Jaz se tukaj strinjam z mnenjem in razmišljanjem, da to ni problem od včeraj. To je problem, ki traja že vrsto let. In če bi bili izredno bogata družba bi imeli izredno sodobno opremljene in prostorske kapacitete tako široke in tako velike, da pravzaprav do takšnih pripomb oziroma takšnih pritožb sploh ne bi prihajalo. Nenazadnje na to je bilo opozorjeno že v več mandatih in nenazadnje tudi v javnih pozivih glede na razmere in situacije, kadar gre za duševno zdravje, ki je pa še toliko bolj posebno ker govorimo o človekovih pravicah, ker govorimo o odvzemu prostosti in tako dalje. Gre za večjo občutljivost in ranljivost oseb. Ampak podobna situacija je v resnici v vseh zdravstvenih zavodih in socialnovarstvenih zavodih. Če bi gledali celotno sliko pravzaprav so ti pogoji in razmerja problematična predvsem zaradi tega, ker ge razvoj dogodkov, osveščanost ljudi in nenazadnje tudi način zdravljenja tako naprej in standardi tako visoko naprej, da pravzaprav finančnega vidika država sploh ne dohiteva vsega tega razvoja, tako da to ni problem samo te vlade, to je problem zadnjih 15, 20 let vseh vlad, ki preprosto ne morejo razdeliti tudi teh sredstev na pravi način. Ampak ne glede na to, mi imamo danes v bistvu pred seboj mnenje, ki pa ga bom podprl iz preprostega razloga, ker mislim, da to ni vezano na samo Ustavo oziroma ali je bila kršena oziroma ali je bila celo potrebna sprememba zakonodaje, ampak predvsem to, da bomo kot družba morali dati samo še večji poudarek na same prostorske pogoje in nenazadnje organiziranost samih zavodov in komuniciranje med njimi. Tukaj je vsa rešitev, druge pravzaprav ni.