Hvala za besedo.

Kot že izpostavljeno, stališče Vrhovnega sodišča, ki je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti je, da je izpodbijana določba protiustavna. Vrhovno sodišče ne problematizira samega obstoja objektivnega roka, ampak meni, da določba tretjega odstavka 396. člena ZPP v delu, ki ureja objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka posega v ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker ZPP določa prekratek objektiven rok. Dodaja, da je novela ZPP-E za primere, ko je razlog za obnovo postopka pravnomočna sodba izdana v kazenskem postopku podaljšala objektivni rok na 10 let. Vlada meni, da je zahteva za oceno ustavnosti neutemeljena in da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.

Če utemeljim z nekaj argumenti. Možnost vlaganja predloga za obnovo postopka mora biti z namenom omejevanja prekomernega poseganja v pravnomočne sodne odločbe ozka. To pa vključuje tudi vključuje tudi časovne okvire v katerih ga je mogoče vložiti. V to smer gre tudi odločitev Ustavnega sodišča 232/14, se pravi, zato je treba določbe, ki omogočajo širjenje časovne meje za vložitev predloga za obnovo postopka razlagati omejevalno.

Nadalje, primerjava med objektivnim rokom za vložitev predloga za obnovo postopka po 9. točki in 11. točki 396. člena ZPP ni primerna, saj gre za dva različna postopka. Na primer različni zastaralni roki, absolutni zastaralni rok za kazenski pregon je tudi 10 ali celo 20 let. Splošni zastaralni rok iz obligacijskega zakonika pa je 5 let.

In nadalje, Ustavno sodišče presoja le tipične primere in pri odločanju ne more upoštevati netipičnih primerov. Če pa bi jih bi to pomenilo presojo primernosti zakonske ureditve, ta pa ni v pristojnosti Ustavnega sodišča, ampak zakonodajalca. V to smer gre tudi odločitev Ustavnega sodišča iz leta 1994. Toliko zaenkrat.