Hvala za besedo in lep pozdrav vsem.

Danes je nadvse primeren za obravnavo novele Zakona o minimalni plači. Danes je namreč okrogla 70. obletnica podpisa splošne deklaracije o človekovih pravica, ki je bila podpisana 10. decembra 1948. Vsi pogosto govorimo o tej deklaraciji in vsi se pogosto sklicujemo nanjo, ko gre za takšne in drugačne pravice državljana in človeka, kot so pravica do enake obravnave, pravica do nediskriminacije, pravica do ne preganjanja, pravica do dostojnega življenja.

Pogosto se pa pozablja, da je osnovni del te splošne deklaracije o človekovih pravicah, tudi ekonomska in socialna varnost, ki na nek način šele omogoča koriščenje ostalih pravic. Te pravice so definirane 23. členu. Najprej je tu 3. odstavek, ki pravi: »Vsakdo kdor dela, ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj«. Lepo napisano, a pri nas je bilo to vse predlogo kršeno. Če se spomnim samo nedavne zgodovine, po t.i. gospodarskem čudežu med letoma 2005 in 2008, je bila minimalna plača kar 100 evrov pod minimalnimi življenjskimi stroški – znašala je namreč 460 evrov, minimalni življenjski stroški pa so bili takrat 560 evrov.

Kljub nekaterim popravkom minimalne plače v zadnjih desetih letih, predvsem dvigom leta 2011 in izločitvijo nekaterih dodatkov leta 2015, je bila minimalna plača do leta 2017 pod minimalnimi življenjskimi stroški. Šele lani in letos je začela minimalne življenjske stroške presegati, pa še to malenkostno, za cca. 20 evrov.

To jasno kaže, da produktivnost in profitabilnost na žalost, nista več zvezana z rastjo plač. Ne pri nas, ne v Evropi, ne na zahodu.

Med letoma 2005 in 2008 je bila profitabilnost rekordna. Minimalna plača je bila 100 evrov pod minimalnimi življenjskimi stroški. Med letom 2012 in 2016 je profitabilnost poskočila za osemnajstkrat. Plača je bila kljub temu praktično zamrznjena. Trgovine vsako leto proizvedejo par sto milijonov dobičkov, kljub temu so ena od panog z največ zaposlenimi na minimalnih plačah. Slovenska podjetja, slovenski zasebni sektor je lani ustvaril 3,6 milijarde evrov dobička, a kljub temu je 70 tisoč ljudi prejemalo plačo, manjšo od 677 evrov in preko 120 tisoč ljudi, plačo manjšo od 700 evrov.

Danes imamo zato, na 70 obletnico podpisa Splošne deklaracije o človekovih pravicah zgodovinsko priložnost, da prižgemo zeleno luč za prehod v sistem, ko minimalna plača ne bo več smela pasti na manj kot 20 % presežka nad minimalnimi življenjskimi stroški. Ta formula je udejanjenje tretjega odstavka 23. člena, ki pravi, da vsakdo, kdor dela, ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj. Danes lahko to storimo.

2. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, na katerega bi spomnil, je drugi odstavek 23. člena, ki pravi, da ima vsakdo, brez kakršne koli diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo. Tudi to načelo je v Sloveniji kršeno, predvsem zato, ker se dodatki vštevajo v minimalno plačo. Tu se bom naslonil kar na mnenje Zveze svobodnih sindikatov, ki je opozorilo, da je Slovenija od enih redkih držav, ki ima v minimalni plači še vedno vključene dodatke, zaradi česar so delavci, prejemniki minimalnih plač, neenako obravnavani.

Recimo, dodatek za delovno uspešnost, s katerim naj bi se nagrajevalo prizadevne delavce, zanje ne velja, tudi če jim ga delodajalec izplača, se lahko všteje v minimalno plačo. Nagrade za poslovno uspešnost, s katerimi se kolektivno nagrajuje delovne kolektive, zanje ne veljajo. Če se podjetje odloči izplačati nagrado za poslovno uspešnost, to nagrado dobijo vsi, razen tistih delavcev, ki imajo osnovne plače pod minimalnimi, saj se jim ta dodatek v velikih primerih, vanje všteje.

Vsi prejemamo dodatek na delovno dobo. Poslanec v 55. plačnem razredu ga po petih letih prejme 60 evrov, državni sekretar ga po petih letih prejme 70 evrov, čistilka, v 10. plačnem razredu dodatka za delovno dobo ne prejme, perica v 11. plačnem razredu dodatka za delovno dobo ne prejme, varnostnik v 15. plačnem razredu dodatka za delovno dobo ne prejme in prav tako jih ne prejemajo vozniki funkcionarjev. To je samo začetek seznama.

Danes imamo priložnost, da tudi to nepravičnost odpravimo, da se izločijo dodatki, raznovrstni dodatki iz definicije minimalne plače, na čelu s tistim za delovno dobo, ki povzroča največjo diskriminacijo. S tem bomo udejanjili drugi odstavek 23. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki pravi, da ima vsakdo, brez kakršne koli diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo.

Če preidem k sklepu, v Levici smo štirikrat poskušali spremembo Zakona o minimalni plači, ki je vseboval tri dele. Prvi je bil dvig minimalne plače na 700 evrov neto mesečno, drugi izločitev vseh dodatkov in tretji, določitev formule, po kateri mora minimalna plača znašati vsaj 20 % več od minimalnih življenjskih stroškov.

V prvem branju letos te novele, nam je uspelo da smo z dvainpetdesetimi podpisi poslank in poslancev, se pravi, zakon je podpisalo 9 poslancev Levice in vsi poslanci petih koalicijskih strank. Uspeli smo, da je zakon prestal prvo obravnavo.

Danes računamo, da bo enako gladko prestal tudi drugo in seveda, da bo njegova vsebina v vseh treh delih ostala čim bolj nedotaknjena. Čas je, da gospodarsko rast in povečanje produktivnosti končno začnejo čutit tudi tisti, ki k njej prispevajo znaten delež, pa do zdaj niso bili niti prepoznani, kaj šele primerno nagrajeni za svoje delo. Hvala.