Hvala lepa, predsednik.

Ja, fino bi bilo, če bi naša država imela nafto, kajne, vsake pol ure bi toliko dolarčkov steklo, da pravzaprav bi marsikateri problem lahko rešili, kakor rešijo tiste države, ki to nafto imajo. Žal, te nafte nimamo in zato se pogovarjamo v okviru tistega, kar imamo in kar smo zmožni narediti, in to ugotavljamo že vrsto let.

Mi sicer zelo pozdravljamo dogovor med sindikati, še posebej zato, ker ugotavljamo, da je dogovor vzdržen in kaj bistveno ni drugačen od letošnjega leta marca, ko je bil dogovor že praktično sklenjen v višini 308 milijonov evrov, zato je tudi realen in nekako izvedljiv. Bolj me skrbi ta interpretacija, ki jo zdaj poslušamo od kolega Vatovca, ki omenja ZUJF. Moje mnenje je naslednje: jaz bom vedno spoštoval, kadar socialni dialog teče, in če so se nekaj dogovorili, so se dogovorili. In se mi zdi skrajno nefer, da se potem še poslanci zraven nekaj vmešavamo. In če to velja in smo to ponavljali pri minimalni plači, ne vem, zakaj bi morali zdaj to pri vseh stvareh početi. Tako se mi zdi, to je seveda fino, če ima nekdo neke prioritete, če je sam prepričan, kaj je za njega prav in kaj ne, jaz to zelo spoštujem in cenim. Jaz načeloma orožja ne maram, nekako mi ni fino, če ima kdo zraven mene orožje. Ampak mi smo članica Nata, mi imamo neke obveze in te obveze je treba spoštovati. Delati primerjavo z orožjem pa z vsemi ostalimi stvarmi ali pa katerokoli drugo stvarjo, da se bomo razumeli, kolega je sicer omenil oklepnike, ni pa omenil helikopterjev, saj tudi helikopterje kupujemo, kajne. In ti helikopterji ne bodo samo za vojsko, bodo še za kaj drugega, kajne. Tako se mi to zdi malo tako, nefer. Mi vsako stvar v življenju pravzaprav lahko vedno preračunamo, koliko je to šolskih malic, koliko je to zdravstvenih storitev, koliko je to, ne vem, česarkoli, in zelo hitro postavimo pod vprašaj in pademo na nivo tega klasičnega populizma, češ, poglejte, ni dobro, da smo vzeli to, veste, gre za orožje toliko, na drugi strani je pa to toliko malic, toliko teh stvari, ki bi jih lahko imeli v tej družbi krasne in dobre in tako naprej. Mislim, meni… Bom rekel drugače, no, jaz sem vajen to s kakšne druge strani poslušati, ni mi dobro, če to poslušam s te strani. Tako jaz pač načeloma podpiram te spremembe. In če smo se nekaj dogovorili in če smo se dogovorili, da v družbi teče socialni dialog, in če je socialni dialog bil vzpostavljen, je to fino in ga je treba spoštovati. In zato bomo mi podprli spremembe in sam zakon. Bi pa rad poudaril nekaj. Kompromis je pač zato, da lahko rečemo, da sta se dva nekaj dogovorila sporazumno. Jaz pa verjamem, da tako na eni kot na drugi strani bi eni radi manj dali drugi pa več dobili. Vedno je tako. In kje so te meje in kje so ti limiti? Ja, limiti so v sposobnosti o tem kaj zmoremo. Tako da, zato je kompromis za mene v prvem redu. In zato tako enako tudi razpravljam kot sem razpravljal pri minimalni plači. Upam, da enako tako kot za minimalno plačo velja, da smo se zadnjič pogovarjali na takšen način ali pa posegali na takšen način brez socialnega dialoga. Ker ko enkrat socialnega dialoga ne bo več, potem bo veljala samo še ideološka pamet, kar pa mislim, da dostikrat ni najbolje. Kakšne stvar je treba prepustiti tudi drugim, da se sami zmenijo, in da je tako prav, če je njim tako prav. Če pa njim ni tako prav, bodo pa sami sindikaliste pa vodstvo sindikatov zamenjali, naj to oni naredijo, ne mi. Ali pa pojdimo ven iz tega parlamenta pa pojdimo v sindikat pa tam zagovarjajmo stvari. Ne vem, to je moja logika, tako se meni zdi prav.

Hvala lepa.