Hvala za besedo. V predmetni zadevi je Ustavno sodišče ob obravnavi ustavne pritožbe sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti Zakona o duševnem zdravju. Pritožnik je bil na podlagi sklepa nepravdnega sodišča nastanjen v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Zoper to namestitev se je pritožil tudi sam zavod z razloga, da naj ne bi morali zagotoviti varnih in ustreznih bivalnih pogojev zaradi prezasedenosti. Ustavno sodišče je na podlagi tega ugovora menilo, da se odpira vprašanje sistemske pomanjkljivosti, ker sodišče nima na razpolago drugih mehanizmov, zato je sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti iz vidika varstva osebne svobode in varstva človekove osebnosti in dostojanstva, se pravi, to je z vidika 19. in 21. člena Ustave. V pripravljenem odgovoru je izpostavljeno, da je omejitev osebne svobode dopustna kolikor je za to ustavno dopusten cilj. Mnenje je, da je ustavno dopusten cilj v odvrnitvi nevarnosti, ki jo posameznik zaradi svojega duševnega zdravja pomeni zase oziroma za druge in v odpravi razlogov, ki so privedli do tega. Iz ustaljene ustavno-sodne presoje izhaja, da kadar imamo ustavno dopustno, cilj mora pa sam po sebi prestati tudi strogi test sorazmernosti. To pomeni, da mora biti poseg nujen, primeren in sorazmeren v ožjem pomenu besede, se pravi, da je treba opraviti to tehtanje. Odgovor je potem pripravljen na podlagi teh treh vprašanj in sicer je zaključeno, da so vsi pogoji izpolnjeni. Gre za nujnost in sicer, saj morajo biti za to, da je posameznik nastanjen v socialno-varstvenem zavodu, izpolnjeni določeni pogoji, to je, da je bolnišnično zdravljenje že zaključeno, kljub temu pa posameznik potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki si jo ne more zagotoviti sam niti ne z družinskimi pomočniki oziroma s pomočjo svojcev. Razlog za to je, da pa ogroža življenje, tako svoje kot drugih oziroma zdravje, in da tega z drugimi oblikami pomoči ni mogoče odvrniti in zato je narejeno v cenah, da je tudi v primeru prezasedenosti zavoda za pomoč, ki mu jo kljub temu zavod lahko nudi kot taka, ki mu zagotavlja varstvo njegovega življenja in zdravja, se pravi, tisto varstvo, ki je v danem trenutku posameznik potrebuje. Prav tako je ocenjeno, da je ta poseg primeren. Pri tem je poudarjena tudi pravica iz socialne varnosti iz 50. člena Ustave in pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave in ta pravica je tudi izpostavljena potem, ko se presoja sorazmernost, saj izhaja iz teh določb obveznost Ustave, da zagotoviti ustrezne možnosti zdravljenja. Ustavno sodišče je v začetku postopka tudi navedlo oziroma je povzelo pritožnikove navedbe, da je bil nastanjen na hodniku varovanega oddelka in sicer v času 12. 12. 2017 do 10. 1. 2018, nato pa je bil nastanjen v triposteljni sobi, med tem, ko pa je bil zaprt na hodniku, so ga drugi pacienti božali in lasali, zato je v tem delu izpostavljeno, da razlog za to dejansko stanje, ki ga opisuje pritožnik, ni v sistemski ureditvi Zakona o duševnem zdravju, temveč v subjektivnih dejavnikih, to so pač drugi pacienti, in da se temu konfliktu ne bi bilo mogoče izogniti niti z drugačnimi namestitvenimi možnostmi, na primer tudi takrat, ko je bil protežnik nato kasneje nameščen v troposteljni sobi, treba je pa upoštevati, da je v tem postopku zdravljenja treba posamezniku omogočiti samostojnost, funkcionalnost, možnost dejavnega vključevanja v okolje, vključno s preprečevanjem morebitne socialne izključenosti. Glede na to je navedeno, da je tudi v primeru prezasedenosti socialno-varstvenega zavoda ključna takojšnja pomoč, ki jo je treba nuditi posamezniku in zato je narejena ocena, da presojana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Hvala.