Hvala.

Spoštovanega kolega pač res ne morem razočarati. Zdaj, če so zanj resnica in dejstvo pogrom, potem bom pač v celoti upravičil njegovo pričakovanje.

Če greva po vrsti. Najprej ste postavili vprašanje legitimitete tistih, ki sprejemajo odločitve v zvezi z marakeško globalno zadevo v Sloveniji. Glejte, kar se tiče te legitimitete, je to zelo spolzek teren. Kajti, ravnokar so za nami lokalne volitve, na katerih je največja vladna stranka LMŠ dobila tam okoli 2 % podporo in nima niti enega samega župana. V normalni demokratični državi, kjer se spoštuje načelo legitimitete, bi bilo samo še vprašanje, kateri dan bodo razpisane predčasne državnozborske volitve. Toliko o legitimiteti, kajti taka stranka nima nobene legitimitete več za vodenje Vlade oziroma države, če je seveda država demokratična.

Potem ste se dotaknili vprašanja Splošne deklaracije o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov. Ne boste verjeli, da ste zadeli v črno, ampak ravno na nasproten način, kot ste hoteli, kajti ta deklaracija je bila v resnici nekoč sprejeta kot resolucija in, pazite, kot nezavezujoč akt Organizacije združenih narodov. Danes seveda še kako zavezuje, vsi gledamo celo ustave, ali so v skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, to je kriterij, po katerem gledamo demokratičnost ali nedemokratičnost posamezne države in vse ostalo. To se pravi, ko govorimo danes spet o tem globalnem sporazumu, je na nek način zelo očitno, da se zgodovina ponavlja. In lahko se danes vsi izgovarjajo, da ni bil to njihov namen, ampak ali res verjamete, da je bil slučaj, da so za razglasitev tega globalnega sporazuma izbrali Marakeš na dan 10. december. 10. december je dan človekovih pravic. Ves čas je bila v ozadju želja - danes jo seveda uradno vsi zanikajo, ker jih je sram -, da bi se pravica do migracije vzpostavila kot neka nova človekova pravica. Pa to nikoli ni bila in nikoli ne sme postati, ker potem imamo socializem na globalni ravni, enakost v revščini vseh in vsakogar; vsakdo lahko pride, se k tebi naseli, zahteva zase bonitete, ti pa to plačaj. Socialni parazitizem na globalni ravni je potem to, kajne. To je problem tega sporazuma.

Če greva naprej. Kolega je omenil francoske demonstracije, da je to nekaj drugega, kot sem jaz predstavil. Veste, demonstranti so korakali - to lahko zdajle poiščem pa vam pokažem sliko, ste jo pa zagotovo vsi videli - z orjaškim napisom »Marakeš Non«, smo proti Marakešu, proti globalnemu sporazumu. To je zelo zanimivo z vidika, da si zdaj že levičarji lastijo rumene jopiče. Ali vi veste, da je Antifa, se pravi, levičarski fašisti, napadla rumene jopiče, imam posnetek na svoji Facebook strani, greste lahko pogledat. Pa takih primerov je bilo zabeleženih več kot sto, po uradni statistiki francoske policije. Levičarski skrajneži so rumene jopiče napadali, gospe in gospodje, da ne bo nesporazuma. Ti, ki so korakali, so v bistvu izrazili svoje nasprotovanje globalizaciji, če želite, kot celoti, v tistem najbolj izvornem sprenevedanju, v katerem se za krinko podnebnih sprememb in vsega ostalega nabija nove in nove davke, uničuje praktično srednji sloj, ki je skozi vso zgodovino bil motor razvoja, uničuje male podjetnike, jih preobremenjuje z davki, znižuje kvaliteto življenja ljudi. Zato se pa potem uvaža migrante, in seveda, ker to od neke točke naprej ni več možno brez nasilja, se potem hoče vzpostaviti še cenzure in načela policijske države. To je v Franciji vse že dejstvo, to je že na ulicah. Do tega pripelje ta stvar, če jo dosledno izpeljemo. In jaz upam, no, upam, da si nihče v Sloveniji ne želi živeti v taki državi. Zaradi tega je treba enkrat s to norostjo presekati. Zaradi tega je treba ljudem dovoliti, da se sami izrečejo; če to res želijo, potem naj to imajo. Ampak jaz sem trdno prepričan, da ljudje tega ne želimo, zase vem, da ne, ne zase ne za svojo družino, ne za otroke ne za vse moje prijatelje, kar jih imam, in verjemite, da jih imam veliko, da ne želimo živeti v taki državi. Morda pa večina odloči drugače, pač, večina ima pravico, da se odloči, tako ali drugače. Vprašanje odgovornosti politike je pa, ali sploh to priložnost da ljudem, da se sami odločijo, to je pa vprašanje demokratičnosti politike. In tu je zdaj velikanska skušnjava ali pa, če želite, preizkušnja slovenske politike. Sprejema se nekaj, kar bo usodno zaznamovalo Slovenijo. Danes se tudi Evropa, ne glede na to, kaj si mi želimo - jaz osebno bi si želel, da je Evropa čim bolj povezana, ampak povezana kot skupnost držav, kjer vsakdo spoštuje vsakogar, tudi na nacionalni, državni ravni, vsestransko. Ne, da se to poskuša poenotiti v neko rjavo čorbo, iz katere ne bo ničesar več, predvsem pa ne razvoja, ker pač to nekaterim za dvigovanje profita, in to, zanimivo, tistim najbolj levičarskim finančnim špekulantom, ustreza, ker na tem kujejo fantastične profite. To je v resnici ta zgodba, s katero se danes soočamo. In ta zgodba je popolnoma nasprotna temu, žal, kar je kolega hotel povedati. Vsako od teh dejstev se da preveriti, vsako od teh dejstev. Tudi sami verjetno dobro veste, gre samo za to, ali potem na teh dejstvih tudi sprejmemo nek skupen sklep, da se stori ta korak nazaj, da se ljudem omogoči, da se izrečejo, in da potem nadaljujemo v smeri, o kateri bo odločil tisti, ki ima po ustavi edini pravico oziroma edini oblast - to pa je narod, ljudstvo na referendumu.