Hvala lepa.

Čeprav morda niti ni več potrebno glede na to, da je predstavnik ministrstva hkrati pojasnil tudi naše mnenje, pa vendar. Gre za to, da je po naši oceni treba izhajati iz namena tega instituta, torej zastaranja pregona prekrškov, ki je seveda v tem, da ščiti posameznika pred neomejeno dolgim, neutemeljenim poseganjem države v pravico oziroma položaja tega posameznika, ker to omejevanje izhaja zlasti iz domneve, da se s potekom časa zmanjšuje tako legitimnost te zapoznele kazensko-pravne ali kaznovalno-pravne reakcije na strojeni prekršek kot tudi iz praktičnih vidikov, ker postopek se sčasoma vse težje spelje, dokazi zgubljajo na svoji dokazni moči, priče pozabljajo, lahko tudi umrejo in to so tako teoretični kot praktični razlogi za časovno omejitev postopanja zoper posameznika, ki se izraža v tem institutu zastaranja pregona. V Zakonu o prekrških je ureditev zastaranja takšna kot je bila nekoč tudi v Kazenskem zakoniku, zdaj kateri je prvi pri tem ni tu pomembno, gre za t, da imamo kombinacijo relativnega in absolutnega zastaralnega roka, ki po naši oceni edino skupaj lahko zagotovi tisti učinkovito zaščito posameznika pred časovno neomejenim in arbitrarnim poseganjem države v njegov položaj. Ker pa zakon dopušča zadržanje oziroma pretrganje relativnega zastaralnega roka bi lahko zastaranje v koledarskem smislu trajalo bistveno dlje od tistih zakonsko določenih dveh let od storitve prekrška, zato brez hkratnega upoštevanja absolutnega zastaralnega roka pridemo lahko do situacije, ko bi relativni zastaralni rok privedel do dejanske nezastarljivosti prekrškov, kar pa nima ne pravne podlage v zakonu o prekrških niti ne bi bilo skladno s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave. To je treba povedati, da Kazenski zakonik tako določbo o nezastarljivosti kaznivih dejanj ima, ampak to velja samo za nekatera posebej določena kazniva dejanja, Zakona o prekrških pa česa podobnega seveda nima in bi kakršnakoli praktična uporaba instituta zastaranja, ki ne bi imelo nekih absolutnih omejitev, privedla prav do tega kar bi gotovo bil prekomeren poseg v pravico iz 23. člena Ustave. Zato je po naši oceni ključno, da tek absolutnega roka, absolutnega zastaralnega roka razumemo tako, da če naj ta doseže svoj ustavno pogojeni namen, ga je treba računati tako, da absolutno, torej govorim za absolutni zastaralni rok, da začne teči z dnem storitve prekrška in se konča s potekom tistega dvakratnika roka, ki je določen za zastaranje pregona z zakonom. Torej, res je, da s pravnomočnostjo odločitve o prekršku zastaranje pregona neha teči in takrat po samem zakonu začnejo teči zastaralni roki za izvršitev sankcije. Če pa je naknadno pravnomočna odločba razveljavljena in z izrednimi pravnimi sredstvi in je zadeva vrnjena v novo odločanje, pa se znova vzpostavi domneva nedolžnosti in druga z njo povezana pravna jamstva. To je pač posledica izrecne določbe v Zakonu o kazenskem postopku, ki se po izrecni določbi Zakona o prekrških tukaj smiselno uporabi. Tako v tistem trenutku tudi neha teči zastaranje izvršitve sankcije, ker je pač ta razveljavljena in ni kaj izvrševati, pri čemer pa Zakon o prekrških po našem mnenju nikjer ne določa izjeme od teka absolutnega zastaranja, zato absolutno zastaranje oziroma absolutni zastaralni rok teče tudi v primeru nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku. Zato stojimo na stališču, da taka ureditev pomeni, da mora biti tudi postopek nove razsoje končan najpozneje do pretekla absolutnega zastaralnega roka, sicer je pač treba postopek ustaviti brez vsebinske ali pa meritorne odločitve. Torej, s tem pojasnjujemo oziroma utemeljujemo, da očitek o pomanjkljivi ureditvi v Zakonu o prekrških glede tistega roka za odločanje v ponovljenem postopku ni utemeljen, in da zastaranje pregona kot je urejeno v Zakonu o prekrških, ni v neskladju z Ustavo. V mnenju smo pa poleg tega utemeljili še stališče, da ureditev zastaranja pregona in Zakona o prekrških ni mogoče primerjati z ureditvijo zastaranja kazenskega pregona iz veljavnega Kazenskega zakonika, ker sta to dve urediti, ki sta v bistvenih lastnostih tako različni, da primerjava ni primerna ni smiselna.

Hvala lepa.