Hvala lepa, gospod predsednik.

Spoštovane poslanke in poslanci ter ostali prisotni!

Predlog zakona predstavlja implementacijo evropske Direktive 2014/23 o podeljevanju koncesijskih pogodb. Gre za direktivo iz sklopa tako imenovanih javno-naročniških direktiv, ki so bile sprejete v letu 2014. Rok za prenos direktive je potekel 18. aprila 2016, zato je Slovenija izpostavljena tožbi Evropske komisije pred sodiščem Evropske unije, v kateri Evropska komisija predlaga, da se Republiki Sloveniji naloži plačilo denarne kazni v višini 8 tisoč 992 evrov, ki pa bo začela teči od dneva razglasitve sodbe sodišča do uveljavitve zakona; se pravi, da kazen trenutno še ne teče, ampak je treba vložiti napore, da ta kazen potem ne bo dosojena.

Tematika predlaganega zakona je zelo zahtevna. S prenosom direktive v slovenski pravni red na podlagi tega zakona prenašamo tudi opredelitev koncesije, ki pomembno odstopa od dosedanjega razumevanja izraza koncesija; na to v svojem mnenju opozarja tudi Zakonodajno-pravna služba. V sodelovanju s pravno stroko, vladno službo za zakonodajo in pravniki po ministrstvih smo na ministrstvu za finance pripravili predlog zakona, ki je pred vami. Predlagani zakon ureja postopek izbire koncesionarja, ko so izpolnjeni pogoji po tem zakonu, to je vrednost koncesije in v primeru, ko koncesija ni izjema po tem zakonu. Določeno je razmerje tega zakona do drugih zakonov, ki opredeljujejo koncesije na način, da se za koncesije, ki jih ureja ta zakon in posebni zakoni, uporabljajo ta zakon in določbe posebnih zakonov v kolikor niso v nasprotju s tem zakonom. V samem postopku priprave zakona je bilo pripravljenih več variant za prenos omenjene direktive. Najprej poseben Zakon za postopke za podeljevanje koncesij in sočasno nov Zakon o javno zasebnem partnerstvu, druga varianta je bila nov Zakon o gospodarskih javnih službah in tretja varianta, sprememba zakona o javno zasebnem partnerstvu. Vlada Republike Slovenije je decembra 2017 v Državni zbor v obravnavo posredovala Predlog Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij in nov Zakon o javno zasebnem partnerstvu. Ti zakoni žal zaradi zaključka mandata prejšnje sestave Državnega zbora niso bili obravnavani. Obravnavani koncept zakona rešuje časovno stisko, ki je nastala zaradi dolgotrajnega strokovnega usklajevanja, načina prenosa direktive v slovenski pravni red. generalna proučitev vseh področij in sprememb celotne koncesijske zakonodaje bi v dani situaciji zahtevala večletni angažma, zato je predlagana rešitev po kateri se sprejme zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah, ki ostane v določenih razmerjih, kot sem povedal v uvodu, do drugih zakonov v kolikor ti drugi zakoni niso v nasprotju s tem zakonom. Besedilo predloga zakona dosledno sledi določbam o ureditvi iz direktive 2014/23, saj ta zahteva izhaja iz same vsebine tožbe evropske komisije kjer je Republiki Sloveniji očitano, da ni v celoti prenesla določb direktive. Namen evropske direktive je poenotenje pravnega reda za podeljevanje koncesij, saj do leta 2014 na ravni Evropske unije ni bilo jasnih pravil, ki bi urejala postopke za podeljevanje koncesij za storitve, zato je bila pravna varnost v postopkih izbire koncesionarjev pomanjkljiva, ovirano pa je bilo prosto opravljanje storitev, delovanje notranjega trga pa je bilo izkrivljeno. Gospodarski subjekti zlasti mala in srednja podjetja so bili prikrajšani za pravice na notranjem trgu, saj niso mogli izkoristiti pomembnih poslovnih priložnosti, javna sredstva pa niso bila porabljena na najbolj optimalen način. V slovenskem pravnem redu so koncesije urejene v številnih veljavnih predpisih, na primer, Zakon o gospodarskih javnih službah, Zakon o javno zasebnem partnerstvu, v področnih zakonih kot so Zakon o varstvu okolja, Zakon o vodah, Zakon o veterinarstvu, Zakon o varstvu potrošnikov, Zakon o zavodih, Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o urejanju trga dela in v podzakonskih predpisih, pri čemer pa se pojem koncesija v veliko primerih uporablja za razmerja, ki niso koncesijske pogodbe po tem zakonu, ampak gre za podelitev pravice rabe, upravljanja ali izkoriščanja naravne dobrine ali za obliko zagotavljanja javne službe. Iz tega razloga ima zakon tudi takšen naslov, saj ne ureja vseh koncesij, ki v slovenskem pravnem redu poznamo. Ključne rešitve obravnavanega predloga zakona so naslednje: s predlaganim zakonom se v veljavno ureditev ne bo posegalo in se bo ta še naprej lahko uporabljala za koncesije, ki so izjema po tem zakonu, za koncesije pod mejnim pragom za uporabo tega zakona in ta prag znaša 5 milijonov 548 tisoč evrov brez DDV, in za koncesije, ki po vsebini zapadejo pod ta zakon v delu, ki ni v nasprotju s tem zakonom. Zakon se bo uporabljal za sklepanje tistih koncesijskih pogodb, katerih predmet je koncesija, ki ustreza opredelitvi koncesije za gradnje in koncesije za storitve, kot izhaja iz Direktive 2014/23, in niso izjema po tem zakonu, njihova vrednost pa je enaka ali višja od mejne vrednosti, ki sem jo omenil prej.

