V tem primeru je Vlada Republike Slovenije sprejela stališče, da je izpodbijana določba šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških, ki ureja zastaranje postopka o prekršku, ne ureja pa izrecno roka za ponovno odločanje po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku skladna z Ustavo Republike Slovenije, saj je, po mnenju Vlade, mogoča ustavno skladna razlaga navedene določbe.

Pri sem se izpostavlja, da je bila v prekrškovnem postopku zaradi kršitve cestnoprometnih pravil v zavedi v kateri je bila vložena ustavna pritožba zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo Okrajnega sodišča v Celju, odločitev o storitvi prekrška kar dvakrat razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom, torej zahteva za varstvo zakonitosti. Pritožnik se v ustavni pritožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.9.2008, pri čemer odločitev in razlogovanje Ustavnega sodišča v tej odločbi, kjer je bilo odločeno, da je bil Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, ker ni določal roka v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan, da se to neposredno prenaša tudi na področje prekrškovnega prava kot dela kaznovalnega prava, torej tudi na Zakon o prekrških. Vlada je v mnenju v zvezi s postopkom za oceno ustavnosti Zakona o prekrških, to kar je bilo sprejeto 20.12.2018, opozorila na možno ustavno skladno razlago Zakona o prekrških, ta pa izhaja iz sodne prakse na primer odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz leta 2016. Takrat je Vrhovno sodišče zapisalo, da bi po presoji Vrhovnega sodišča prekrškovni organ in sodišče v postopku ponovnega odločanja v postopku o prekršku po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku za zahtevo za varstvo zakonitosti morala o prekršku in storilčevi odgovornosti zanj odločiti v razumnem roku ob upoštevanju zapletenosti zadeve, ravnanja državnih organov, ravnanja vložnika pravnega sredstva in vprašanje za kaj v tem pravnem sredstvu gre. Zakon o prekrških za razliko od kazenskega zakonika še vedno ohranja ločevanje relativnih in absolutnih zastaralnih rokov za pregon prekrška, podobno kot jih je nekdaj določal tudi Kazenski zakonik. Država ima na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo prekrškovne sankcije konča postopek o prekršku zoper posameznika. S potekom časa oziroma z nastopom absolutnega zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo, torej skladno z 2. členom Ustave, je namreč dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega v kakšnem časovnem obdobju lahko država z uporabo svojega prisilnega aparata posega v njegovo sfero. Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je pripravila mnenje, ki temelji na stališču, da prekrškovni postopek po poteku določenega časovnega obdobja določenega z absolutnim zastaralnim rokom v nobenem primeru ni več mogoč, to pa preprečuje, da bi prekrškovni postopek zaradi prekinitev in pretrganj lahko tekel nedoločno dolgo. Obe mnenji sta možni in ocenjujemo, da bosta podlaga za odločitev Ustavnega sodišča.