Hvala za besedo, predsedujoči. V Levici smo za to sejo vložili sklep konkretno za to točko poročilo sklada kmetijskih zemljišč, da se omejijo odškodnine denacionalizacijskim upravičencem.

Podoben sklep je bil sprejet na tem odboru na našo pobudo že v prejšnjem mandatu, ampak ni prišlo do njegove realizacije zaradi tega, ker je takratna Vlada Mira Cerarja predhodno odšla iz svojega položaja in danes je odlična priložnost, da to pot, na katero smo že stopili, nadaljujemo. In vemo, da jo moramo nadaljevati.

Sklad se je znašel prvič v svoji zgodovini v rdečih številkah in znašel se je zaradi nerazumnih odškodnin denacionalizacijskim upravičencem. Sodna praksa, dne 31. decembra 2017 pravi, da imamo za slabih 30 milijonov evrov glavnic, torej sklad ima obveznosti, na to je treba prišteti še slabih 15 milijonov evrov obresti in če se bo nadaljevalo v tem slogu, se bo sklad preprosto potopil pod vsemi temi obveznostmi in tu je zagotovo potrebno ukrepati.

Sodna praksa, ki sem jo omenil je izjemno problematična iz več razlogov, začenši s tem, da prisoja odškodnine na podlagi največjih možnih hipotetičnih donosov, ki jih lahko neko zemljišče da in ki jih je »kao« ta denacionalizacijski upravičenec izgubil v tem procesu. Tukaj se pogovarjamo o trajnih nasadih, o maksimalnih obremenitvah zemljišča, v primeru gozdov se ne upošteva, da so bile površine oddane v dolgoročne koncesije in tako naprej in to seveda ni prav, ni razumno, ni nikakor smiselno in tukaj predlagamo, da če smo že v poziciji, da moramo izplačevati odškodnine, te odškodnine omejimo na stvarno vrednost, ki jo je sklad prigospodaril s temi konkretnimi nepremičninami, ki se vračajo nazaj v zasebne roke. To je edina metrika, ki je količ(?) kaj poštena in ki ni hipotetična, torej kakšen donos je določena površina ustvarila, tak odnos naj se potem tudi izplača kot odškodnina, če že.

Samo s kakšnimi malimi prejemniki, sploh takimi, ki so aktivni kmetovalci, niti nimam toliko velikih težav, kakor imam težave s kakšnimi praksami denacionalizacije, ki so se dogajale v preteklosti in tukaj je izvirni greh v Zakonu o denacionalizaciji, posledice so pa precej hude. Imamo ljubljansko nadškofijo, ki je dobila 15 tisoč hektarjev površin, imamo plemiško družino Bor(?) s 3 tisoč 600 hektarji površin, imamo še eno plemiško družino Attems z 2 tisoč 200 hektarji in naprej, če gremo po temu seznamu slika ni nič kaj dosti drugačna.

V 21. stoletju smo vračali plemstvu narodno bogastvo, ki se skriva v zemlji. Jaz mislim, da je to nekaj nezaslišanega. Da zemlja pripada tistemu, ki jo zares, zares obdeluje v neko posest, zagotovo pa ne nekomu, ki se sklicuje na stoletja nazaj, kako naj bi mu zaradi nekih golih lastninskih pravic nekaj pripadalo. Do posesti zemljišča je upravičen tisti, ki vanj vlaga trud, ki vanj vlaga polt sam osebno, zagotovo pa to niso neke fevdalno korporativne entitete kot je to na primer ljubljanska nadškofija oziroma plemiške družine – lepo vas prosim, plemiške družine v 21. stoletju posedujejo take ogromne deleže našega narodnega bogastva. Tukaj mislim, da bi bilo treba politiko obrniti okrog in zastaviti malo bolj / nerazumljivo/, kjer imamo opravka s takimi ogromnimi družinskimi ali pa korporativnimi lastniki kmetijskih zemljišč, ne bi smeli razmišljati še naprej o denacionalizaciji, ampak kvečjemu o renacionalizaciji.