Hvala za besedo, predsedujoči.

Svojo razpravo bi želel začeti s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, sicer z definicijo besede hlapec. Vam bom prebral.

Prva definicija: Stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih, na primer: stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih: imeli so hlapca in deklo.

Druga definicija: kdor je pretirano vdan nadrejenim: hlapec okupatorja, režima.

Tretja definicija: kar se rabi kot opora, podstava, pomoč pri kakem delu: gospodinja je naslonila burkle na hlapca in porinila lonec v peč.

Del deklaracije o delovanju Republike Slovenije v inštitucijah Evropske unije, ki se nanaša na obrambno področje oziroma natančneje kar na vojno področje, je najbolj čisti primer hlapčevstva. Po vseh teh treh točkah definicije, ki sem jih navedel in tukaj je zelo jasno; pripravljavci tega dokumenta, administracija na Ministrstvu za zunanje zadeve in na Ministrstvu za obrambo kaže na širino miselnega horizonta.

Zakaj?

Slovenija je popolnoma nekritično pristala na vse pogoje Evropske unije oziroma na vse vsebinske smernice, ki so jih v usmeritve napisale najmočnejše države članice, med njimi prednjačita Nemčija in Francija in mi tukaj obravnavamo deklaracijo o usmeritvah za delovanje v institucijah Evropske unije.

Ampak kako si naši uradniki, pripravljavci, politični vrh to predstavljajo?

Tako, da bo Slovenija delovala znotraj PESCO na način aktivnega sodelovanja pri nacionalnem izvedbenem načrtu izpolnitve, kriterije in zavez PESCO in sodelovanja v PESCO projektih.

Ne obravnavamo tega, kako, kaj je smiselno, kaj bi delali, kako bi delali, ampak je usmeritev Republike Slovenije pod vašo komando taka: Aha, tole so navodila. Kako jih bomo izvajali?

Če začnem samo o PESCO. PESCO je projekt evropskega vojaško-industrijskega kompleksa, namenjen povečevanju izdatkov za oboroževanje in za intervencije v tujino in bistvo PESCO je zaveza, tako imenovana zaveza, da bo država vsako leto povečevala vojaški proračun, znotraj tega pa 20 odstotkov namenila za oborožitev. Se pravi, Evropska unija, ki od svojih držav članic zahteva varčevanje na prav vseh področjih ne glede na to, koliko so ta področja vitalna za blaginjo državljank in državljanov, od raziskav, razvoja, zdravstva, sociale, šolstva in tako naprej, tukaj na področju vojaških izdatkov zahteva ravno nasprotno. Torej trošenje javnega denarja, denarja vseh državljank in državljanov držav članic Evropske unije za potrebe, subvencioniranje, če želite, vojaško industrijskega kompleksa. In ni naključje, da sta glavna motorja PESCO ravno Nemčija in Francija, ki sta hkrati največji izvoznici orožja znotraj Evropske unije. Pa se slika sestavlja skupaj. Naprej, ustanovitelji PESCO so poskrbeli presneto dobro, da evropska vojska bodoča, naj bi bila evropska vojska, ne bo substitut Nata in v tem smislu emancipacija Evropske unije od ameriškega imperializma. Prav nasprotno, naj bi delovala kot njegov podaljšek. Ker preko PESCO lahko interesi zveze Nato zajamejo tudi nevtralne države znotraj Evropske unije, Avstrija pade na pamet, ki preko tega prevzamejo Natove standarde oziroma omogočijo povezljivost svojih enot z enotami Nata. Morda še bolj problematično, je PESCO od Nata prevzel tudi ideologijo, ki žrtve ameriškega imperializma prikazuje kot grožnje evropski varnosti. To so te abstraktne spremenljive varnostne razmere, za katerimi se skriva legitimacija vojaških avantur na tuje, ki seveda servisirajo interese zahodnih centrov moči, z blaginjo slovenskih državljank in državljanov pa nimajo nič. No in usmeritev Slovenije ni ta, da bi prej vprašala smisel PESCO, niti približno, niti ne pro aktiva pri določanju kriterijev, zavez, kako najbolj smiselno postopati za določene cilje in glede na potrebe Slovenije. Slovenija bo zgolj sodelovala pri nacionalnem izvedbenem načrtu. Popolnoma pasivna drža, popolnoma nekritična drža. Ja, gospodar, da, gospodar, hvala, gospodar, še, gospodar. Zgodba o oklepnikih boxer, ki smo jo lahko pred kratkim spremljali, je eden izmed koškov v mozaiku te slike. Vladajoči razred je ob priključitvi Pescu zagotavljal, da to pomeni racionalizacijo vojaških izdatkov. Že takrat, ko se je to dogajalo v prejšnjem mandatu, smo bili v Levici ostro proti in se zdaj nadaljnje potrjuje tudi to, kar smo takrat trdili, da ne gre za racionalizacijo vojaških izdatkov, ampak gre za iracionalizacijo vojaških izdatkov, ker ti niso namenjeni krepitvi obrambnih zmogljivosti, ampak nekim abstraktnim, če želite, administrativnim zavezam, ki nimajo absolutno nobenega stika z realnimi obrambnimi potrebami in stanjem, ki jih imajo slovenske državljanke in državljani. Servisirajo zgolj ambicije večjih centrov moči na tujem po agresivni ekspanziji navzven in hkrati ambicijam po subvencioniranju evropskih vojaško-industrijskih kompleksov oziroma zahodnih vojaških industrijskih kompleksov, v PESCO kontekstu sta to nemški in francoski vojaški industrijski kompleks.

