Ja, hvala za besedo in lep pozdrav.

Zdaj v bistvu jaz bom podobne stvari tematiziral, kot jih je Primož, namreč vprašanje nekritične podpore evropski monetarni uniji… / nerazumljivo/ in drugim mehanizmom v tej deklaraciji, kjer je Slovenija v bistvu pač zavzela popolnoma nekritično stališče in to 10 let po krizi zelo težko sprejmemo kot neko smernico, ki bi lahko enostavno podprli. Zakaj? Če pogledamo, kako se je reševala prejšnja kriza v Evropi, ali pa če se ozremo nazaj v zadnje desetletje, bomo težko v svetu našli še kakšno regijo, ki je ekonomsko imela toliko slab »performance« in se politično toliko lomila, kot se je lomila Evropa v zadnjem desetletju. Razlog za to je pa, če se navežem na Primoža, nek hit, ki se mu reče »Chacun sa merde«, pa ga bom zdaj razložil z anekdoto. Leta 2008 so številne države po svetu začele reševati krizo. V Ameriki sta Hank Paulson in Ben Bernanke dobesedno čez noč poskušala preko kongresa spraviti zakone, ki so jima omogočili, da sta v reševanje finančnega sektorja investirala bilijarde dolarjev. Na Kitajskem so dela 2008 pod vodstvom takratnega predsednika Hu Jintao sprejeli, mislim da, celo največji javnofinančni investicijski plan v zgodovini, ki je šel tako, iz tisoč kilometrov hitre železnice so se odločili, da bodo v 5 letih prišli na 11 tisoč kilometrov hitrih železnic. V vmesnem času so seveda postali svetovna velesila v izgradnji hitrih vlakov. Odločili so se, da bodo zgradili tisoč 500 novih kliničnih centrov in tako naprej. Med letoma 2008 in 2014 so na Kitajskem porabili več betona, kot so ga ZDA v celem 20. stoletju. To sta bila recimo 2 primera, kako so reševali krizo drugod po svetu.

Kaj pa je naredila Evropa? V Evropi je bila pobuda leta 2008, ki jo je dal predvsem Sarkozy in pa takratni britanski premier Gordon Brown, podprl je tudi, mislim da, Berlusconi, in sicer so pozvali evropske voditelje ob začetku krize. In ko so gledali, kaj se dogaja drugod po svetu, da bi tudi v Evropi pač zagnali nek resen investicijski načrt in predvsem skupen dogovor o reševanju finančne krize, za katero so trdili, da ni ne francoska, ne nemška, ne ciprska, ne grška, ne slovenska, ampak je pač kriza transatlantskih evrofinanc, transatlantskih financ, kar je tudi bila. Zato so pozvali k sestanku v Parizu in so se sestali, ni pa prišla Angela Merkel. In ko jo je Sarkozy poklical in jo vprašal, zakaj ne pride, mu je odgovorila, tako je potem on povzel novinarjem, ker je rekla: »Chacun sa merde«, kar v prostem prevodu pomeni, vsak naj počisti svoje sranje. In ko jo je Christine Lagarde kasneje vprašala: »Ampak, če to ni ne vaša kriza ne naša kriza, ampak je skupna kriza, zakaj ne rešujemo skupaj in kako bodo to krizo prebrodile male države?« In je pač Angela Merkel ponovila svoje stališče, povedala, da je to ne zanima, da bo Nemčija svojo krizo rešila, ostali naj se pa znajdejo. In takrat se je začelo. Najprej je bila na udaru Madžarska, ki je morala 2008 zaprositi IMF za posojilo. IMF je obravnaval posojilo kot, kako bi rekel, dobrohotno pomoč. Na Madžarskem je seveda takratni predsednik vlade Orban to bral malo drugače in je tudi dobil pospešek pri vodenju nedemokratičnih reform, ki so se kasneje v desetletju poglobile. Potem so se spotaknile baltske države. Latvija je takole čez noč zgubila 20 % BDP, prebivalstvo se je izselilo, vlada je pa šla v drastične varčevalne ukrepe. In nazadnje smo videli tako krizo povsod po južni Evropi. Grčija se ni izkobacala iz krize do danes. Ciper se je takrat skoraj potopil. V Sloveniji, se dobro spomnimo, je skoraj prišla trojka. Danes imamo skoraj, če se ne motim, 32 milijard javnega dolga. Italija ni zrasla že 20 let. Danes ima približno tak BDP, kot ga je imela leta 1999. Zakaj vse to govorim? Zaradi tega, ker so vsi nastavki, da bomo videli še eno tako epizodo v Evropi, pač v tej deklaraciji in Slovenija jih podpira.

