Spoštovani poslanec, to, kar ste naslovili, bom rekel, morda bo smešno slišati, ampak se v celoti strinjam - to je tisto, kar sem jaz v tem času ali pa v daljšem obdobju sledil v svojem normalnem delovnem okolju in pri delovanju.

Tisto na začetku o strategiji. V preteklosti - ne vem, koliko je vsem poznano, ta beseda ni bila preveč zaželena v tej državi, zlasti v nekem obdobju, ko je beseda »strategija« bila zelo, bom rekel, ne podcenjena, ampak nezaželena. Iz tega izhaja vsaj ta moj pogled, da brez resne strategije, za katero smatram, kljub izrednemu občutku, da SVRK ima kadre, ampak mislim, da je to preozko, da je to, kar ste omenili, treba vključiti vse slovenske univerze, ves razvojni in intelektualni potencial in se dogovoriti, kaj so naše prioritete. Ker to drobljenje kaže na to, da potem celostno ne gledamo na problematiko.

Prenormiranost, ki sem jo omenil, sem jo slišal ravno v pogovorih s konkretnimi predstavniki občin. Če preberem (pa mi lahko kdo kaj očita): »Eden od ključnih problemov, ki se ga vsi zavedamo, že omenjeno, da bistveno zamujamo z vsemi postopki. Če bodo občine želele v naslednjih nekaj letih popraviti in izvesti vse projekte, bo potrebno res usklajeno delovanje vseh akterjev.« To mi je nekdo pisal. »Potrebujemo predvsem transparentne, hitre in učinkovite postopke. Postopki potekajo počasi, tako da so občine pogosto prisiljene same prevzeti tveganje financiranja, če želijo izvesti zadane projekte, ki so bili na določenih nivojih že potrjeni.« Opozorili so me na različno metodologijo procesa potrjevanja operacij pri različnih ministrstvih - pa jih ne bom omenjal, to so njihova konkretna vprašanja -, slaba povezanost lokalne samouprave in ministrstev. In: »V procesu hohezijske politike moramo vsi delovati kot partnerji in ne kot mi in oni, saj je črpanje evropskih sredstev naš skupni cilj. So tudi dobri primeri, kot na primer projekt energetske sanacije javnih objektov.« To je, recimo, nek tak presek tistega, kar sem slišal, in to potrjuje. Morda je fokus ali pa razumevanje vse te, bom rekel, glomazne materije tudi problem, da so na teh lokalnih nivojih ali pa tudi podjetniki prepuščeni sami sebi. In ko se sliši »evropski projekt, prijava«, to predstavlja en velik problem in to kar ste omenil, se v celoti z vami strinjam, ker sem v taki praksi sodeloval, da vsi strokovnjaki iz začetka, na posameznih ministrstvih, so našli tržno nišo in so danes uspešni, čeprav podjetništvo načelno podpiramo, ampak so veliki strokovnjaki, ki izvajajo te naloge in to je tudi eden od problemov, ker potem je relativna majčkena kritična masa ljudi in, bom rekel, ustvarjajo se določeni monopoli, zraven pa povzročajo še druge probleme, zlasti v tistih občinah, ki so, bom rekel, majčkeno bolj manj iznajdljive ali pa želijo stvari izpeljati, bom rekel, mi Gorenjci rečemo, da »mal prišparamo«. Se pa tu ne da nič »prišparat«.

Tako da, tisto, kar se mi zdi najpomembnejše je, recimo, vizija države, ta je ključna, poenotenje in strategije iz tega ven izhajajoče. Seveda so pa, strategija je definirana tudi na ravni Evropske unije in temu se moramo prilagajati globalno. Tisto, kar jaz zdaj sem opazil, tukaj gre tudi za različen nivo razvoja članice Evropske unije. Ali veste, pogled ene Nemčije je drugačen kot pa naš ali pa Bolgarije.

Tudi, jaz sem ene podatke gledal, kakšen delež BDP se uporabi skozi evropska sredstva. Recimo, tako, kot zanimivost, pa da me ne bi kdo zdajle lovil, kje sem ta vir našel, ampak malo sem se potrudil. Podatki, na primer, kažejo, da so v prejšnji finančni perspektivi, na primer, nekatere države dobile iz evropskih skladov tolikšen presežek finančnih sredstev, ki je presegal njihovo gospodarsko rast, na primer Madžarska, več kot 4 % BDP, Poljska 3,2 %, Bolgarija 2 % BDP. Kje je bila Slovenija? Dobro veste, okoli 1,5 %.

Seveda se je treba zavedati, da tako velik obseg neto prejetih sredstev pri nekaterih državah izvira tudi predvsem iz njihovega, bistveno nižjega nivoja razvitosti in ne iz zgolj učinkovitega črpanja sredstev.

Tako da, na konec koncev bi spet rekel, malo bodimo ponosni, pohvalimo se, saj nismo tako zanič, čeprav, bom rekel, ko človek tako hodi okoli, sta dve krilatici, druge ne bom povedal, bom pa samo rekel prvo, da je vse zanič.

Mislim, sodelovanje, odnos, zaupanje pa sodelovanje, to se meni zdi in tretje, spoštovanje, če to funkcionira, potem, mislim da se marsikatera stvar da urediti. Zlasti pri teh strateških usmeritvah, jaz mislim, da pa moramo vsi skupaj sodelovati, ne zgolj tako načelno, da smo vsi za, ampak, tu gre za resen, za resna finančna sredstva, ki in edini(?) razvojni kapital, ali veste, tako za, na vseh področjih. Saj tam, kar sem naštel, saj vi bolje poznate kot pa jaz in se ustavljamo.

In to zadnje, kar ste omenil, kar sem si zapisal, saj sem bolj slab zdajle s pisanjem, ampak, drobljenje. Drobljenje izhaja iz tega, ker nimamo jasne strategije na posameznih sektorjih in potem projektov ne more biti velikih in če jaz tukaj imam podatek desetih največjih projektov, za razliko od kakšnih drugih držav, so to, so relativno nizke številke, če dovolite, program spodbujanja zaposlovanja z posli(?) – 90 milijonov evrov, odvajanje in čiščenje odpadne vojne na območju vodonosnika na območju Ljubljanskega polja – 69 milijonov, izgradnja avtoceste med Draženci in mednarodnim mejnim prehodom Gruškovje – 63 milijonov, oskrba s pitno vodo v porečju Drave, tretji sklop – 30 milijonov, protipoplavna ureditev porečja Gradaščice – 28 milijonov pa pol, usposabljanje na delovnem mestu – 22 milijonov pa pol, oskrba s pitno vodo na porečju Ljubljanice, prvi sklop, 21 milijonov, oskrba s pitno vodo na območju Suhe krajine, 21 milijonov, in program vzpostavitve IT infrastrukture v vzgoji in izobraževanju, 20 milijonov evrov. A veste, če govorimo o teh projektih, ker ste omenili, da gre za drobljenje. In to so večji projekti.

Toliko. Hvala.