Hvala za besedo, gospod predsednik.

Mislim, da se vsi tukaj zavedamo, da je pravica do informiranja in pravica biti obveščen ena temeljnih človekovih pravic, zapisana tudi naši ustavi, zato se mi zdi prav, da tudi v Državnem zboru pogledamo, kako država Slovenija to pravico uresničuje. Mislim, da s programi za narodnosti v okviru RTV Slovenija to pravico v zadostni meri izpolnjujemo, ki gremo naproti, ji odgovarjamo. Zavedamo pa se, seveda, da sta oba manjšinska studia, če smem tako imenovati, del velikega sistema, velikega javnega zavoda, in da seveda zato delita z njim dobro in zlo, če sem lahko malo pesniški. Mislim, da število ur tako radijskih kot televizijskih programov, ki jih producirajo v Kopru in v Lendavi, je zadostno število, da pa morda tudi mi, ki smo nekako zadolženi za področje medijev, se pravi, Ministrstvo za kulturo, pogrešamo nekaj več iniciative od samih manjšin, od ustvarjalcev teh programov, teh programskih vsebin, ki bi poleg tega, da opozarjajo, morda upravičeno - do kolikšne mere upravičeno, to bo verjetno lahko povedal generalni direktor RTV Slovenija oziroma odgovorni ljudje za te programe -, pogrešamo pa neko vsebinsko vizijo, kam želijo usmeriti svojo pozornost, v katere programske vsebine, na katerih platformah, tudi novih. Kot vemo, dandanašnji gre za konvergenco medijev in pred nami je morda še desetletje klasičnega radija, klasične televizije, klasičnega tiska. Mislim, da bo prej ali slej tu nastala popolna povezanost spleta in medijev, ki sem jih naštel. In morda nekoliko pogrešam to vizijo, kaj bi si glede na svojo ciljno publiko uredniki, novinarji in drugi ustvarjalci programov v Kopru in Lendavi želeli, kaj bi si želeli, recimo, v nekem srednjeročnem ali pa dolgoročnem obdobju ustvariti. Ker če bi izhajali iz teh vsebin, za katere smatrajo, da so nujne za obveščanje obeh narodnih skupnosti in seveda tudi večinskega naroda, potem mislim, da bi lažje govorili o tem, kakšni kadrovski, tehnični, finančni resursi so potrebni, da bi lahko to vizijo tudi uresničili. Mislimo tudi, da morata oba studia ostati v okviru RTV Slovenija, ker kakršnokoli getoiziranje manjšinskih programov bi doseglo nasprotni učinek od tistega, kar si želimo. Vemo, da je zlasti RTV center Koper-Capodistria šel skozi burno zgodovino, da so bili njegovi programi včasih namenjeni tudi širši italijanski publiki, da danes vsaj do neke mere pokrivajo tudi celotno Istro. Skratka, mislim, da bi morali pregledati, ali so vse te usmeritve, ki so veljale nekoč, nujne tudi danes. Dočim lendavski studio ima seveda drugo zgodovino in tam govorimo o tem, da vendar stvari gredo iz leta v leto na bolje, tako glede tehnične opremljenosti kot tudi kadrov; seveda daleč od tega, da bi bili lahko z doseženim zadovoljni, pa vendar. Posebno poglavje so tiskani mediji. Govorimo na eni strani o Nepu Iszaku, govorimo na drugi strani o La Vocce del Popolo. Sem pravilno rekel? / oglašanje v ozadju/ Hvala. Mislim, da sta oba medija na dobrem, kakovostnem nivoju, da izpolnjujeta svojo vlogo. Razumem pa zaposlene, da imajo pri svojem delu precej težav, da je neurejen status obeh medijev, in mislim, da dejansko bomo morali razmisliti, kako z obema tiskanima medijema v prihodnje. Pripravljeni smo seveda na Ministrstvu za kulturo še na bolj podrobne pogovore in dogovore s predstavniki manjšin, v katero smer, kako zapeljati, če smem zopet malo biti pesniški, to mini medijsko krajino in predvsem, kakšne so obveznosti države na drugi strani pri tem, da bi lahko to strategijo tudi uresničili.

Morda toliko za začetek. Hvala lepa.