V Levici sicer pozdravljamo, da se zdaj gradi neke skupne inštitucije, ki naj bi krizo reševale. Recimo ASM je taka inštitucija. Se pravi logika in smisel evropskega mehanizma za stabilnost je, da ne bodo več države tiste, ki bodo reševale naslednjo krizo, ampak jo bo reševal pač nek skupni sklad, ki bo dokapitaliziral banke. Ampak če pogledamo, kaj je vsebina tega skupnega sklada oziroma kakšne pogoje bo dajal, pa takoj vidimo naslednje stvari, da izhaja iz temeljnega načela, da se finančna pomoč lahko podeli le državam, katerih dolg je vzdržen in katerih poplačilo je zagotovljeno. Ampak to, kar je že Primož prej rekel, mi rabimo tak sklad točno za tiste države, ki se ne morejo same soočiti s težavami, s problemi, ki jih imajo. Dalje, o tem, ali neka država lahko dobi pomoč ali ne, bo odločal pač nek svet direktorjev, ki bo verjetno sledil diktatu Evropske komisije, ki je bil v zadnjem desetletju, kot vemo, varčevalni. Se pravi pogoj, da dobiš pomoč, je, da izvedeš te in te varčevalne ukrepe, ki jim potem v NSi in po navadi na vladnih inštitucijah rečejo, strukturne reforme. Tudi to bo stalo. Videli bomo še eno krizo, kjer bomo varčevali, namesto da bi naredili pač tisto, kar so delale vse pametne države na tem svetu leta 2008 in so se pobrale iz krize praktično v 1 letu. Evropa se že desetletje pobira. In danes se vsi jezite tukaj nad populisti in ne vem kaj. Pa poglejte Italijo. A mislite, da sta se Salvini in, pomagajte mi, Luigi Di Maio pač pojavila kar tako? Pojavila sta se v državi, ki zaradi evroobmočja ni zrasla že 20 let. Ta država ima leta 2018, 2019 enak BDP, kot ga je imela leta 1999. In potem beremo v stališču Slovenije glede Evropske monetarne unije, da je krepitev IMU, se pravi Evropske monetarne unije, bistvena za spodbujanje konvergence, odpornosti in rasti v uniji. Kako lahko to temu pritrdite, mislim, nekako z resnim obrazom? Pač, če je kaj zadnje desetletje pokazalo oziroma vse od nastanka evroobmočja, je, da je, A, spodbujal divergenco, razlika med razvitimi in manj razvitimi regijami v Evropi je danes bistveno večja kot je bila kadarkoli, drugič: da je zmanjševal odpornost držav na krizo, nobena država na svetu ni imela takih težav z reševanjem krize kot so jih imele evropske države, posebej tiste v Evro območju, pač, stvari so jasne, seveda pač, imele so centralno banko, ki jih ni hotela financirat in da bi reševale banke, so se morale zadolževati na finančnih trgih, torej pri bankah in so banke naredile obvod, kjer so pač skozi krizo obogatele, svoje dolgove pa obesile v javne dolgove držav - Slovenija ima 32 milijard dolga in tretjič, ki je zavirala rast oziroma še vedno zavira rast številnih držav po Evropi.

Tako da, kar bi jaz pričakoval kot nek minimum slovenske Vlade v obravnavi te deklaracije je, da pač pridete vsaj s približno nekim analitičnim in kritičnim stališčem, ki vsebuje in upošteva lekcije zadnjega desetletja. Tako ste pa v bistvu samo obkljukali vse, kar je Evropska komisija predlagala, čeprav ohranja vse elemente napak, ki so bile izvršene zadnjih 10 let in s tem si kopljemo recept še za eno krizo, ki bo pa tudi verjetno zadnja kriza Evropske unije.