Hvala lepa.

No, jaz bi se tu nekako ustavil predvsem pri varnosti prebivalstva. Večkrat slišimo, da je Slovenija varna država in da policija obvladuje situacijo. Jaz vsem, ki to izjavljajo, verjamem, vendar moram dodati, da Slovenija ni varna država v obmejnem pasu. Slišali smo, da policija dobro deluje, kar je tudi res, dobro deluje v okviru svojih možnosti, vendar s terena je treba povedati naslednje. Policija včasih ujame nezakonite migrante na mejni črti, kar je razmeroma redko, v glavnem jih ujame v notranjosti občine. To pomeni, da ti ljudje prehodijo 10, 20, pa tudi 30 kilometrov po občini, ne da bi bili pri tem opaženi. Ta podatek lahko podkrepim z dejstvom, da je v lanskem letu policija prijela približno 2 tisoč nezakonitih migrantov v naši občini, od tega jih je prijela tisoč 800 na poziv občanov, torej ne na mejni črti, ampak v notranjosti občine. In ti ljudje na svoji poti po občini povzročajo škodo. Če se kdo ne strinja z mano, ko to trdim, predlagam, da teh ljudi sploh ne ustavljamo. Pa naj pridejo do Ljubljane, pa bomo potem videli, ali povzročajo škodo ali ne, ampak zdaj se ustavijo v naši občini.

In ti ljudje na svoji poti povzročajo škodo tudi gospodarstvu. Tu je najbolj očiten primer v turizmu. Verjemite mi, da nobeno turistično naselje ne more funkcionirati, če je na migrantski poti, ne more, to verjetno razumete. Mi imamo turistično središče Sviščaki pod Snežnikom, ki je na migrantski poti. V te vikendice na tem središču migranti vlamljajo. Kako boste prepričali turista, da se naseli v tej vikendici in preživi noč, če v sosednjo vikendico nekdo vlomi - ne morete ga prepričati. Imamo turistično središče, ki ga želimo vzpostaviti, akumulacijska jezera Klivnik in Mola, tudi ti dve jezeri sta na migrantski poti. Kako naj postavimo kamp na tem območju, če skozi hodijo nezakoniti migranti - tudi tega ne moremo storiti.

Škoda se povzroča v kmetijstvu. Ti ljudje na svoji poti ne izbirajo, kje bodo hodili. Gredo po pašnikih, po njivah, čez ograde, ki varujejo živino. Mogoče se bo nekomu zdelo banalno, da so kmetu čez noč pohodili njivo krompirja, mogoče, ampak vedite, ta kmet je moral ta krompir kupiti, moral se je pripogniti in ga zakopati v zemljo in pričakuje, da bo nekaj od tega krompirja imel. Tega ne gre zanemariti, da je to minimalna škoda. Mogoče nekomu pomeni škodo, če je to nekaj sto tisoč evrov, ampak za tega kmeta ta njiva nekaj pomeni in mi moramo to spoštovati. In če to omenim, zato nisem niti fašist niti rasist, ampak spoštujem imetje ljudi, ki živijo v naši občini. Ne moremo zanemariti divjih odlagališč. Poglejte, mi na spletni strani občine evidentiramo divja odlagališča po občini. Če si boste odprli spletno stran, boste videli, da je občina teh divjih odlagališč, pa ni niti desetine tistih, ki v resnici obstajajo. Povem primer. Občina se že deset let pogaja z Zavodom za varovanje narave in Zavodom za varovanje gozdov, da bi umestili v turistično središče Mašun, torej da bi lahko tam umestili s prostorskim načrtom turistično središče. Na vse načine nam pogojujejo, da ne smemo imeti več kot 130 ležišč, ker bi masa ljudi na tem območju lahko povzročala škodo oziroma motila naravni ritem. Tu se nam sprehaja na stotine ljudi mimo tega središča, pa se ne zgodi nič. Vsa ta odlagališča, ki se pojavljajo, po gozdovih, po pašnikih, v hudournikih, odložena oblačila ljudi, za katere ne vemo, ali so zdravi ali ne, se znajdejo v hudourniških potokih. Vse to bo voda nekam prinesla, in tega ne gre zanemariti. Jaz imam zanesljive podatke, da so nekateri od teh ljudi tudi bolni. Meni je žal, da so ti ljudje takšni, si ne želim tega, ampak dejstvo je, da moramo svoje ljudi pred tem zaščiti, to je naša dolžnost in na koncu koncev nam to zagotavlja tudi naša zakonodaja. Vsa ta odvržena oblačila, ki so običajno platnena, in vse najlon vreče, ki so zraven tega, če jih ne bomo očistili, bodo tam ostala še desetletja. To je izredno velik negativen vpliv na okolje. In še ena stvar, če lahko tu omenim, v zvezi z našim nesrečnim središčem Mašun. Mi imamo tu omejitev s strani naravovarstvenih organizacij, da ne smemo zgraditi minigolfa, ker bo škodoval naravi. Da ne smemo zgraditi čistilne naprave in kanalizacije, ker to lahko škoduje naravi. Da ne smemo napeljati vodovoda, ker to lahko škoduje naravi. Da ne smemo asfaltirati parkirišča, ker to škoduje naravi. Po drugi strani pa si vsi ti naravovarstveniki gladko zatiskajo oči pred vsemi temi odlagališči, ki se nahajajo po naši občini. Mi smo zaprosili državo za sredstva, da se to očisti, in povem vam, da bo to izredno težko očistiti, ker je velik problem vsa ta odlagališča tudi poiskati.

