Najlepša hvala za besedo.

Spoštovane in spoštovani!

Saj smo že zadnjič v Državnem zboru precej tega povedali, ampak nekatere stvari je pač treba morda ponoviti.

Za konkretne rešitve za to, kar imamo danes pred sabo, smo imeli 9 mesecev časa, mi imamo pa pred sabo zdajle zakon po nujnem postopku za neko stvar, ki se z zadevo, katere rok se izteče 14. januarja in takrat tak zakon sploh ne bi bil več potreben, že to je zgovorno samo po sebi. Namreč, tu se omenja, da bomo s tem enkrat za vselej razrešili vprašanje izbrisanih in popravili krivice, ki smo jih tem ljudem kot država naredili. No, če bi bilo to res, danes skoraj po 27 letih sploh ne bi več smeli govoriti o tem. Namreč, da osvežim spomin, izbrisanih je bilo 25 tisoč 671 oseb. In kasnejši zakon, ki je naslavljal to skupino ljudi, se je dotikal zgolj še polovice teh ljudi, se pravi, zgolj 12 tisoč oseb je obravnaval, torej kar polovico manj. Jasno je, da je bil zakon manever, ki je za našo državo oziroma dosedanje vlade pač tipičen uveljavljen način, da na eni strani ljudem dajemo pravice, ki jim pripadajo, a pot do njih zastavimo tako, da jih bo uveljavilo čim manjše število ljudi. In poglejmo, kakšno je danes stanje po 27 letih te sramote - namesto celovite rešitve in dosledne odprave krivic in določitve primerne odškodnine imamo več kategorij izbrisanih, tiste, ki so ostali brez statusa, in tiste, ki so si status imeli možnost urediti; tiste, ki so lahko zahtevali odškodnino v upravnem postopku, in tiste, ki jih zakon sploh ni opredelil kot upravičence; tiste, ki so imeli dovolj denarja in volje, da so od države terjali tudi drugi del odškodnine pred sodiščem, in tiste, ki si tega niso mogli privoščiti; tiste, ki so tožbe vložili pred letom 2013, in tiste, ki so jo vložili po letu 2013; in tiste, ki jim je bila dosojena odškodnina pred odločitvijo Ustavnega sodišča, ter tiste, ki jim bo po njej. Torej, že tu lepo vidimo, kakšna krivica in sramota se vleče naprej.

Mi danes tu v resnici govorimo zgolj o 339 tožbah. Torej, ne o 25 tisoč 671 osebah, ampak zgolj o 339 osebah, ki so bile načrtno izbrisane iz registra in ki jim je država očitno in grobo kršila človekove pravice in jih torej oškodovala oziroma prikrajšala, in ne samo to, preprosto izbrisala jih je, jih obsodila na neobstoj. Poglejte, tak primer izbrisanih, ki se še kar vleče že 27. leto, je dejansko primer najslabše možne prakse, ki si ga lahko dovoli neka država. Zgodilo se je torej masovno kršenje človekovih pravic, ljudje so ostali brez vsega, brez pravice do obstoja pravzaprav. In dejstvo je, da je bil izbris načrten, več takratnih oblastnikov je vedelo, kaj se dogaja, in nihče ni ukrepal. In tisti, ki so ta izbris načrtovali, ga izvedli, nikoli niso odgovarjali. In tudi tisti, ki so molče ves čas to gledali in niso ukrepali, so prav tako sokrivi. Tako se nehajmo sprenevedati, ta rešitev, čeprav se danes tako trkamo po prsih, nikakor ni poprava krivic 25 tisoč 671 osebam, ki smo jim odvzeli to državljanstvo.

Kar se teh odškodnin tiče oziroma teh 339 zahtevkov, bi z zakonom lahko pred iztekom 9-mesečnega roka to zadevo rešili, ne pa da je rok moralo pravzaprav postavljati Ustavno sodišče. Zakon ponovno omejuje višino odškodnin, pa četudi le v delu, ki se tiče zamudnih obresti, in zato seveda za nas nikakor ne more biti sprejemljiv. Zamudne obresti, zakaj so tako visoke, vemo, država ni opravila svoje temeljne dolžnosti, ni popravila krivic, ki so se zgodile pred 27 leti. Če je torej težava v finančnih izdatkih, bi se bilo treba na tem mestu raje vprašati, zakaj se tistih, ki so načrtni in sistematični izbris izvedli, nikoli ni preganjajo, niti se od njih ni terjalo kakršnegakoli povračila škode, pač pa se dela krivica še naprej in se samo parcialno rešujejo neki primeri, ljudi, ki smo jih izbrisali, pa se je razdelilo na ne vem koliko kategorij, in to gotovo ni pravična razrešitev te situacije.

Toliko zaenkrat z moje strani. Hvala.