in pa odprava pomanjkljivosti, ki se v zvezi z izvrševanjem ureditve izkažejo v praksi, je nujni sestavni del zakonodajnega urejanja. Nadgradnja določene zakonske ureditve, ki vključuje podrobnejšo, bolj določno ureditev in v tem okviru tudi opredelitev nedovoljenih ravnanj in določanje nekaterih dodatnih zahtev za pravne subjekte, ki je podprto tudi s poudarjenim javnim interesom in ustreznim obdobjem za prilagoditev njihovega ravnanja v spremenjeni ureditvi, zato samo po sebi ne more utemeljiti nastanka težko popravljivih škodljivih posledic. Pobudniki v predlogu za zadržanje tudi niso izkazali, da bi zakon takoj in neposredno, brez ustrezne možnosti prilagoditve učinkoval na njihov pravni položaj. Tudi sicer so navedbe o težko popravljivih posledicah v utemeljitvi predloga za začasno zadržanje pavšalne, iz njih pa izhaja tudi zgolj zatrjevana možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic, pri tem pa se sklicujejo ali povzemajo nekatere svoje navedbe, podane v pobudi za oceno ustavnosti. Zaradi tega opozarjamo tudi, da odločitev o začasnem zadržanju ne temelji na izidu presoje zatrjevane protiustavnosti, zato samo dejstvo, da se lahko pozneje v postopku ocene ustavnosti izkaže, da je predpis protiustaven, ne more utemeljiti začasnega zadržanja. Se pravi, razlogi o zatrjevani protiustavnosti izpodbijanih določb pri samem odločanju o zadržanju niso upoštevni. Poleg tega je ključni poudarek zatrjevanih težko popravljivih posledic, ki naj bi jih imelo izvrševanje izpodbijanih določb za pobudnike, finančnega značaja. Po ustavljeni ustavnosodni presoji pa z navedbami o materialnem prikrajšanju ni mogoče utemeljiti začasnega zadržanja, saj gre praviloma za popravljive posledice, kar je, kot že rečeno, večkrat izpostavilo tudi že Ustavno sodišče. Navedbe pobudnikov so sicer pomembne in upoštevne za splošni položaj gospodarskih subjektov pri prilagajanju svojega poslovanja spremembam zakonske ureditve in v tem okviru tudi upoštevanje stroškov in tveganj za morebitne nadzorne, prekrškovne postopke in morebitne spore. Vendar pa je vsaka zakonska ureditev oziroma njena sprememba podvržena izvrševanju in njeni razlagi v praksi, zato so tudi navedena tveganja vedno prisotna. Za zadržanje izvrševanja pa je pomemben konkreten položaj in konkretne škodljive posledice, ki zaradi izvrševanja zakona nastanejo pobudnikom, pri čemer pa mora biti posebej izkazana tudi njihova težka popravljivost. S pavšalnimi navedbami, s katerimi pobudniki utemeljujejo svoj predlog za začasno zadržanje, tem zahtevam ne zadostijo. Na drugi strani pa bi težko popravljive posledice nedvomno nastopile v primeru, če bi se izvajanje zakona zadržalo. Kot izhaja tudi iz uvodnih pojasnil k zadnji noveli Zakona o kmetijstvu, je nujno, da se čim prej začnejo odpravljati nepoštene prakse v verigi preskrbe s hrano. Z izpodbijano ureditvijo se ščiti interese šibkejših členov v verigi preskrbe s hrano, kot so potrošniki in pridelovalci hrane ter podjetja, proti katerim močnejša podjetja izkoriščajo svojo znatno tržno moč. V javnem interesu je tudi, da gospodarski subjekti na trgu ravnajo pošteno in ne zlorabljajo svojega položaja, zato zaščita posameznikom in šibkejšim subjektom v pogodbenem odnosu ne more biti dana le v ex post sodni kontroli. Za dosego namena je bila torej nujna nadgradnja zakonske ureditve, kot je bila uveljavljena že leta 2014, in odprava pomanjkljivosti, ki so se izkazale v praksi, zato je tudi izrednega pomena, da se izpodbijana ureditev začne izvrševati, kot je bilo predvideno z zakonom, kar seveda upravičeno pričakujejo tudi vsi ostali subjekti, ki jih naslavlja izpodbijana ureditev in so temu že prilagodili svoja ravnanja. Poudariti je treba tudi, da z zadržanjem izvrševanja izpodbijanih zakonskih določb ne oživijo oziroma stopijo v veljavo prejšnje določbe, se pravi določbe, ki so bile spremenjene, kar pomeni, da nedovoljena ravnanja v verigi preskrbe s hrano sploh ne bi bila urejena in tudi ne sankcionirana, kar bi imelo nedvomno težko popravljive škodljive posledice. Dodajamo še, da so težko popravljive škodljive posledice, ki bi nastale z zadržanjem izvrševanja izpodbijane ureditve, nedvomno in izrazito večjega pomena od domnevnih škodljivih posledic, ki jih zatrjujejo pobudniki in za katere ocenjujemo, da niso izkazane.

Glede na vse navedeno Državni zbor meni, da torej predlog za zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb ni utemeljen. Hvala.