Hvala lepa.

No, mene to poročilo o izvajanju ne prepriča. Enostavno zato, ker je hudičevo nepregledno. Recimo, vzemimo tole na strani 77, arhitektura. Najprej, ko pogledamo stran 77, tu pa piše: Več kakovostnih programskih vsebin, radijskih in televizijskih programov, ki so v javnem interesu. Že tukaj, da se ne poklapajo strani s temi stranmi v kazalu je hecna zadeva, tako da se človek potem težko znajde med temi papirji, kjer je v bistvu opisno napisano, kaj se je dogajalo, pa nobene številke, koliko denarja je šlo kam. Bistveno pri teh zadevah je, da vemo, koliko denarja je kdo dobil. In kakor kaže je tukaj šlo samo za zakrivanje tega, kdo je dobil kakšen denar in da v tem debelem špehu, ne bi našli pravzaprav ničesar, ker se iz tega človek res težko znajte. In ne bom se na dolgo spuščal v to, kar jaz, tole se meni ne zdi ena resna zadeva. Nikakor ne. Je pa ena stvar; pri kulturni dediščini imamo pregled izvajanja ukrepov v obdobju 2014-2017, pregled vrednosti kazalnikov v obdobju 2014-2017, pa mene zanima koliko je pa bilo odkupljene premične kulturne dediščine v tem času? Mislim, da praktično nič. Praktično nič. Slovenska premična kulturna dediščina na vrat na nos odhaja v tujino, kjer jo kupujejo.

Jaz bom osebno povedal eno krasno zbirko partizanske literature je kupila washingtonska knjižnica v Ameriki, ne pri nas! Pri nas tega noben, nikogar ne zanima, kar se dogaja tukaj. Določeni dokumenti pomembni za slovensko zgodovino, gredo v tujino. Zbirajo jih nemške knjižnice! Italijani na veliko odkupujejo, kar se da odkupiti. Zbirke kovancev grejo v London na dražbe zato, ker v Sloveniji nikogar na ministrstvu to ne zanima. 3 tisoč 900 prvo-klasnih rimskih novcev je šlo v London na dražbo, ker pri nas to nikogar ne zanima.

Skratka, na kulturnem ministrstvu je treba narediti en orng prepih. Meni je žal, da gospod Prešiček ni več tam, on je želel narediti prepih, pa so ga odpihnili.

In kaj bo zdaj naprej? Enako se bo kobalilo, kot se je kobalilo doslej. Denar bo šel recimo za plačilo državnih, kaj jaz vem, penzijskega sklada, sociale, za okrog tisoč arhitektov, za katere bi jaz dvomil, da so to umetniki. To niso umetniki. Arhitekt nariše eno zadevo in jo zaračuna, ampak država, ker je pa baje umetnik, mu pa plača vse skupaj. Pa poglejmo gledališča - podhranjeno! Vse je podhranjeno! Mi pa tukaj govorimo kako in kaj in ne vam kaj vse. Prekleto žalostno je to. Pri knjigah se financirajo določeni projekti, kaj jaz vem, ena pesmica, ki jih je en napisal 25 pa je to izdal v svoji samozaložbi pa je bil natis 500 izvodov, 3 so šli v knjižnico, 15 jih je razdelil med prijatelje, ostalo je skuril in potem je rekel, da je bilo vse prodano in je dobil status ne vem kakšnega umetnika. Pa kje živimo? Kje živimo? In od teh ljudi, koliko jih te ljudi lahko vidimo v tujini? Ne eno roko lahko preštejemo literate, ki jih prevajajo v tuje jezike. Na eno roko. Pri teatru se ne da nič in na žalost je res velik mojster teatra, je že umrl, on je delal preboj v tujini, pa ne z denarjem države. Z drugim denarjem. Pa režiserji so morali iti v tujino, da so lahko naredili na Poljskem krasne filme, ki so šli okrog sveta, ker pri nas niso dobili denarja in jim niso dali snemati. Jaz mislim, da je na Ministrstvu za kulturo precej veliko razsulo in da je treba to urediti, predvsem pa pri financah. Treba je zahtevati čiste račune: Kdo, kaj, zakaj, čemu?

Hvala.