Naslednja stvar, povzroča se škoda na objektih občanov. To so vikendice, lovske koče, lope, ki jih imajo občani na mestih, ki so na migrantskih poteh. Ti vlomi so vedno bolj pogosti. Slišal sem iz nevladnih organizacij, »ja, pa kaj, samo malo se okrepčajo.« Veste, to za človeka, ki je to vikendico gradil več let, ni samo okrepčanje. To kočo je treba očistiti, običajno je razmetana, običajno je noter uničena, in najmanj kar je, je treba zažgati posteljnino. To stane. In če nekdo reče, »saj to ni veliko« - je, za tistega človeka je to veliko, in to je njegovo, to si je on gradil in on pripravil in nihče mu nima pravice tega vzeti. In država mora poskrbeti, da bo to ostalo njegovo in da bo to ostalo zaščiteno. To, kar smo prej slišali, da ljudje postavljajo table. Ja, v naši občini je nekdo, ki mu je bilo petkrat zaporedoma vdrto v vikend, postavil table z napisi »mine« v slovenščini, arabščini in angleščini in ovil je trak okoli svoje koče, da se bodo mogoče bali, pa se niso. Podrli so mu table in zopet so mu razdejali tisto vikendico. Ampak vsakokrat, ko prideš na svoj objekt in vidiš, da imaš zopet razbita stekla, zopet razmetano kuhinjo, vedite, verjemite mi, da to ni prijetno.

Naslednji problem teh ljudi, ki kot sem rekel pridejo nekaj deset kilometrov v občino, je psihološki vidik. Res je in tudi prav je tako, da se nobenemu od občanov za enkrat še ni nič zgodilo. Jaz sem že enkrat povedal, pa bom povedla še enkrat – ustavila me je gospa, ki je rekla – živi približno 17 kilometrov od državne meje v Bitnji pod vasjo Kilovče, vas Kilovče leži poleg železniške proge in po železniški progi prihajajo migranti v našo občino. V Kilovčah se spuščajo v Bitnjo. Gospa živi sama. Mož ji je v zdravilišču, v bolnici, ni ga že en mesec in ponoči, ko hodijo migranti mimo, dvigujejo rolete in ugotavljajo, če je hiša prazna ali ne, ker če je prazna vstopijo. Tukaj vas je dosti žensk. Jaz vem, da če bi se ve postavile v njeno kožo, same, v temi, v tisti sobi, da vam ne bi bilo prijetno in jaz upam, da mi to verjamete.

Glede samega reševanja oziroma vloge vojske in policije. Jaz verjamem ministru, verjamem tudi gospe Bobnarjevi, da slovenska policija dela vse, kar je v njeni moči. Jaz tudi vem, da tem migrantom pomagajo na najbolj človeški način, ki lahko, vem pa tudi, da 55 kilometrov meje posadka desetih policistov, s tem, da je treba vedeti, da sta najmanj po dva v patrulji, torej imamo pet patrulj in 55 kilometrov meje – te policijske enote ne morejo obvladovati te naše meje. Ni jih dovolj niti, da bi pokrili vse gozdne poti, po katerih je mogoče priti v našo občino, niti toliko jih ni dovolj. In ko govorimo o vojski, ki pomaga tej policiji. Če imam napačne podatke, me prosim popravite, ampak po mojih informacijah vojska lahko zgolj pomaga z opazovanjem, z opazovanjem in opozarjanjem policistov na opažene migrante oziroma nezakonite ljudi, ki prehajajo mejo. Vojska nima možnosti uporabe oziroma izvajanja postopka prijetja. Kaj pomaga tem desetim policistom, če imajo 500 vojakov, ki jim kažejo: »glej, tam je eden, glej tam je eden« - kako pa naj ti policisti ukrepajo? Saj se morejo. Tukaj ste poslanci, potrebno je spremeniti zakonodajo in vojski dati pooblastila, ki jim bodo omogočala učinkovito varovanje državne meje in učinkovito varovanje na mejni črti. To je za nas pomembno. Meni, našim občanom ne pomaga dosti, če jih policija prime v Šmagorju, ki je 30 kilometrov stran od občinske meje. Vsi ti ljudje so prehodili neko pot. Na tej poti so nekaj storili in to za nas ni sprejemljivo in iz tega vidika Slovenija na obmejnem pasu ni varna država.

Dovolil si bom še eno stvar, ki mogoče ni s področja lokalne oziroma občinske ravni. Dostikrat slišimo, da mi, ki opozarjamo na ta problem, da smo fašisti, rasisti, razpihujemo sovraštvo in podobne stvari. Poglejte, verjemite mi, da veliko stisko ljudi v tretjem svetu ni mogoče rešiti z migracijami. Verjemite mi. Če boste preprosto izračunali število teh ljudi, ki resnično živijo v nečloveških razmerah in jih poskušali preseliti v Evropo, boste videli, da Evropa tega ne zmore. Problem je potrebno reševati drugje. Problem je treba reševati pri njih in ne v Republiki Sloveniji, še manj pa v občini Ilirska Bistrica, ki je še najmanj kriva za človeške tragedije, ki se dogajajo po svetu. mi v Ilirski Bistrici nismo nikomur orožja prodali, nikogar niso zasužnjili in z nikomer nismo grdo ravnali in prosim vse tiste, ki opletate s fašizmom in rasizmom, da o tem razmislite predno take stvari izgovarjate.

Hvala.