Ja, hvala lepa in lep pozdrav tudi z moje strani!

Vsi se bomo strinjali, da bržkone v državi vlada eno tako zatečeno stanje na področju kulture, zato redno odpiramo vprašanja, kot so položaj samozaposlenih in tako … situacija v filmu, ki smo jo recimo na odboru naslovili pred časom in tako naprej. Zdaj, glavna korenina problema je, da v Sloveniji nimamo nekega politično-kulturnega problema, neke krovne razvojne strategije, ki bi usmerjala vse, ar se na področju kulture in umetnosti dogaja. Zdaj, ali je tukaj zadaj politična volja ali ni, če je, je to ohranjanje nekega statusa quo. Perfektno politično orodje. Mislim, da Platon, ali pa nek antični mislec je rekel, da je umetnost politike ohranjanje statusa quo, zato takšna situacija v slovenski kulturi v tem trenutku o statusu quo ni - bržkone prav pride, no. / smeh/ Komu? Ampak kakorkoli, s prstom ne bom kazal na ljudi, izpostavil bi par težav, ki jih ta dokument, pričujoči dokument, o katerih govori ta pričujoči dokument in postavil nekaj vprašanj, pa bom prosil za odgovore nanje. Ena od konkretnih težav, s katerimi se kultura sooča – ali pa da rečemo, politična kultura – kultura, ki prihaja – ali pa diktato o kulturi, ki prihaja z vrha, je pomanjkanje dialoga s civilno družbo. Saj tega problema nima samo kultura, je pa v eni panogi, ki se toliko hrani od bottoma, nujno potrebna. Še toliko bolj pomembna, kot morebiti kje drugje. Tudi v mandatu Bizjak Mlakarjeve ali pa gospoda Peršaka se ni v tej smeri nič naredilo. Opazili smo celo obraten trend. Takrat je bila v koalicijski pogodbi dana zaveza po – citiram – krepitvi dialoga ministrstva z vsemi deležniki na področju kulture, še posebej z nevladnim sektorjem. Potem pa se je zgodila, recimo, tista gladovna stavka Miha Turšiča in drugi primeri. Ki pa so pričali ravno nasprotno oziroma postavili v ospredje to težavo.

Zdaj, rešitev zopet – bržkone krovna – je v tem, da se – da politika in civilna družba skupaj ustvarita ta krovni, nek krovni kulturni model.

Ena stvar, ki me je zmotila v tem dokumentu, pa je – in to bom povedal zelo na glas in verjamem, da je bistvenega pomena in pod katerega – trditev, pod katero se bo bržkone lahko podpisal vsak kulturnik – pa je – neoliberalni oziroma kapitalistični vokabular, s katerim pristopamo h kulturnemu ustvarjanju. Govorimo o poslovnih priložnostih v kulturi. O tržnih – kulturnih tržnih znamkah. O kulturni industriji, kulturi kot ekonomsko donosni panogi, o kulturnem turizmu in tako naprej. Če se – in zdaj govorim kot kulturnik sam – če se fokusiramo na kulturo izključno kot panogo, ki ima vrednost, če ima samo tržno vrednost, smo jo pokosili v jedru biti. Smo jo odrezali pri korenu. Kultura kot taka lahko služi nekim tržnim ciljem, da je pa predpogoj za prikaz njene uspešnosti to, da je uspešna tržno, je pa masaker. Je pa masaker nad osnovnim gradnikom tiste duhovne narodne identitete, ki jo kultura v osnovi prinaša.

Rok Vevar, kulturni delavec, je – citiral bom – izjavil eno zelo pomenljivo. Pravi, da smo leta 1991 ustanovili državo – ne podjetja. In kultura ne more biti tukaj – kultura kot gradnik narodne identitete ne more biti en department v podjetju. Je tista duhovna hrana. Kulturniki pa ti osnovni gradniki kulturnega ustvarjanja. Seveda morajo biti obravnavani ne kot poslovneži, ampak kot kulturni ustvarjalci.

Toliko zaenkrat. Hvala lepa.