Naslednja točka, pri kateri bi se zadržal, je tako imenovan evropski obrambni sklad, ki se ukvarja, ustanavlja, bom citiral: »Z namenom usklajevanja, dopolnjevanja in povečevanja nacionalnih naložb v obrambne raziskave, razvoj prototipov ter nakup obrambne opreme in tehnologije.« Konec citata. Začel bi formalistično pravno z informacijo, da je Evropska levica že dobila v roke pravno mnenje, ki zatrjuje, da členi, na katere se sklicuje ustanovitelj tega obrambnega sklada, ne tvorijo dovoljšne pravne podlage za to, da bi se ta ustanovitev dejansko zgodila, medtem ko istočasno podvajajo funkcije, ki jih Pogodba o Evropski uniji nalaga evropski obrambni agenciji. Če citiram glavno ugotovitev iz tega mnenja: »Financiranje z obrambo povezanih ukrepov iz centralnega proračuna EU ni mogoče.« Konec citata. No in Evropska levica, ki jo sestavljajo napredne stranke iz držav članic, bo na ravni Evropske unije spodbujala ustanovitev tega sklada. Ampak mislim, da ključni argument ne počiva v pravno formalijah(?), ampak počiva čisto na analizi stanja in na načelni poziciji. S tem skladom naj bi se spodbujalo oboroževanje in vlaganje v raziskave za oboroževanje. To pomeni sifoniranje javnega denarja, ki bi bil krvavo potreben na sociali, na izobraževanju, na znanosti, na zdravstvu, na vseh vitalnih sistemih, ki jih uporabljajo naši ljudje. Po drugi strani gre pa to proti prizadevanjem za mir v svetu, za kar naj bi se deklarativno zavzemala tudi Slovenija. In zakaj bi potem Slovenija povečevala nacionalne naložbe v obrambne raziskave, razvoj prototipov in tako naprej, če nas, kot smo že večkrat slišali na pozive Levice s strani predstavnikov Vlade, nihče vojaško ne ogroža. In tukaj bi rad poudaril dvoje. Prvič, tukaj ne gre za velike naložbe v obrambne raziskave, ki bi omogočile razcvet inovativne tehnološke slovenske industrije, ampak v resnici za sofinanciranje projektov v centralnih državah Evropske unije, tistih držav, ki imajo močne vojaško-industrijske komplekse. Že prej sem omenil Nemčijo, že prej sem omenil Francijo. In prispevek Slovenije bi bil ta, da tja nameni javne finance, v zameno pa mogoče dobi kakšnega dobavitelja za polizdelke ali pa tja pošlje kakšnega raziskovalca. In to ne pelje v spodbujanje domače industrije, kaj šele domače obrambne industrije, preden kdo to navede kot argument, ampak v resnici pomeni subvencioniranje ponovno nemške in francoske vojaške industrije. Dalje, prototipi, oprema, tehnologije in tako naprej, ki naj bi se razvijali v sklopu tega sklada, bodo v resnici narekovale države, ki so največje propagatorke oboroževanja. In Slovenija bo tukaj gladko odigrala vlogo petega kolesa, ki je nihče ne bo šmirglal, četudi bi naši predstavniki kar naenkrat zmogli pogum in vizijo, da na mizo prinesejo, kaj je pa tisto, kar bi Slovenija dejansko potrebovala. Realne potrebe naše države ne bojo upoštevane, realne potrebe slovenskih državljank, državljanov, pa slovenskega gospodarstva, če želite, ne bodo upoštevane. Vse, kar se od nas pričakuje, je, da v nemško-francosko malho kanaliziramo del naših javnih sredstev in kasneje še dodatno kanaliziramo javna sredstva preko nabav razvite vojaške tehnike. In to je eden izmed razlogov, prvi izmed razlogov, zakaj v Levici ostro nasprotujemo tej deklaraciji.