Nabor koncedentov, ki so zavezani k uporabi tega zakona pri sklepanju koncesijskih pogodb, je glede na veljavno ureditev razširjen in enak, kot ga določa direktiva. Poleg organov Republike Slovenije, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih oseb javnega prava morajo pri sklepanju koncesijskih pogodb v skladu s tem zakonom ravnati tudi subjekti, ki opravljajo eno ali več dejavnosti iz Priloge 3 direktive, če jim je bila izključna ali posebna pravica za opravljanje te dejavnosti podeljena na pregleden in nekonkurenčen način. Predvideno je objavljanje obvestil v zvezi s koncesijami na portalu javnih naročil in v Uradnem listu Evropske unije, česar trenutna zakonska ureditev ne predvideva. Pred začetkom postopka za izbiro koncesionarja mora koncedent opraviti določena pripravljalna dejanja, predvsem pa izdelati študijo o upravičenosti podelitve koncesije in pripraviti oceno vrednosti koncesije. Zakon določa pravila glede postopkov izbire koncesionarjev, vsebino odločitve o izbiri koncesionarja, samo koncesijsko pogodbo in njeno spreminjanje v času trajanja pogodbe, pravila glede izvajanja koncesije s podizvajalci. Na novo je urejeno tudi pravno varstvo v postopkih izbire koncesionarjev po tem zakonu, in sicer se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravno varstvo v postopkih javnega naročanja, s čimer se tudi izpolnjujejo zahteve iz predmetne direktive, da je treba zagotoviti hitro in učinkovito pravno varstvo na način, kot je to zagotovljeno v postopkih javnega naročanja, za razliko od upravnega postopka.

V sodelovanju z Zakonodajno-pravno službo Državnega zbora smo usklajevali predloge amandmajev, ki so pripravljeni na podlagi mnenja Zakonodajno-pravne službe, in se tej službi zahvaljujemo za izboljšanje zakonskega teksta. Iz mnenja Zakonodajno-pravne službe pa nismo mogli v celoti sprejeti vseh predlogov, predvsem v delu, ki govori o tem, da bi bilo treba zaradi uveljavitve predmetnega zakona spremeniti tudi vrsto zakonov, ki urejajo koncesije po posameznih področjih. Slednje je treba gledati z vidika, da 10. člen predlaganega predmetnega zakona postavlja razmerje med uporabo zakona in zakonov, ki urejajo koncesije po posameznih področjih, in sicer tako, da določa, da se za koncesije, ki jih ureja ta zakon in posebni zakoni, uporablja ta zakon in določbe posameznih zakonov, če niso v nasprotju s tem zakonom. To pomeni, da se predmetni zakon uporablja za vse koncesije nad zneskom, kot je določen v zakonu, in so izpolnjeni drugi pogoji po tem zakonu, na primer, da ne gre za koncesijo, ki je opredeljena kot izjema, tudi če gre za zakone, ki urejajo koncesije na posebnih področjih, pri čemer se iz teh zakonov uporabijo vse specifične določbe, ki se nanašajo na te specifične koncesije, če niso v nasprotju s tem zakonom. Iz te določbe tudi izhaja, da se za vse koncesije, ki ne izpolnjujejo pogojev po zakonu, v celoti uporabljajo posebni zakoni, ki urejajo koncesije na posameznih področjih. Na koncu naj omenim, da način izbire koncesionarja in pravno varstvo o postopku izbire koncesionarja natančneje določa zakon, če bo vrednost koncesija enaka ali bo presegla določeno vrednost v predmetnem zakonu in bodo izpolnjeni drugi pogoji po tem zakonu četudi bi posebni zakon določitev koncesionarja in varstvo urejal na drugi način. Naj na koncu poudarim še sledeče, da kar se tiče koncesij obstoji tudi zelo opisana situacija v pravnih ureditvah držav članic Evropske unije, zato je direktiva poleg postopkovnih pravil določila tudi številne primere v katerih je njena uporaba izključena. Izjeme za katere se predmetni zakon ne bo uporabljal sledijo izjemam za katere se ne uporablja direktiva. To pomeni predvsem pri sklepanju tistih koncesijskih pogodb katerih predmet je koncesija, ki ustreza opredelitvi koncesije za gradnje in koncesija za storitve kot izhaja iz direktive 2014/23 in je njihova vrednost enaka ali višja od mejne vrednosti za njihovo uporabo. Glede na to, da so koncesije za negospodarske storitve splošnega pomena izvzete iz uporabe tega zakona, je potrebno opozoriti tudi na odločbo Ustavnega sodišča iz novembra 2018 v kateri je pojasnjena korelacija med terminom negospodarske storitve splošnega pomena in terminom javne službe oziroma negospodarske javne službe. Konkretno je navedeno da lahko oba termina sobivata, pri čemer je bistveno to, da evropska negospodarska storitev splošnega pomena namenoma pomeni nekaj drugega kot pomenijo pojmi, ki označujejo ustaljene in tradicionalne pravne režime številnih članic Evropske unije, ki po drugi strani tudi niso medsebojno usklajeni. Saj so zrasli v različnih pravnih tradicijah in v različnih družbenih pogojih. Nacionalni instituti oziroma režimi so namenjeni varovanju človekovih pravic in temeljne družbene solidarnosti. Namen doktrine negospodarskih storitev splošnega pomena v pravu EU pa je drugačen, zamejiti področje uporabe prava EU iz katerega so omenjeni nacionalni pravni režimi zaradi ohranitve netržne logike določenih družbenih področij lahko izločeni. Tako, da ta zakon v celoti javne službe izključuje iz uporabe tega zakona in kar je tudi potrdilo Ustavno sodišče s to zadnjo odločbo in pravzaprav na nek način podpira koncept zakona kor ga predlagamo v zakonodajni postopek. Hvala lepa.